Jedro

V postopku priglasitve nameravanih del iz prvega odstavka 62. člena ZUN mora investitor dokazati, da ima na spornem objektu lastninsko ali kakšno drugo stvarno pravico, tako, da lahko z njim po lastni presoji razpolaga, ga odsvoji ali obremeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1807/96-10 z dne 23.4.1999.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 5.11.1996. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Sekretariata za finance in gospodarstvo občine K. z dne 3.5.1994 o dovolitvi priglašenih del in zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za adaptacijo in vzdrževalna dela na poslovnem objektu, zgrajenem na območju hotelskega kompleksa A. v A., stoječega na parceli št. 760 k.o. O. Sodišče v obrazložitvi svoje sodbe med drugim navaja, da po določbi 1. odstavka 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS št. 26/90, 18/93 in 47/93, v nadaljevanju: ZUN), priglasitev nameravanih del iz 51. člena ZUN vsebuje, med ostalim, tudi dokazilo o razpolaganju z zemljiščem. Iz zemljiškoknjižnega izpiska z dne 20.4.1994 izhaja, da je zemljišče parc. št. 760 k.o. O. družbena lastnina v uporabi prizadete stranke A. Turistično podjetje p.o. A., kot tudi vknjižba zaznambe prepovedi razpolaganja, odtujitve in obremenitve zemljišča do pravnomočno končanega postopka v zadevi Pg 130/92. Zaznamba je bila vknjižena dne 19.2.1993, torej, preden so bila dela priglašena. Že iz tega razloga so brezpredmetne navedbe tožeče stranke o pravici razpolaganja z zemljiščem, ki naj bi izhajala iz cause najemne pogodbe z dne 23.11.1991. Pogodba o najemu je bila sklenjena za dobo 10 let z možnostjo odpovedi, določen pa je tudi enoletni odpovedni rok. Pa tudi sicer najem objekta ne pomeni razpolaganja z zemljiščem oziroma z objektom v smislu 1. odstavka 62. člena ZUN. Vse to kaže na to, da tožeča stranka ne razpolaga z objektom, na katerem namerava izvajati priglašena dela.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. točki 1. odstavka 72. ZUS in navaja, da je A., Turistično podjetje p.o. A. v sami pogodbi z dne 23.11.1991, v katero je dne 3.12.1991 vstopila ona, vnaprej izrecno soglašala, da ona kot investitor opravi investicijska (adaptacijska) dela na objektu (disco - clubu), ki je bil predmet izpodbijane odločbe. Temelj za razpolaganje in izvajanje priglašenih del izhaja iz 3. odstavka 5. člena navedene pogodbe, o čemer izpodbijana sodba nima nobenih razlogov, saj se sklicuje zgolj na preambulo pogodbe. To je sanacijska in ne najemna pogodba, v kateri so investicijska vlaganja (2. odstavek 8. člena te pogodbe) opredeljena kot kapitalski vložek v lastninsko preoblikovani družbi Adria p.o.. Ta je z vložitvijo pravnega sredstva kršila določila pogodbe z dne 23.11.1991, saj se je enostransko premislila. Takšno ravnanje pa ne bi smelo biti deležno pravne zaščite. Razpolaga z objektom na podlagi izrecnega soglasja zemljiškoknjižnega lastnika (A. p.o.) ter ima dejansko posest nad navedenim objektom. Prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, čeprav je bilo dejansko stanje zadeve sporno, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče tudi ni odločilo o stroških postopka, čeprav jih je priglasila. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in odpravo s tožbo izpodbijane odločbe, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Predlaga tudi prisojo stroškov postopka, z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka in prizadeta stranka (A. Turistično podjetje p.o. A.) na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Priglasitev nameravanih del iz 51. člena ZUN vsebuje opis nameravane graditve in zemljišča, na katerem naj bi objekt stal, kopijo katastrskega načrta, z vrisanim predvidenim objektom ter dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal, če gre za začasni objekt pa tudi datum, do katerega bo ta objekt stal (1. odstavek 62. člena ZUN).

Iz izpodbijane prvostopne sodbe je razvidno, da je tožeča stranka vložila zahtevo za dovolitev priglašenih del za adaptacijo in vzdrževalna dela na poslovnem objektu, zgrajenem na območju hotelskega naselja A. v A., stoječega na parceli št. 760 k.o. O., ki je vknjižena v zemljiški knjigi kot družbena lastnina v uporabi A., Turistično podjetje p.o., A. Sporno v tej zadevi pa je razpolaganje z zemljiščem oziroma v tem primeru z objektom, na katerem naj bi se opravljala priglašena dela.

Pravice razpolaganja z objektom, na katerem naj bi se opravljala priglašena dela, tožeča stranka, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni izkazala. Tožeča stranka ni dokazala, da bi imela na spornem objektu lastninsko ali kakšno drugo stvarno pravico, tako da bi z njim lahko po lastni presoji razpolagala, ga odsvojila ali obremenila. Zato je prvostopno sodišče pravilno odločilo, ko je tožbo tožeče stranke zavrnilo.

Na drugačno odločitev sodišče ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Kot je navajala tožeča stranka v pritožbi, je A. Turistično podjetje p.o., A., kot zemljiškoknjižni lastnik parcele 760 k.o. O., s podpisom pogodbe z dne 23.11.1991 izjavil svoje vnaprejšnje soglasje k izvedbi posameznih adaptacijskih del. Ker pa je pritožbo zoper prvostopno upravno odločbo, s katero je osporavala upravičenost investitorstva, vložila prav ona, ni mogoče šteti, da bi bilo podano njeno soglasje tudi v času odločanja o priglašenih delih. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da ta pogodba predstavlja temelj za razpolaganje z objektom s strani tožeče stranke. Tak temelj za tožečo stranko tudi ne more izhajati iz posesti nepremičnine, saj je posest dejansko stanje, ki ne vpliva na to, ali ima posestnik pravico razpolagati z objektom.

Tudi opredelitev pogodbe z dne 23.11.1991 kot sanacijske in ne najemne pogodbe za odločitev v zadevi ni odločilnega pomena, saj zgolj zaradi (bodočega) kapitalskega vložka v drugem podjetju, tožeča stranka ne bo pridobila stvarnih pravic na premoženju tega podjetja. V upravnem postopku tudi ni mogoče uveljavljati sankcij zaradi zatrjevanih kršitev obligacijsko - pravnih poslov, pač pa so te lahko predmet drugih postopkov.

Podane pa tudi niso zatrjevane bistvene kršitve postopka v postopku pred prvostopnim sodiščem.

Prvostopno sodišče je presodilo, da je pogodba z dne 23.11.1991 najemna pogodba ter da najem objekta, ne glede na zatrjevano obliko, ne predstavlja razpolaganja z zemljiščem. Ni točna pritožbena navedba, da se prvostopna sodba sklicuje zgolj na preambulo pogodbe. Zato je neutemljena pritožbena navedba, da prvostopna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Ker je sodišče prve stopnje odločalo le na podlagi dejanskega stanja, za katero je ugotovilo, da je bilo v upravnem postopku že pravilno in popolno ugotovljeno, stranke pa glavne obravnave tudi niso zahtevale, odločanje na glavni obravnavi ni bilo potrebno (2. odstavek 50. člena in 51. člen ZUS). Izdaja sodbe brez glavne obravnave pa tudi ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato je tudi ta pritožbena navedba tožeče stranke neutemeljena.

Prvostopno sodišče je tožbo v celoti zavrnilo, s čemer je odločilo tudi o zahtevku za povrnitev stroškov postopka. Pa tudi sicer, glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS, trpi v upravnem sporu vsaka stranka svoje stroške postopka. Zato tožeči stranki tudi ni mogoče prisoditi stroškov pritožbenega postopka, ki jih je priglasila v pritožbi, če sodišče presoja le zakonitost izpodbijanega upravnega akta.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo.