Jedro

V postopkih priznanja mednarodne zaščite je potrebna tudi ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Sprejelo je stališče, da je skladno z izhodišči Sodišča Evropske unije v zadevi C-585/16 treba, kadar je to primerno, upoštevati tudi informacije (dejstva in dokaze), ki so se pojavile po izdaji odločbe upravnega organa, kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1 v tem delu.

Po naravi stvari ni možen preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe v zvezi z razlogi, ali je tožnik izkazal okoliščine, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, saj je s tem povezano dejansko stanje zaradi novih splošno znanih informacij o izvorni državi ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2535/2020/29 (122-17) z dne 7. 4. 2021 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

_Povzetek izpodbijane odločbe_

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Vložil je je zaradi strahu pred talibani, ker bi ga ubili, saj so prepričani, da jih je izdal afganistanski vojski.

2. Iz obrazložitve je uvodoma razvidna ocena tožene stranke, da tožnikove listine niso pristne. Zato je ugotavljala obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Ob presoji prve alineje1 je ocenila, da tožnik ni izkazal dolžne skrbnosti, saj ni zadovoljivo odgovoril na vprašanja. Ni namreč pojasnil, zakaj se razlikujeta naslova v žigu in na uradni spletni strani podjetja A. ter kako lahko njegov brat še vedno dela za to podjetje, če je iz njegove spletne strani razvidno, da je projekt v Afganistanu trajal od januarja 2015 do decembra 2018. Poleg tega je bil tožnik neprepričljiv glede razlogov za zapustitev Afganistana. Zato je tožena stranka menila, da se ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje.

3. V zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-12 je tožena stranka ugotovila, da je tožnik sicer predložil fotografije svoje tazkire ter zahvalnega in grozilnega pisma. Vendar je dvomila v pristnost navedenih listin, zaradi česar po njeni oceni nimajo dokazne vrednosti. Nesprejemljivo se ji je zdelo tožnikovo pojasnilo, da izvirnikov listin ni predložil, ker je imela pošta težave. Zato je tožena stranka sprejela stališče, da tožnik ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov.

4. Ob upoštevanju tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-13 je tožena stranka presojala tudi skladnost in verjetnost tožnikovih izjav ter njihovo morebitno nasprotovanje dostopnim specifičnim in splošnim informacijam v zvezi z njegovim primerom. Menila je, da so tožnikove izjave na več mestih kontradiktorne, neprepričljive, malo verjetne ali celo neverjetne. Pri podaji prošnje je namreč izjavil, da je njegov brat delal kot skrbnik zdravil v klinikah, kjer je popisoval zdravila in skrbel za njihovo zalogo, na prvem osebnem razgovoru pa je izjavil, da njegov brat ni hodil po terenu, zaradi česar ga talibani niso poznali. V zvezi z navedenim neskladjem je tožnik pojasnil, da je brat hodil po klinikah, on pa po vaseh, in da so talibani poznali njegov brat, zaradi česar z njimi ni imel težav. Po presoji tožene stranke je nelogično, da so talibani poznali podjetje A., kljub temu pa so le zato, ker se je napad zgodil nekaj dni po tožnikovem obisku mesta Khogyani, sumili, da je tožnik vohun, ki dela za državo. Navedeno je po oceni tožene stranke neverjetno tudi zato, ker tožnik trdi, da so napadi in spopadi v Afganistanu pogosti. Nenavadno je tudi to, da je tožnik dobil kar tri pisma, na katerih je pisalo Afganistan Eslami Emerat, ki naj bi jih poslali talibani, vendar jih tožnik ni jemal resno. Poleg tega policiji ni prijavil napada, čeprav je bil prepričan, da so napadalci talibani. Prav tako ni znal natančno opredeliti časovnih okoliščin zaposlitve. Nemogoče je tudi, da bi njegov brat še vedno delal v podjetju A., saj iz spletne strani tega podjetja izhaja, da so s projektom v Afganistanu zaključili leta 2018. Prav tako je nenavadno, da tožnikov brat ni imel težav, čeprav ga talibani obtožujejo, da je kriv za smrt njihovih članov. Iz informacij je namreč razvidno, da so ogroženi ostali moški člani družine, če talibani ne najdejo iskane osebe. Tožena stranka je presodila, da je tožnikov brat še toliko bolj ogrožen, saj so tožnika talibani obtožili vohunstva, čeprav so poznali podjetje, v katerem je delal. 5. Tožena stranka je tožnikove izjave preverjala z informacijami o izvorni državi. Na tej podlagi je ugotovila, da so tarča talibanov predvsem osebe, ki pripadajo afganistanskim varnostnim silam, provladnim milicam, njihovi sorodniki, vladni uradniki in tisti, ki veljajo za njihove podpornike. Takega posameznika talibani pozovejo, da se pri njih zglasi najmanj dvakrat, če tega ne stori, pa ga pozovejo, naj se zglasi na talibanskem sodišču, šele nato je uvrščen na črni seznam. Iz proučenih informacij ni razvidno, da bi talibani napadali osebe, ki kot tožnik skrbijo za zdravje prebivalstva. Zato tožnikove navedbe po presoji tožene stranke v tem delu niso skladne s proučenimi informacijami. Iz njih je prav tako razvidno, da je Khogyani, kjer je prišlo do napada afganistanske vojske na talibane, eno izmed najbolj prizadetih območij, kjer se izvajajo številni oboroženi spopadi med talibani in vlado, zaradi česar bi bilo neverjetno, da bi talibani za napad, ki se je zgodil dva dni po tožnikovem obisku klinike, krivili ravno tožnika. Sicer pa tožnik prihaja iz Besuda, ki ga v celoti nadzira vlada.

6. Iz informacij je še razvidno, da je dokaj enostavno mogoče ponarediti talibansko nočno pismo in da je preprodaja ponarejenih grozilnih pisem cvetoč posel. Pristnost predložene slike grozilnega pisma pa je po oceni tožene stranke nepreverljiva. Zato je tožena stranka vanj dvomila.

7. Ker proučene informacije niso skladne s tožnikovimi trditvami, tožnik po presoji tožene stranke ni zunanje verodostojen.

8. V nadaljevanju je tožena stranka presojala merilo iz četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.4 Ugotovila je, da je tožnik od nezakonitega vstopa v Slovenijo do podaje namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, potreboval kar tri mesece. Zato je menila je, da za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. 9. Tožena stranka je presodila, da tožnik ni splošno verodostojen (peta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1), saj njegove izjave niso skladne. Ta okoliščina pa je po njenem mnenju najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti posameznega prosilca.

10. Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožena stranka najprej presojala v okviru pogojev za priznanje statusa begunca. Ugotovila je, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan. Menila je namreč, da dogodek, ko sta nanj streljali dve osebi, po svoji intenzivnosti ne zadošča za preganjanja, saj se je zgodil le enkrat, ko tožnik ni bil poškodovan. Zato po presoji tožene stranke ni izkazal preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini. Poleg tega tožnik svojih izjav o strahu pred talibani ni podprl z dokazi, tega pa ne izkazujejo niti splošno dostopne informacije.

11. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

12. Tožena stranka je še presojala, ali je tožnik upravičen do statusa subsidiarne zaščite in s tem v zvezi obravnavala njegove navedbe, ki jih je presojala že v okviru izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca. Vendar pa zaradi njihove neskladnosti tožniku ni verjela. Ob upoštevanju njegove neverodostojnosti je ocenila, da ni mogoče zaključiti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. _Povzetek tožbenih navedb_

13. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da so neskladne ugotovitve tožene stranke glede njegove istovetnosti. Nasprotuje presoji v zvezi s svojo verodostojnostjo. Navaja, da bi ga morala tožena stranka pozvati na predložitev izvirnikov dokumentov, v primeru dvoma pa postaviti ustreznega izvedenca. Ne strinja se z očitki tožene stranke, da o streljanju ni obvestil policije. Meni, da njegove izjave niso neskladne in za to navaja razloge. Trdi, da je tožena stranka spregledala, da so ga napadli talibani, ker ga štejejo za vohuna oziroma za nekoga, ki sodeluje z državo. Meni, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje, pri tem upoštevati tožnikovo izobrazbo in življenjske izkušnje ter mu postavljati ustrezna vprašanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in njegovi prošnji za mednarodno zaščito ugodi, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponoven postopek.

_Povzetek odgovora na tožbo_

14. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe. Pojasnjuje, da zgolj na podlagi tazkire ne more biti ugotovljena istovetnost prosilca. Kljub temu ni dvomila, da je tožnik iz Afganistana. Ponavlja razloge, zaradi katerih je ocenila, da predložene kopije zahvalnega pisma in grozilnega pisma niso pristne. Meni, da se tožnik v tožbi ni opredelil do očitanih neskladij v predloženih dokazih. Poudarja, da se je tožnik v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države skliceval na težave s talibani in ne na slabo varnostno situacijo v svojem kraju.

_Presoja tožbe_

15. Dne 6. 9. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo in priloge sodnega spisa od A2 do A7. 16. Tožba je utemeljena.

17. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. 18. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 19. Iz tožnikovih trditev na naroku za glavno obravnavo je razvidno, da so se okoliščine v izvorni državi spremenile v tolikšni meri, da bi bila za tožnika morebitna vrnitev smrtno nevarna. Pojasnjuje, da je že prej prejemal t. i. nočna pisma. Poleg tega je že na videz na strani Američanov, ki jih talibani štejejo za agresorje, saj govori angleško in je v tujini. Tožena stranka je s tem v zvezi navedla le, da je vezana na trditveno podlago prosilca za mednarodno zaščito v času izdaje odločbe.

20. Tožnikov ugovor je utemeljen. Vrhovno sodišče je ob upoštevanju načela primarnosti prava EU namreč že presodilo, da je v postopkih priznanja mednarodne zaščite potrebna tudi ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Sprejelo je stališče, da je skladno z izhodišči Sodišča Evropske unije v zadevi C-585/16 treba, kadar je to primerno, upoštevati tudi informacije (dejstva in dokaze), ki so se pojavile po izdaji odločbe upravnega organa, kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1 v tem delu.5

21. Glede na navedena izhodišča je treba v obravnavani zadevi upoštevati tudi tožnikovo sklicevanje na spremenjene varnostne razmere v izvorni državi po umiku zahodnih sil, čeprav je tako stanje nastalo po izdaji izpodbijane odločbe. S tem povezana dejstva je po presoji sodišča mogoče šteti za splošno znana6, ker pa ji ne zanika niti tožena stranka, v obravnavani zadevi niso sporna, zaradi česar jih tožniku ni treba dokazovati.7

22. Zato po naravi stvari ni možen preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe v zvezi z razlogi, ali je tožnik izkazal okoliščine, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, saj je s tem povezano dejansko stanje zaradi novih splošno znanih informacij o izvorni državi ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z 3. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 23. Glede na navedeno je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem se bo morala ob presoji tožnikovih izjav v postopku mednarodne zaščite, da ima težave s talibani, opredeliti do splošno znanih spremenjenih varnostnih okoliščin v izvorni državi.

24. Ker je v obravnavani zadevi podlaga nosilnemu stališču sodišča nemožnost preizkusa izpodbijane odločbe, dokaz z zaslišanjem tožnika ni pravno odločilen; zato ga sodišče ni izvedlo.

25. Sodišče ni samo ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, potrebnega za spremembo izpodbijane odločbe, s čimer bi bil izpolnjen drugi pogoj iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 za odločanje v sporu polne jurisdikcije8. Poleg tega tožnik ni izkazal, da bo brez odločanja sodišča, ki ga zahteva, utrpel težko popravljivo škodo. Tudi sicer odprava izpodbijane odločbe zanj ne pomeni izgube pravic, ki jih ima kot prosilec za mednarodno zaščito.

1 Nanaša se na ugotovitev, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje. 2 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni predložil dokazov. 3 Nanaša se na ugotovitev, ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom. 4 Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. 5 Celoten odstavek je povzetek 10. točke obrazložitve sklepa I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018. 6 Splošno znana dejstva so le tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe - ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj. Da naj bo določeno dejstvo notorno, mora o njem obstajati splošen socialni konsenz (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 374). 7 Dejstva, ki jih stranka ne zanika, se štejejo za priznana (drugi odstavke 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), takih dejstev pa ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). 8 Določba prvega odstavka 65. člena ZUS-1 se glasi: Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.