Jedro

Odpravnino po 126. členu SZ plača imetniku stanovanjske pravice lastnik iz 112. člena SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki H., K. z. V. naložilo, da mora plačati tožniku znesek 330.574,00 SIT kot odpravnino po izselitvi iz stanovanja v skladu z določbo 126. člena stanovanjskega zakona (SZ - Uradni list RS, št. 18/91). Tožbeni zahtevek proti toženi stranki H., K. p.o. Ž. pa je zavrnilo. Pritožbo prve tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga prva tožena stranka H., K. iz V., revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek proti njej zavrnjen. Do 6.5.1993 je bila namreč prva tožena stranka vključena v drugo toženo stranko, zaradi česar ni razpolagala s stanovanji v stanovanjski hiši V. Dne 30.7.1992 pa je ta stanovanja in tudi stanovanje, ki ga je izpraznila tožnica, prevzela Občina Ž. in ga dodelila novemu najemniku. V tem času je prva tožena stranka, v skladu z določbami zakona o zadrugah, že vložila zahtevek za vrnitev svojega premoženja. Druga tožena stranka in Občina Ž. nista imeli pravice skleniti nove najemne pogodbe in tudi ne stanovanja oddati novemu najemniku. Tako je kmetijska zadruga šele zahtevala ugotovitev, da je lastnik spornih nepremičnin, ki si jih je ves čas lastila druga tožena stranka. Postopek o ugotovitvi lastnika spornega stanovanja torej še ni končan.

Tožeča stranka in druga tožena stranka na revizijo nista odgovorili, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine ob izpraznitvi stanovanja temelji na določbi 1. odstavka 126. člena SZ, v zvezi s 112. členom SZ. Tožeča stranka je bila imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v družbeni lastnini, na katerem je stanodajalec (družbena pravna oseba) imel pravico uporabe. Ob uveljavitvi stanovanjskega zakona je prišlo do lastninjenja tega stanovanja: dotedanji imetnik pravice uporabe na družbeni lastnini je postal lastnik. Nižji sodišči sta izvedli dokazni postopek in ugotovili, da je ob uveljavitvi stanovanjskega zakona razpolagala s spornim stanovanjem (in torej postala njegova lastnica) tožena stranka H., K. iz V., zaradi česar jo tudi zadeva dolžnost izplačila odpravnine imetnici stanovanjske pravice, ki je stanovanje izpraznila. Sodbeni razlogi v tej smeri pretežno ocenjujejo izvedene dokaze in končno po oceni vseh dokazov skupaj postavijo dejansko in pravno ugotovitev, da je "formalni in tudi dejanski lastnik spornega stanovanjskega objekta prva tožena stranka". Pri tem sta se oprli predvsem na dopis same prvotožene stranke drugi toženi stranki z dne 11.9.1992 (sporni objekt je prva tožena stranka tudi po 30.7.1992 štela za zadružno lastnino) in aneks k pogodbi o brezplačnem prenosu lastninske pravice, sklenjeni med drugo toženo stranko in Občino Ž. dne 27.11.1993, iz katerega izhaja, da je bila zgradba V. izvzeta iz seznama zaradi naknadne ugotovitve, da je v skladu s 65. členom zakona o zadrugah lastnik te zgradbe Kmetijska zadruga V.. Kolikor revizija v tej smeri izpodbija razloge sodbe sodišča druge stopnje, graja dejanske ugotovitve, kar pa ne more biti dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). V ostalem pa revizija po eni strani zatrjuje, da je prva tožena stranka lastnik spornega stanovanja v skladu z določbami zakona o zadrugah in da druga tožena stranka in Občina Ž. z njim ne bi smeli razpolagati, po drugi strani pa zavrača svojo dolžnost plačila odpravnine po 126. členu SZ.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I).