Jedro

V primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, ima zavarovalnica (tožeča stranka), ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki II (zavrnilni del) in III (stroškovni del) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točka I – obsodilni del) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 138751/2009 z dne 29. 9. 2009 v veljavi v prvem odstavku izreka za 4.623,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2009 naprej in v tretjem odstavku izreka za znesek 36,55 EUR z obrestmi (točka I. izreka). V presežku je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (za 1.281,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2009 in v tretjem odstavku za 4,45 EUR – točka II. izreka). Pravdne stroške v višini 1.632,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo toženi stranki.

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka sodbo izpodbija v točkah II. in III. izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP(1). Navaja, da so pravilno ugotovljena dejstva o temelju zahtevku ter o višini glede materialne škode, nepremoženjske škode za telesne bolečine ter stroške zastopanja. Graja pa ugotovitve, da oškodovanec ni utrpel strahu ter glede zamude, od katere tečejo zakonske zamudne obresti od uveljavljanega regresnega zahtevka. Da je oškodovanec utrpel vsaj sekundarni strah, je potrdil izvedenec. Ugotovitve sodišča so v nasprotju z izvedeniškim mnenjem ter dejansko in pravno zmotne. Priznati bi bilo treba tudi plačani znesek 400,00 EUR za strah. O zamudi je sodišče odločalo izven trditvene podlage tožene stranke. Z njene strani ugovora o obrestih ni bilo. Prav tako ni bilo sporno, ali in kdaj je prejela regresni zahtevek, niti višina zamudnih obresti. Ker tožbene trditve niso bile prerekane, jih ni bilo treba dokazovati niti ugotavljati. Sodišče je preseglo trditveno podlago. Samo se je spustilo v obravnavanje dejstev, ki niso bila prerekana, namesto da bi jih štelo za priznana. Ni zakonske podlage, ki bi upniku nalagala dolžnost pošiljanja dopisov in obvestil s povratnico. Tožeča stranka je določno in jasno opredelila zamudo in zahtevek iz naslova zamudnih obresti. V okviru te podlage bi moralo sodišče odločiti o zahtevku in v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku tudi glede obresti. Sprejeta odločitev je napačna. Posledično je napačno odločeno o stroških. Predlaga ustrezno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

4. Tožena stranka prav tako uveljavlja vse zakonsko dopustne pritožbene razloge. Sprejeta odločitev je napačna, ker ni podan temelj tožbenega zahtevka. Predlaga razveljavitev z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, vse s povrnitvijo pritožbenih stroškov tožene stranke. Vztraja, da tožena stranka ni bila ne povzročiteljica ne udeleženka prometne nesreče. Zdrs vozila je samo videla. Zaveda se, da ni ravnala moralno, ker ni ustavila. Vendar zaradi tega zavarovalnica zoper njo nima regresnega zahtevka. Sodišče je v nasprotju z izvedenimi dokazi in mnenjem izvedenca zavzelo stališče, da je za nesrečo odgovorna izključno in le tožena stranka, ki se je vključevala iz stranske na glavno cesto. Analizira ugotovitve sodišča in jim nasprotuje. Vztraja, da je do nesreče prišlo zaradi voznikove prevelike hitrosti, ker vožnje ni prilagodil razmeram na cesti (tema, slaba vidljivost, megla, spolzko cestišče). Zavrača mnenje izvedenca, da hitrost ni bila pravno odločilna. Sodišče ga ne bi smelo upoštevati. Prav tako je neutemeljen zaključek, da ni vsaj sokrivde voznika za obravnavano nesrečo. Izvedenec je o vzrokih nesreče samo ugibal oz. dopuščal različne možnosti in vzroke za nastanek nesreče. Vzrok za nesrečo in krivda tožene stranke nista dokazana. Tega dokazni postopek ni potrdil ne z izvedencem ne z zaslišanjem prič. Glede na navedena dejstva bi bilo krivično toženko obremenjevati za škodni dogodek.

5. Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Tožeča stranka na podlagi Splošnih pogojev o zavarovanju avtomobilske odgovornosti (priloga A1) in 7. člena ZOZP(2) vtožuje povračilo zneskov, ki jih je izplačala oškodovancu (za premoženjsko in nepremoženjsko škodo ter stroške odvetniškega zastopanja in zamudne obresti od izplačanih zneskov, nateklih od opomina do pričetka sodnega postopka). Trdi in dokazuje, da je prometno nesrečo dne 11. 12. 2006, v kateri je oškodovanec utrpel škodo, kot voznica obveznostno zavarovanega osebnega vozila povzročila tožena stranka, ki je po nesreči v nasprotju z zavarovalno pogodbo zapustila kraj nezgode, ne da bi posredovala potrebne podatke o sebi in svojem zavarovanju (7. točka tretjega odstavka 7. člena ZOZP in sedmi odstavek 3. člena Splošnih pogojev). Tožena stranka se je branila z ugovorom, da ni povzročila prometne nesreče in zato z zapustitvijo kraja nezgode niti ni mogla kršiti pogodbe in izgubiti zavarovalnih pravic.

8. Ob tako podani trditveni in dokazni podlagi strank, ko ni sporno, da je tožena stranka zapustila kraj nezgode, ne da bi posredovala svoje podatke, je sodišče pravilno ugotavljalo toženkino (so)odgovornost za prometno nesrečo. Glede na toženkin ugovor je pri tem pravilno izhajalo iz 154. člena OZ(3) in 171. člena istega zakona. Pri povračilnih zahtevkih, kakršen je obravnavani, mora namreč zavarovalnica kot tožeča stranka dokazati svoje ravnanje v skladu z zavarovalno pogodbo (da je oškodovancu utemeljeno izplačala odškodnino) in dejstvo – ravnanje, ki po splošnih pogojih pomeni zavarovančevo kršitev te pogodbe. Glede odgovornosti oziroma njene razbremenitve je dokazno breme na strani zavarovanca, ki se razbremeni, če dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo ali (in) da ni (v celoti) kriv za prometno nesrečo oz. škodo. Ta pa se presoja po splošnih pravilih odškodninskega prava.

9. Neposrednega trčenja med udeleženima voziloma v obravnavanem primeru ni bilo. Toženka je zavijala levo, ko se je vključevala s stranske na glavno cesto, za njo pa je z njene desne strani pripeljal oškodovanec, jo prehitel, pri vključevanju nazaj na desni vozni pas pa ga je začelo zanašati, da je pristal v jarku. Ni bilo sporno (in to priznava tožena stranka kot pritožnica tudi v pritožbi), da je toženka nesrečo videla, a odpeljala naprej. Še v pritožbi pa vztraja, da je do nesreče prišlo izključno zaradi krivde oškodovanca, ker je vozil prehitro, hitrosti ni prilagodil razmeram na cesti in nepravilno izvajal manever prehitevanja. Svojo pritožbeno oceno opira na tisti del izvedeniškega mnenja, ki je bil v postopku po dodatno izvedenih dokazih dopolnjen (zaslišanje toženke o preglednosti in vremenskih razmerah v času nezgode), očitki toženke oškodovancu o preveliki hitrosti kot vzroku za prometno nesrečo pa ovrženi. Z opozarjanjem na tisti del mnenja, ko je izvedenec glede na različno predhodno procesno gradivo analiziral tudi drugačne možnosti oz. vzroke za nastanek prometne nezgode, pritožba sprejete dokazne ocene sodišča prve stopnje o vzrokih za nezgodo ne more omajati. Opravljena je celovito, natančno in popolno po temeljiti analizi celotnega procesnega gradiva. Utemeljena je z jasnimi in preglednimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pritožba pa jih z ničemer ne more omajati.

10. Ključna je ugotovitev sodišča, da je toženka kršila prometno pravilo o prednosti in s tem sama povzročila nevarno situacijo, na katero je moral odreagirati oškodovanec. Po prvem odstavku tedanjega 44. člena ZVCP-1(4) mora voznik pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po prometnem pasu, na katerega se vključuje, med drugim kadar se vključuje v promet na prednostni cesti s ceste, ki je s predpisano prometno signalizacijo označena kot neprednostna, kot je bil primer v obravnavani zadevi. Toženka se je po ugotovitvah sodišča na glavno cesto vključevala v trenutku, ko ji oddaljenost in hitrost z njene desne strani bližajočega se vozila tega ni dovoljevalo (točka 35 sodbe). V ugotovljenih vremenskih razmerah, kot jih je opisala sama in ji je zato sodišče sledilo, je imela sicer po ugotovitvah izvedenca tako veliko polje preglednosti v desno (300 m), da bi oškodovančeve luči lahko zaznala in se varno vključila na prednostno cesto celo, če bi ta vozil z višjo hitrostjo (100 km/h) od dovoljene (90 km/h). Vendar njegova hitrost v obravnavani zadevi ni bila ključna. Bolj pomembno je bilo, koliko je bil voznik oddaljen od mesta, kjer je prišlo do kritične prometne situacije. Tudi tega pa glede na razpoložljive tehnične podatke ni bilo mogoče izračunati. Glede na ugotovljene pogoje slabše vidljivosti (nočna vožnja, rosenje), ko je ocenjevanje oddaljenosti in hitrosti drugih vozil bistveno težje kot v pogojih dnevne svetlobe, je zanesljivo ugotovljeno, da so razlogi za nastanek prometne nezgode na strani toženke. Ugotovljene dejanske okoliščine in prometni predpisi so ji narekovali, da pusti mimo oškodovančevo vozilo in se sama šele nato vključi na glavno cesto.

11. Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje so ugotovljene vremenske razmere oškodovancu dopuščale vožnjo v okviru najvišje dovoljene hitrosti (90 km/h). Ocena, da je v tem okviru tudi dejansko vozil (točka 37 sodbe), ima oporo v mnenju izvedenca. Pritožbeno sodišče jo sprejema, čeprav oškodovančeve hitrosti ni bilo mogoče natančno izračunati. Izdelano je upoštevaje razpoložljive tehnične podatke (dinamika gibanja oškodovančevega vozila, jakost poškodb). Ob ostalih relevantnih okoliščinah, ki jih je izpostavil izvedenec in ugotovilo sodišče (točke 33 do 37 sodbe), to utemeljuje presojo, da ni prekršil 30. člena ZVCP-1, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je do nesreče prišlo zaradi nepravilnega ravnanja toženke, na katerega se je moral odzvati pravilno vozeči oškodovanec, je ugotovitev o izključni odgovornosti toženke za prometno nesrečo dejansko in pravno pravilno. Razlogom v točki 35 sodbe ni treba ničesar dodati. Pritožbo tožene stranke je bilo treba v celoti zavrniti in v izpodbijanem – obsodilnem delu (točka I. izreka) potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. V primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji, ima zavarovalnica (tožeča stranka), ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe (drugi odstavek 7. člena ZOZP). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo: za izplačano premoženjsko škodo, nepremoženjsko škodo iz naslova prestanih telesnih bolečin ter za stroške pravnega zastopanja. Pravdni stranki v tem delu ne vlagata pritožbe in je sodba v obsodilnem delu pravnomočna.

13. Pač pa tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu, ko je sodišče zavrnilo povračilni zahtevek iz naslova plačila odškodnine za strah (400,00 EUR) in iz naslova obračunanih in vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od zamude do pričetka sodnega postopka.

14. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in ugotovitve, da je tožeča stranka nepravilno izplačala oškodovancu odškodnino za strah. Glede na dejansko ugotovljene okoliščine, ko se je z oškodovančevim zaslišanjem zanesljivo prepričalo, da sam ni trpel sekundarnega strahu, je pri odločanju pravilno uporabilo tudi materialno pravo iz 179. člena OZ. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je namreč utemeljena le, če je izkazana tako v objektivnem kot v subjektivnem smislu. To pomeni, da ne zadoščajo v točki 54 sodbe ugotovljene objektivne okoliščine, ki kažejo, da bi oškodovanec lahko trpel sekundarni strah v zvezi s potekom zdravljenja. Ker ni dokazano oškodovančevo subjektivno trpljenje, kot druga potrebna predpostavka za odškodnino, je zahtevek v tem delu pravilno zavrnjen.

15. Tožeči stranki pa je treba pritrditi glede vtoževanih, a zavrnjenih zamudnih obresti od izplačanih zneskov. Tožeča stranka je trdila in s predpravdnimi opomini dokazovala, da je toženo stranko pred pravdo pozivala k plačilu izplačanih zneskov. Tožbeni zahtevek je pojasnila v dopolnitvi tožbe (red. št. 9), potem ko je v predlogu za izvršbo poleg izplačanih glavnic vtoževala tudi kapitalizirane zakonske zamudne obresti od posameznih izplačanih zneskov od opominov do dneva vložitve predloga za izvršbo. Tožena stranka ne v ugovoru zoper sklep o izvršbi ne v nadaljnjih vlogah ni nasprotovala ne obračunu zakonskih zamudnih obresti niti podala trditev o tem, da pred pravdo regresnega zahtevka ne bi prejela. Pritožbi je treba zato pritrditi, da je sodišče pri ugotavljanju zamude preseglo trditveno podlago tožene stranke in ugotavljalo dejstva, ki niso bila prerekana oziroma sporna. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana in jih ni treba ugotavljati (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker je navedena kršitev vplivala na pravilnost sprejete odločitve, je bilo treba sodbo v izpodbijanem delu (zavrnilni in stroškovni del) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje,.

16. V njem bo moralo ugotoviti, v katerem delu je tožbeni zahtevek glede na trditveno podlago strank in že pravnomočno odločitev sodišča še utemeljen. Gre za pravno relevantna dejstva o zamudi toženke, ki jih tožena stranka na prvi stopnji ni prerekala. Ker jo je sodišče samo ugotavljalo in ugotovilo drugače, kot tožeča stranka, je glede na svoje ugotovitve dosodilo zakonske zamudne obresti od izplačanih zneskov za krajši čas, kot so bile vtoževane. Zato bo moralo o tem delu zahtevka ponovno odločiti in svojo odločitev pojasniti s pravilnimi in popolnimi razlogi. Posledično bo moralo ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Ur. l. RS, št. 70/1999 s spremembami.

Op. št. (3): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (4): Zakon o varnosti cestnega prometa, Ur. l. RS, št. 83/2004 s spremembami.