Jedro

Ali toženčeva obveznost iz naslova volila obstoji in obseg te obveznosti, se ugotavlja v zapuščinskem postopku. Ta odločitev osebo, ki je v zapuščinskem postopku sodelovala, veže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da se postopek ustavi glede plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice 12.500,00 EUR za čas od 27. 4. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka) in da je toženec dolžan tožniku plačati 12.500,00 EUR (II. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Vztraja pri stališču, da je o obravnavanem zahtevku že pravnomočno odločeno in sicer s sklepom o zavrženju tožbenega zahtevka opr. št. P 241/2014, potrjenim v postopku z rednimi in izrednim pravnimi sredstvi. Z v tem pritožbenem postopku obravnavano odločbo je izpodbita pravnomočna odločba P 241/2014, s katero je bila zadeva vsebinsko obravnavana. Le po izvedenem vsebinskem obravnavanju je lahko odločeno, da je zadeva pravnomočno razsojena. Ker gre za iste pravdne stranke in enak pravni temelj ter tožbeni zahtevek, kot v zadevi P 241/2014, gre za kršitev načela ne bis in idem in je tudi tožbo v obravnavni zadevi treba zavreči. Kršena je 6. točka drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker dokazni postopek ni bil v celoti izpeljan. Ni bila zaslišana odvetnica, ki je sestavljala pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Odvetnica bi pojasnila voljo zapustnice, da toženec tožniku v roku enega leta izplača denarni znesek v višini 12.500,00 EUR. Tudi toženca in po tožencu predlaganih prič sodišče ni zaslišalo. Te osebe bi potrdile dejansko voljo zapustnice, ki ni bila taka, da tožnik prejme dvakrat po 12.500,00 EUR. Zaradi identičnosti določil oporoke in pogodbe o dosmrtnem preživljanju bi se moral sodišču poroditi dvom o resnični volji zapustnice ter o moralnosti tožbenega zahtevka. V zadevi P 3110/2008 je sam tožnik izpovedal, da je bila zapustničina volja, da znesek 12.500,00 EUR prejme zgolj enkrat. Če bi mu zapustnica namenila 25.000,00 EUR, zneska ne bi drobila na dva različna pravna naslova. Dokazi bi morali biti izvedeni, da bi se ugotovila dopustnost tožbe v smislu 3. čl. ZPP. Mati je svojo voljo verjetno najprej skušala izraziti z lastnoročno oporoko (oporoka nima datuma), potem pa še s pomočjo pogodbe. Ker gre za nemoralno razpolaganje z zahtevkom, bi moral biti uporabljen 3. čl. ZPP in po izvedbi predlaganih dokazov zahtevek zavrnjen. Na prvem naroku toženi stranki ni bilo dovoljeno predlaganje dokazov, da gre za očitno podvajanje zahtevkov. Zapustničina vsebinsko enaka volja je bila izražena v dveh različnih listinah. S plačilom v izvršbi In 144/2014 izterjevanega zneska je toženec svojo obveznost v celoti izpolnil. Prava zapustničina volja bi morala biti raziskana predvsem z zaslišanjem odvetnice, ki je sestavljala pogodbo o dosmrtnem preživljanju in z zaslišanjem odvetnika, ki je tožniku dolgovani znesek izročil. Prvostopenjsko sodišče je zgolj pavšalno navedlo, da toženec 12.500,00 EUR dolguje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in enak znesek na osnovi oporoke. Tega stališča ni utemeljilo. Ni se opredelilo do toženčevih navedb o pravi volji zapustnice, ki je ključnega pomena. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, v katerem delu gre za sodbo in v katerem delu za sklep, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, ker toženec ni bil zaslišan. Toženec bi pojasnil, da je tožniku v roku enega leta po mamini smrti izplačal 12.500,00 EUR. Kršeno je načelo kontradiktornosti ter načelo neposrednega zaslišanja. S 5. čl. ZPP je določeno, da mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke ter predstavi svoja stališča. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da se je imel toženec možnost pritožiti zoper sklep o dedovanju pa tega ni storil. Sklepa o dedovanju, ki je temelj za to pravdo, ni mogoče spreminjati. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi v pritožbenem postopku - enako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje - je sporno, kaj toženec tožniku dolguje oz. mu je dolgoval. Tožnik zatrjuje obveznost na osnovi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 4. 9. 2007 (notarski zapis SV 591/07 - listina A7)1 in obveznost na osnovi materine oporoke (listina A1), ugotovljeno v sklepu o dedovanju D 140/2010 z dne 7. 10. 2014 (listina A2)2. Toženec zatrjuje le eno obveznost v višini 12.500,00 EUR z obrestmi, ni pa se določno izjasnil, katero od po tožniku zatrjevanih (dveh) obveznosti priznava. V pritožbenem postopku dokazuje, da je bila materina volja, da tožnik dobi le 12.500,00 EUR, ne pa dvakrat po 12.500,00 EUR.

6. Pritožbeno sodišče soglaša, da je obstajala toženčeva, iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju izvirajoča obveznost, da tožniku v roku enega leta po materini smrti plača 12.500,00 EUR. Ta obveznost je bila ugotovljena s sodbo na podlagi pripoznave opr. št. P 175/2014 z dne 22. 9. 20143. Ta sodba je izvršilni naslov, na osnovi katerega se je vodil izvršilni postopek opr. št. In 144/2014, ki se je končal z umikom predloga za izvršbo, ker je dolžnik (toženec) izterjevano obveznost poravnal. Tudi v tem pravdnem postopku je nesporno, da je toženec tožniku zaradi poravnave svoje, v izvršilnem postopku izterjevane obveznosti, plačal 13.432,67 EUR. Prič, ki bi plačilo tega zneska potrdile, ni potrebno zasliševati, saj je nesporno, da je bilo plačilo zneska 13.432,67 EUR opravljeno (prvi in drugi odstavek 214. čl. ZPP).

7. Pritožnik v sklepu o dedovanju vsebovano ugotovitev o volilu priznava. Meni pa, da ne gre za njegovo dodatno obveznost oz. tožnikovo dodatno terjatev. V postopku pred sodiščem prve stopnje je svoji obveznosti (obveznost iz naslova pogodbe in obveznost na osnovi volila) enostavno enačil - obravnaval kot eno obveznost, v pritožbenem postopku pa je začel zatrjevati in dokazovati (predlog za zaslišanje odvetnice, ki je sestavljala pogodbo o dosmrtnem preživljanju) materino voljo, da toženec tožniku znesek 12.500,00 EUR plača le enkrat in ne dvakrat. V pritožbi podan predlog z zaslišanjem odvetnice, ki je sestavila pogodbo, je prepozno podan (prvi odstavek 337. čl. ZPP), po drugi strani pa tudi nepotreben. Obstoj toženčeve obveznosti iz naslova volila je namreč ugotovljen s sklepom o dedovanju opr. št. D 140/2010. Ker je toženec v zapuščinskem postopku sodeloval, ga odločitev o obstoju volila veže. Če bi v zapuščinskem postopku podal ugovor, da obveznost iz naslova volila ne obstoji, bi bila pravica do volila predmet pravdnega postopka, na katerega bi zapuščinsko sodišče napotilo eno od strank (211. čl. Zakona o dedovanju). Takega ugovora toženec ni podal in s pravnimi sredstvi ni izpodbijal sklepa o dedovanju, ki v 10. točki izreka vsebuje ugotovitev o volilu. Da toženčeva obveznost iz naslova volila obstoji, in višina te obveznosti, je torej ugotovljeno v zapuščinskem postopku4. Ta odločitev toženca, ki je v zapuščinskem postopku sodeloval, veže5. Dokazov, s katerimi dokazuje, da je bila materina volja, da tožnik dobi, on pa plača zgolj 12.500,00 EUR, in ne dvakrat po 12.500,00 EUR, zato ni potrebno izvajati. O obstoju obeh terjatev oz. obveznosti je že pravnomočno odločeno: z izvršljivo sodbo na podlagi pripoznave opr. št. P 175/2014 in s sklepom o dedovanju opr. št. D 140/201, ki je glede ugotovljenega volila deklaratorne narave.

8. Ker toženec navaja, da je poravnal le znesek 13.432,67 EUR, je obveznost iz naslova volila dolžan plačati. S svojim zaslišanjem ne more dokazati, da je poravnal obveznost iz naslova volila, saj te obveznosti kot samostojne obveznosti sploh ne priznava, iz koprespondence med strankama in drugih listin (listine B2, B3, B4, B5, B6, B7, B8, B9) ter izvršilnega spisa In 144/2014 pa je razvidno, da je bila plačana obveznost, ki se je v izvršilnem postopku In 144/2014 izterjevala na osnovi sodbe P 175/2014 (toženčeva pogodbena obveznost). Tudi če bi toženec izpovedal drugače - npr. da je s plačanim zneskom poravnal obveznost iz volila - mu ne bi bilo mogoče slediti, saj listinski dokazi kažejo, da je bila poravnana njegova pogodbena obveznost. Dokaza z zaslišanjem toženca, ki obstoja samostojne obveznosti iz naslova volila sploh ne priznava in ima interes za izid pravde, zato ni potrebno izvajati. Ker tudi tožnik ni bil zaslišan, je zahtevi po enakopravnem obravnavanju strank zadoščeno. O tem, kateri od ponujenih dokazov bodo izvedeni, odloča sodišče (drugi odstavek 213. čl. ZPP). Ker je bilo o obstoju in vsebini volila odločeno v zapuščinskem postopku, je neutemeljena pritožbena zahteva, da bi sodišče tožencu moralo omogočiti, da - zaradi ugotovitve prave zapustničine volje - poda dodatne dokazne predloge. Tožencu je bila dana možnost, da se o navedba, trditvah in dokaznih predlogih tožeče stranke izjavi, zato je očitek kršitve načela kontradiktornosti (5. čl. ZPP) in 22. čl. Ustave RS neutemeljen.

9. S sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. P 241/2014 z dne 27. 11. 2014 o toženčevi obveznosti ni meritorno odločeno. Ta sklep vsebuje procesno odločitev. Zaradi pomanjkanja procesne predpostavke za sojenje je tožba na podlagi drugega odstavka 319. čl. ZPP zavržena6. Ker o zahtevku za izpolnitev volila ni bilo meritorno odločeno, je treba zavrniti pritožnikov ugovor, da se že drugič sodi o isti stvari.

10. Izpodbijana odločba (sodba in sklep) je jasna. S sklepom, vsebovanim v prvi točki izreka, je postopek glede umaknjenega dela zahtevka ustavljen. S sodbo, vsebovano v drugi točki izreka, je o ostanku zahtevka odločeno. Zakaj bi moralo biti iz odločbe razvidno, katera odločitev je predmet sklepa in katera predmet sodbe, pritožnik ne navaja. Zakon določa, kdaj sodišče odloča s sodbo (prvi in drugi odstavek 128. čl. ZPP) in kdaj s sklepom (tretji odstavek 188. čl. ZPP). Na 188. čl. ZPP se prvostopenjsko sodišče v 3. točki obrazložitve, kjer utemeljuje ustavitev postopka zaradi delnega umika tožbe, sklicuje. V pravni praksi je običajno, da sodišče v izreku odločbe navede enovito odločitev in izreka ne ločuje na sodbo ter sklep.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. in 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

1 V III. čl. pogodbe določena obveznost preživljavca (toženca), da bratu (tožniku) v roku enega leta po po materini smrti plača 12.500,00 EUR . 2 V 10. točki sklepa o dedovanju vsebovana ugotovitev, da je zapustnica (mati) določila volilo v obliki denarnega zneska 12.500,00 EUR, ki ga mora oporočni dedič (sin - toženec) plačati sodediču (drugemu sinu - tožniku). 3 Tožencu je naložena obveznost, da tožniku plača 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.4.2012 dalje do plačila. 4 Pravna podlaga za ugotavljanje obstoja in obsega volila v zapuščinskem postopku je v 6. točki drugega odstavka 214. čl., 281. čl. in 162. čl. Zakona o dedovanju. Če bi toženec v zapuščinskem postopku obstoju ali višini volila nasprotoval, bi se volilo ugotavljalo v pravdnem postopku (sklep o napotitvi na pravdo - 211. čl. Zakona o dedovanju). 5 Kreč - Pavič, Komentar Zakona o nasljeđivanju s sudskom praksom, Narodne novine, Zagreb 1964, stran 308: Šteje se, da je volilojemnikova pravica do volila ugotovljena, ko je sklep o dedovanju pravnomočen. 6 V zadevi P 241/2014 se je prvostopenjsko sodišče - nepravilno - postavilo na stališče, da je 10. točka sklepa o dedovanju D 140/2010 izvršilni naslov, na osnovi katerega tožnik lahko uveljavil volilo in tožbo za izplačilo volila zavrglo; z rednimi pravnimi sredstvi ta odločitev ni bila izpodbijana.