Jedro

V primeru znižanja plač gre lahko za dve vrsti tožbenih zahtevkov. Delavec lahko uveljavlja razliko med izplačano plačo in plačo po tarifnem delu kolektivne pogodbe, pri čemer mora sodišču predložiti plačilne liste in izračun mesečnih plač po kolektivni pogodbi. Če pa zahteva le izplačilo po listinah, ki jih je izdala tožena stranka, je potrebno ugotoviti, ali so listine izdane zakonito ali ne. V primeru zakonitega znižanja plač, je delavec upravičen do zneskov iz listin le v primeru lastninjenja in stečaja, v primeru nezakonitega znižanja pa bi delavec lahko uveljavljal izplačilo iz listin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo razliko med izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožnik moral prejeti na podlagi zakona in kolektivnih pogodb za obdobje od 1.4.1991 do 31.12.1992 v znesku 193.584,40 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do vložitve tožbe 29.12.1994 od zneskov, razvidnih iz izreka sodbe in od tega dne dalje procesne obresti, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo stroškov postopka in naložilo tožniku, da je dolžan plačati toženi stranki 91.969,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2000 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. S sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo zoper E., d.o.o. in postopek v tem delu ustavilo ter tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki poravnati stroške postopka v znesku 26.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2000 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo zgolj na izjavo direktorja tožene stranke in pri njej zaposlenega predstavnika sindikata, katera pa nista povedala, da so vsi drugi delavci razen tožnika prejeli zneske, kakršni so bili navedeni na potrdilih o razliki osebnega dohodka v takšnih zneskih, kakršnih sedaj vtožuje tožnik. Ti delavci so še vedno zaposleni pri toženi stranki, tožniku pa je delovno razmerje prenehalo in je iz tega naslova obravnavan drugače. Tožnik je prepričan, da so vse listine skupaj z izjavami direktorja pripravljene naknadno za potrebe te pravde. Dejstvo je, da je do razlik prišlo in da je tožnik do vtoževanih zneskov upravičen. Če temu ne bi bilo tako, direktor ne bi tekom pravde tožnika pozival k sklenitvi izvensodne poravnave, v kateri pa je priznal samo glavnice, ne pa tudi obresti. Sodišče je svojo odločitev osredotočilo le na zakonitost zniževanja plač pri tem pa ni preračunalo, ali obstajajo kljub vsemu razlike in ni angažiralo izvedenca finančne stroke, temveč je samo naredilo izračun, da razlik ni. Zaključek je napačen in pomeni bistveno kršitev pravil postopka in posledično tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zgrešena je tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik priznal, da je mesečno prejemal 7.000,00 SIT do 8.000,00 SIT bonov za prehrano, saj je le-ta izjavil, da je kdaj dobil kakšen bon. Tožnik vztraja, da je upravičen do razlike v plači, ki jo vtožuje, saj se ji nikoli ni odpovedal. Meni, da ne sme biti obravnavan drugače kot ostali delavci, ki so jim bile razlike v osebnem dohodku priznane.

Po poteku pritožbenega roka je tožnik podal dopolnitev pritožbe, ki pa je pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal razliko v plači za obdobje od 1.4.1991 do 31.12.1992 v skupnem znesku 193.584,40 SIT na podlagi izdanih listin po 62. členu Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 12/91). Tožnik je zahteval izplačilo razlike v plači izključno na podlagi izdanih listin, ki jih je tožena stranka lahko izdala le za zakonito znižane plače za 20 % po določbah SKEI in 33. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 31/90). Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je presojalo ali je tožena stranka zakonito znižala izhodiščne osebne dohodke. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo direktorja tožene stranke in predstavnika sindikata ter vpogledala sklepe o znižanju plač, je pravilno zaključilo, da so bili osebni dohodki znižani v skladu z določbami kolektivne pogodbe. Zgolj pavšalno sklicevanje tožnika, da so bile listine in izpovedi prič pripravljene le za potrebe tega postopka, dokaznega zaključka sodišča prve stopnje ne morejo omajati. V zvezi s tem namreč tožnik ni predlagal nobenih dokazov, prav tako pa izvedenim dokazom ni ugovarjal na glavni obravnavi.

Na rešitev spora ponudba izvensodne poravnave ne more imeti nobenega vpliva, saj le-to ne more predstavljati prejudica za sporno zadevo. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, so delavci upravičeni do izplačila listin, izdanih po 62. členu SKEI v primeru stečaja oz. jih lahko uporabijo v postopku lastninjenja podjetja. Tako dejstvo, da so zaposleni delavci s toženo stranko sklenili izvensodne poravnave in prejeli iz naslova listin denar in jih niso uveljavljali v postopku lastninskega preoblikovanja, na rešitev tega individualnega delovnega spora ne more plivati.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da bi sodišče prve stopnje moralo angažirati izvedenca finančne stroke, saj ga nobena od strank ni predlagala. Tudi če bi ga predlagala pa angažiranje izvedenca finančne stroke ob postavljenem zahtevku, v katerem je tožnik vtoževal le izplačilo razlik v plači na podlagi listin po 62. členu SKEI, ni bilo potrebno. Potrebno je namreč poudariti, da gre v primeru znižanja plač lahko za dve vrsti tožbenih zahtevkov. Delavec lahko uveljavlja razliko med izplačano plačo in plačo po tarifnem delu kolektivne pogodbe, pri čemer mora sodišču predložiti plačilne liste in izračun mesečnih plač po kolektivni pogodbi. V takem primeru je mogoče postaviti izvedenca finančne stroke, čeprav to ni nujno, če je zahtevek jasno oblikovan. V primeru, kot je bil v tem individualnem delovnem sporu pa je tožnik zahteval le izplačilo po listinah, ki jih je izdala tožena stranka. V takih primerih pa je potrebno ugotoviti ali so listine izdane zakonito ali ne. V primeru zakonite izdaje listin, je delavec upravičen do zneskov iz listin le v primeru lastninjenja in stečaja. V primeru nezakonitega znižanja pa bi delavec lahko uveljavljal izplačilo iz listin. Ker je bilo v konkretnem individualnem delovnem sporu ugotovljeno, da je bilo znižanje zakonito, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za izplačilo iz listin. Zato je tudi pravno nepomembno ali je tožnik prejemal del plače v bonih ali ne, ker že sam zahtevek po temelju ni utemeljen.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.