Jedro

Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizije, ki jo je tožnik sam vložil in ki mu zakon pravice samostojnega opravljanja pravdnih dejanj v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne daje, podeliti pa mu je zatorej ne more niti njegova pooblaščenka - odvetnica s sklicevanjem na njegovo revizijo; upoštevalo je le v skladu z zakonom po pooblaščenki - odvetnici vloženo revizijo tožnika v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

Po prvem in drugem odstavku 19. člena UZITUL je Banka Slovenije prevzela jamstvo le za dinarske hranilne vloge (in sredstva na tekočih računih) občanov, vložena v bankah na ozemlju Republike Slovenije, za katere je do uveljavitve tega zakona jamčila Narodna banka Jugoslavije, ter za dinarske hranilne vloge (in sredstva na tekočih računih) občanov, ki imajo stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije, vložena v Poštne hranilnice, za katera je do uveljavitve tega zakona jamčila Narodna banka Jugoslavije. Do uveljavitve Zakona o temeljih kreditnega in bančnega sistema (Ur.l. SFRJ, št. 2/77; v nadaljevanju: ZTKBS) Narodna banka Jugoslavije kot emisijska banka (glej 1. člen in nasl. Zakona o Narodni banki Jugoslavije - Ur.l. SFRJ, št. 12/65; v nadaljevanju: ZNBJ) ni jamčila za nobene hranilne vloge občanov, saj je celo za njene obveznosti jamčila federacija (glej 9. člen ZNBJ). Z uveljavitvijo ZTKBS pa je Narodna banka Jugoslavije prevzela poroštvo za dinarske hranilne vloge pri temeljnih bankah, hranilnicah in Poštni hranilnici (prvi odstavek 27. člena ZTKBS). Po istem zakonu pa med "hranilnice" (regulirane z določbami 205. - 207. člena ZTKBS) niso spadale hranilno-kreditne zadruge, ki so spadale med "druge hranilno-kreditne organizacije" (glej drugi odstavek 204. člena in prvi odstavek 213. člena ZTKBS). To pomeni, da za tožnikove hranilne vloge ne bi jamčila Narodna banka Jugoslavije niti v primeru, da bi Hranilnica in posojilnica Ormož kot hranilno-kreditna zadruga ob uveljavitvi ZTKBS še obstajala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik terjal od toženih strank nerazdelno plačilo zneska 2,036.452,71 SIT s pripadki - sklicujoč se na prisojilno listino Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni z dne 29.8.1933, opr. št. O 63/33, na podlagi katere je po svoji materi podedoval denarna sredstva na njenih hranilnih knjižicah pri Okrajni posojilnici Ormož oziroma poznejši Hranilnici in posojilnici Ormož, ki je prešla v likvidacijo na podlagi Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug in bila izbrisana iz zadružnega registra leta 1955 brez pravnega naslednika. Tako je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku zoper prvo toženo stranko Banko Slovenije z obrazložitvijo, da so po 8. členu Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug (Ur.l. LRS, št. 16/47) ugasnile vse tiste terjatve, ki niso bile prijavljene v enem mesecu od javnega poziva likvidacijskega organa in tudi ne pozneje pristojnemu sodišču v enem letu od dneva objave sklepa o izbrisu prizadete kreditne zadruge iz zadružnega registra, tožnik pa da ni dokazal, da bi uveljavljal kakršnokoli terjatev pravočasno v likvidacijskem postopku, pri čemer v času likvidacije Hranilnica in posojilnica Ormož, zadruga z n. j., ni obstajalo jamstvo Narodne banke Jugoslavije (kot pravne prednice sedanje prve tožene stranke Banke Slovenije) za hranilne vloge varčevalcev pri kreditnih zadrugah; jamstvo Narodne banke Jugoslavije za dinarske hranilne vloge pri temeljnih bankah, hranilnicah in poštni hranilnici je bilo namreč uvedeno šele z Zakonom o temeljih kreditnega bančnega sistema iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 2/77). Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko Republiko Slovenijo pa je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je bil zahtevek tožnika zoper to toženo stranko zavrnjen z že pravnomočno sodbo, izdano v pravdi pred istim sodiščem pod opr. št. II P 1225/95, pri čemer je štelo za nepomembno, da je bila v prejšnji pravdi Republika Slovenija kot tožena stranka označena še s pristavkom "Ministrstvo za finance".

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik osebno in po pooblaščenki - odvetnici vložil revizijo. V slednji uveljavlja kot revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Graja stališče sodišča druge stopnje, da je za materialnopravno pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku odločilno, da v času likvidacije Okrajne posojilnice Ormož Bnaka Slovenije oziroma njena pravna prednica Narodna banka Jugoslavije ni odgovarjala za dinarske hranilne vloge ter navaja, da je to isto sodišče potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1631/2000-I, na katero se "ta spis tudi sklicuje" in iz obrazložitve katere izhaja: "V obravnavanem primeru torej očitno ni bilo pravnega naslednika, ki bi bil dolžan izplačati denarna sredstva iz spornih hranilnih vlog namesto nekdanje Okrajne posojilnice Ormož. Ker pa je za dinarske hranilne vloge v nekdanji zvezni državi jamčila Narodna banka Jugoslavije, bi tožnik lahko svoj zahtevek uperil proti Banki Slovenije. Ta je v skladu s prvim odstavkom 19. člena UZITUL prevzela jamstvo za dinarske hranilne vloge in sredstva na tekočih računih občanov, vložena v bankah na ozemlju Republike Slovenije, za katere je do uveljavitve tega zakona jamčila Narodna banka Jugoslavije". Kljub temu, da je ta sodba (po mnenju revidenta "z razlogi vred") postala pravnomočna, je sedaj drugi senat istega drugostopenjskega sodišča zavzel stališče, da temu ni tako in da pravni temelj ni podan. Občani pričakujejo, da se vsaj na nivoju istih sodišč spoštujejo isti predpisi in zavzemajo enaka stališča. Tožnik je prizadet v svoji pravici in premoženju. Podana je ustavna kršitev njegovih pravic in sicer pravice do osebnega premoženja in pravice do enakosti. Revident nadalje očita sodišču prve stopnje, da je očitno kršilo določbe postopka, saj listin, ki so v spisu, sploh ni pregledalo in o njih ni zavzelo nobenih stališč, sodišču druge stopnje pa, da je ponovilo zgolj izrek z nekaj povzetki in ničesar drugega, saj ni odgovorilo na nobeno pritožbeno trditev, vnovič pa je navedlo, da je zoper Republiko Slovenijo že razsojeno. Tudi temu stališču tožnik oporeka in niza razloge, ki po njegovem prepričanju utemeljujejo drugačno sklepanje. Nadaljnji revizijski očitek, namenjen sodiščema obeh stopenj, je še, da nista zavzeli stališča do zatrjevanega moratorija in do predpisov, veljavnih v času njegovega trajanja - to je Zakon o ureditvi in delovanju kreditnega sistema (Ur.l. DFJ, št. 87/45) in na njegovi podlagi izdana Uredba o hranilnih vlogah (Ur.l. FLRJ, št. 16/49), prezrli pa sta tudi, da je bilo z določbo 7. člena Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug urejeno le izplačilo nezavarovanih upnikov z denarnimi vlogami izpred osvoboditve do zneska 5000 din. Vse ostale vloge, ki presegajo ta znesek, pa so bile "po analogiji in zakonskem besedilu" zavarovane. Sicer pa so po določbi 8. člena iste uredbe ugasnile tiste terjatve, za katere kreditna zadruga v likvidaciji ni vedela. Tožnik pa je že v svoji pritožbi zanesljivo pojasnil in dokazal z gradivom, ki je že zdavnaj predloženo, da je imela zadruga zelo natančne podatke o njegovih hranilnih vlogah. To pomeni, da spadajo med zavarovane vloge in tiste, za katere je jamčila Narodna banka Jugoslavije oziroma sedaj Banka Slovenije - zanjo pa tudi država. Tožnik v reviziji, vloženi po pooblaščenki - odvetnici, predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je po odvetnici vložena revizija sklenjena še s pristavkom, da "ob takšnih dejstvih in tistih, ki jih je nanizal sam tožnik v svoji reviziji, ki je sestavni del te revizije in ki je bila na sodišče že predhodno predložena in sicer 4.11.2003, tožeča stranka v celoti vztraja pri podanem revizijskem predlogu" ter da je "revizija, ki jo je vložil tožnik dne 4.11.2003, sestavni del te revizije".

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena prvi in drugi toženi stranki, izmed katerih je prva tožena stranka nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker sta zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložila ločeni reviziji tako tožnik osebno kot tudi njegova pooblaščenka - odvetnica, je treba uvodoma opozoriti na omejitev postulacijske sposobnosti strank v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, predvideno z določbo tretjega odstavka 86. člena ZPP, ki jo je treba spričo datuma vložitve tožbe in prehodne določbe prvega odstavka 499. člena istega zakona v obravnavanem primeru nujno upoštevati. Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko namreč stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizije, ki jo je tožnik sam vložil in ki mu zakon pravice samostojnega opravljanja pravdnih dejanj v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne daje, podeliti pa mu je zatorej ne more niti njegova pooblaščenka - odvetnica s sklicevanjem na njegovo revizijo; upoštevalo je le v skladu z zakonom po pooblaščenki - odvetnici vloženo revizijo tožnika v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

Tožnik v reviziji, vloženi po pooblaščenki, ki je odvetnica, sicer navaja, da izpodbija pravnomočno sodbo (tudi) iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vendar je v postopku z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe omejen le na opredeljeno in obrazloženo uveljavljane procesne kršitve, ki so tudi sicer upoštevne kot revizijski razlog glede na določbe 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Za formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe izven tega okvira revizijsko sodišče nima pooblastil v zakonu; strankam pa je kljub odsotnosti slehernega formalnopravnega preizkusa po uradni dolžnosti zajamčeno v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi predvideno procesnopravno varstvo prav z zahtevo po obveznem strokovno kvalificiranem zastopanju.

Glede na doslej obrazloženo revizijsko sodišče ni bilo dolžno samo dognati, katerim izmed upoštevnih revizijskih razlogov bi utegnili biti v oporo tožnikovi pavšalno in poljubno navrženi očitki (brez argumentiranega sklicevanja na morebitno podlago zanje v podatkih spisa) sodišču prve stopnje, da "je že na naroku priznalo, da številnih navedb in dokazov ne bo gledalo, ker jih je preveč", da je "zadevo poenostavilo" in da "listin, ki so v spisu, sploh ni pregledalo in o njih ni podalo nobenih stališč" ter sodišču druge stopnje, da je "ponovilo zgolj izrek z nekaj povzetki in ničesar drugega" in da "na nobeno pritožbeno trditev ni odgovorilo". Le v zvezi s slednjim očitkom je treba tožnika napotiti na določbo 360. člena ZPP, po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Ker je treba odgovor na vprašanje, katere navedbe imajo to lastnost, poiskati v materialnem pravu, sledijo razlogi o tem v nadaljevanju ob preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe.

Tožnik očita sodišču druge stopnje tudi, da je kot isto pritožbeno sodišče potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1631/2000-I, v kateri je bilo že zavzeto stališče o upravičenosti tožnika do uveljavljane iste terjatve v razmerju nasproti Banki Slovenije kot pravne naslednice Narodne banke Jugoslavije po prvem odstavku 19. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju: UZITUL; Ur.l. RS/I, št. 1/91), iz česar izpelje še nadaljnji očitek istemu sodišču o izjalovitvi pričakovanja, da se vsaj na ravni istih sodišč spoštujejo isti predpisi in zavzemajo enaka stališča, ter očitek o drugačnem stališču istega sodišča glede vprašanja, ki je bilo že razrešeno v drugi sodbi in ki je že postala pravnomočna z razlogi vred.

V zvezi s pravkar povzetimi očitki je treba najprej razjasniti nekaj površnosti, ki so se primerile tožniku. Sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 1631/2000-I, je sodišče druge stopnje res potrdilo - in to prav z izpodbijano sodbo, ki je predmet preizkusa v tem revizijskem postopku. Ker v tej sodbi sodišča prve stopnje ni bilo zavzeto stališče, ki ga v reviziji povzema tožnik in ker je tožnikov povzetek dobeseden prepis predzadnjega odstavka obrazložitve na 5. strani sodbe (in sklepa) Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 1225/95, je očitno, da se tožnik v reviziji sklicuje na mnenje in napotek iz te sodbe in da je njegova označba te sodbe z drugačno opravilno številko zgolj pomotna. Vendar sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 1225/95, ni bila nikoli podvržena preizkusu pred sodiščem druge stopnje in je že iz tega razloga neutemeljen temu sodišču namenjen revizijski očitek tožnika o različnih stališčih glede identičnih pravnih vprašanj. Res pa je, da je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 1225/95, postala (brez pritožbe) pravnomočna. Vendar ni povsem razumljivo, kaj hoče tožnik doseči s sklicevanjem na pravnomočnost te sodbe, saj v obravnavanem primeru ni šlo morda za kakšno vezanost sodišča ob odločanju o tožbenem zahtevku zoper Banko Slovenije v tem postopku na že pravnomočno sodbo - zlasti ne na razloge sodbe, ki nikoli ne postanejo "pravnomočni", in tudi ne na pravnomočno sodbo, izdano v postopku, v katerem vprašanje (ne)utemeljenosti tožnikove terjatve do sedanje prve tožene stranke Banke Slovenije sploh ni bilo predmet odločanja in v katerem slednja sploh ni bila udeležena kot stranka.

Med očitke procesnopravne narave bi bilo mogoče uvrstiti tudi tožnikovo grajo stališča sodišč prve in druge stopnje, da je bilo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 1225/95, že odločeno o tožnikovem zahtevku v delu zoper sedanjo drugo toženo stranko Republiko Slovenijo, ki je bila v pravkar navedeni pravdi označena še s pristavkom "Ministrstvo za finance" (čeprav je bilo v pričujoči pravdi tudi o tožbenem zahtevku v delu zoper drugo toženo stranko meritorno odločeno z zavrnitvijo zahtevka zoper njo, ne da bi sodišči videli v tem procesno oviro za sojenje in kar glede na vsebino revizijskega izpodbijanja ni predmet presoje v tem postopku z revizijo - 371. člen ZPP). Dejstvo, da je bila tožena stranka Republika Slovenija v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. II P 1225/95, označena še s pristavkom "Ministrstvo za finance", v sedanji pravdi pa brez tega (in sploh brez) pristavka, nikakor ne pomeni, da ne gre za isto toženo stranko. Republika - država je namreč pravna oseba javnega prava, medtem ko so ministrstva le njeni upravni organi, ki neposredno opravljajo naloge uprave in ki niso pravne osebe, niti ne morejo biti stranka v pravdnem postopku. To pomeni, da pripisa "Ministrstvo za finance" k označbi tožene stranke "Republike Slovenije" v pravdi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II P 1225/95 nikakor ne gre šteti v tem smislu, da je morda bilo ministrstvo tožena stranka ali da bi šlo morda za dve stranki (republiko in ministrstvo). V obeh pravdah je na pasivni strani (ob drugih) nastopala ista stranka - Republika Slovenija.

Tako preostane za presojo le še vprašanje materialnopravne pravilnosti odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka v delu zoper prvo toženo stranko Banko Slovenije. Izhodišče za to presojo so določbe prvega in drugega odstavka 19. člena UZITUL, po katerih je Banka Slovenije prevzela jamstvo le za dinarske hranilne vloge (in sredstva na tekočih računih) občanov, vložena v bankah na ozemlju Republike Slovenije, za katere je do uveljavitve tega zakona jamčila Narodna banka Jugoslavije, ter za dinarske hranilne vloge (in sredstva na tekočih računih) občanov, ki imajo stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije, vložena v Poštni hranilnici, za katera je do uveljavitve tega zakona jamčila Narodna banka Jugoslavije. Do uveljavitve Zakona o temeljih kreditnega in bančnega sistema (Ur.l. SFRJ, št. 2/77; v nadaljevanju: ZTKBS) Narodna banka Jugoslavije kot emisijska banka (glej 1. člen in nasl. Zakona o Narodni banki Jugoslavije - Ur.l. SFRJ, št. 12/65; v nadaljevanju: ZNBJ) ni jamčila za nobene hranilne vloge občanov, saj je celo za njene obveznosti jamčila federacija (glej 9. člen ZNBJ). Z uveljavitvijo ZTKBS pa je Narodna banka Jugoslavije prevzela poroštvo za dinarske hranilne vloge pri temeljnih bankah, hranilnicah in Poštni hranilnici (prvi odstavek 27. člena ZTKBS). Po istem zakonu pa med "hranilnice" (regulirane z določbami 205. - 207. člena ZTKBS) niso spadale hranilno-kreditne zadruge, ki so spadale med "druge hranilno-kreditne organizacije" (glej drugi odstavek 204. člena in prvi odstavek 213. člena ZTKBS). To pomeni, da za tožnikove hranilne vloge ne bi jamčila Narodna banka Jugoslavije niti v primeru, da bi Hranilnica in posojilnica Ormož kot hranilno-kreditna zadruga ob uveljavitvi ZTKBS še obstajala.

Ker je bila Hranilnica in posojilnica Ormož likvidirana po pravilih Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug (Ur.l. LRS, št. 16/47; v nadaljevanju: Uredba) in ker tožnik v reviziji izpeljuje jamstvo Narodne banke Jugoslavije za njegove dinarske vloge pri tej hranilno-kreditni zadrugi s sklicevanjem na status "zavarovanega" upnika, katerih posli so se po Uredbi prenesli na "državna kreditna podjetja z ustrezajočim kritjem", mu je treba odgovoriti, da ni imel tega statusa. Ne tožnikova trditev, da njegova terjatev zaradi opustitve prijave oziroma priglasitve ni ugasnila, ker da je kreditna zadruga v likvidaciji zanjo vedela (8. člen Uredbe), niti trditev, da je njegova denarna vloga presegala 5.000 din (7. člen Uredbe, ki je urejal vrstni red izplačil nezavarovanih upnikov), ne privede do sklepa o prenosu dolga kreditne zadruge v likvidaciji do tožnika na "državno kreditno podjetje z ustrezajočim kritjem". Tak prenos je bil namreč po 6. členu Uredbe odrejen le za posle po 9.5.1945, medtem ko so bili vsi posli pred tem datumom, med katere spada tudi tožnikov, predmet likvidacije po pravilih Uredbe.

Ker za jamstvo Banke Slovenije ni v obravnavanem primeru nobene materialnopravne podlage, je brez slehernega pomena revizijsko sklicevanje na "moratorij", na Zakon o ureditvi in delovanju krditnega sistema (Ur.l. DFJ, št. 87/45) in na Uredbo o hranilnih vlogah (Ur.l. FLRJ, št. 16/49). Pri tem revident niti ne pojasni svojega videnja o nujnosti drugačnega sklepanja spričo teh predpisov.

Po obrazloženem se torej izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi - vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava - niso podani in je zato bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnika je vsebovana v odločitvi o glavni stvari, medtem ko je odločanje o stroških revizijskega postopka prve tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo odpadlo, ker ti niso bili priglašeni.