Jedro

V postopku o prekršku koncentracija alkohola v organizmu dokazuje zgolj na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom takrat, ko se voznik z ugotovljeno stopnjo indikatorja strinja in tak zapisnik tudi podpiše, v vsakem drugem primeru pa je poslujoči policist dolžan odrediti nadaljnji preizkus bodisi z etilometrom ali pa odrediti celo strokovni pregled. Indikatorji so povsem dovoljena sredstva za hitro ugotavljanje storilčeve psihofizične sposobnosti - alkoholiziranosti takrat, če se preizkušanec z rezultatom, ki ga indikator pokaže, tudi strinja.

Vožnja pod vplivom alkohola s stopnjo, ki presega 0,52 mg/l je eden težjih prekrškov, zaradi katerega je zakonodajalec po lastni presoji predpisal tudi izrek stranske sankcije v maksimalnem številu 18 KT. To pomeni, da je tako presojo, ali je za konkretno ravnanje izrek stranske sankcije KT utemeljen, opravil že sam zakonodajalec in nikakor ni v pristojnosti sodišča, da bi v vsakem posamičnem primeru ugotavljalo, ali je bila s konkretnim prekrškom, ki se obravnava, povzročena nevarnost za nastanek hude posledice.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 255,00 (dvestopetinpetdeset 00/100) EUR v roku 15 dni po prejetju te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo za obdolženca za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka člena 105 ZPrCP in mu na podlagi tega zakonitega določila izreklo globo v višini 1.200,00 EUR in pa stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. V plačilo mu je naložilo še sodno takso v višini 170,00 EUR.

2. Tako odločitev v pravočasno pritožbo napada obdolženec, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev materialnega prava, pritožuje pa se tudi zaradi sodne takse, ki je bila obdolžencu naložena v plačilo in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se postopek o prekršku ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da uradni preizkus izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) ni pokazal, da bi se sodišču prve stopnje pri razsoji v predmetni prekrškovni zadevi pripetila katerakoli izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, na škodo obdolženca pa tudi ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki prekršek določa (člen 156 ZP-1).

5. V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku pritožba navaja, da prvostopno sodišče sploh ni upoštevalo obdolženčevega pisnega zagovora, ki ga je podal pred prvostopnim sodiščem in da je odločalo na podlagi črkobralstva in tipizirano. Zato ponavlja svoje očitke, ki jih je v enako nesistematičnem navajanju podal že v pisnem zagovoru z dne 11. 11. 2014 in v katerem prvostopnemu sodišču očita, da za obravnavanje te prekrškovne zadeve sploh ni podlage v določbah rednega postopka o prekršku, temveč bi moral biti izveden hitri postopek, kajti prekrškovni organ, ki je vložil obdolžilni predlog, sploh ni podal svoje ocene o utemeljenosti izreka stranske sankcije KT, zato bi sodišče moralo poslovati po uradni dolžnosti in tak obdolžilni predlog zavrniti oziroma zadevo odstopiti prekrškovnemu organu. Take pritožbene navedbe so povsem neutemeljene. Pregled spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb, kar zadeva neupoštevanje obdolženčevega pisnega zagovora pokaže, da je prvostopno sodišče v izpodbijano sodbo korektno povzelo vse sklope obdolženčevega pisnega zagovora z dne 11. 11. 2014 (točka 2) izpodbijane sodbe), v nadaljevanju pa je (točka 11) na take navedbe in na očitke, da sploh ni bilo podlage za tek rednega postopka o prekršku, pritožniku jasno in prepričljivo odgovorilo, da je zmotno njegovo prepričanje, da bi v konkretni prekrškovni zadevi bilo mogoče uporabiti določbo člena 57 ZP-1, ki ureja postopek izdaje plačilnega naloga (PN). Več od tega, kot je prvostopno sodišče pri tožniku pojasnilo v tem delu, ni dodati, zato se pritožbene navedbe, s katerimi se uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, izkažejo za povsem neutemeljene.

6. V nadaljevanju pritožba v (pre)obsežnih in nesistematičnih pritožbenih navedbah uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Trdi, da je bil obdolženec spoznan za odgovornega na podlagi nedopustne sodne prakse in sicer zgolj na podlagi pokazanega rezultata indikatorja, ki je izključen (kar je sodišče prve stopnje celo priznalo) iz določb Zakona o meroslovju. S tem je bila pritožniku onemogočena pravica do ugotavljanja točnosti pokazanega rezultata, ki ga lahko jamči le meroslovni nadzor merilne naprave, kar pa indikator ni. S tem je po oceni pritožnika sodišče prve stopnje prezrlo pravno varnost državljanov RS, saj sprejema odločitev na podlagi nezakonitega predpisa člena 107 ZPrCP (določba drugega odstavka tega istega zakonitega določila) in zavestno izključuje predpise o meroslovju. Primerjava teh pritožbenih navedb s pisnim zagovorom pritožnika z dne 11. 11. 2014, ki je v bistvenem povzet tudi v izpodbijano sodbo pokaže, da so take pritožbene navedbe vsebinsko identične zagovornim navedbam pritožnika, nanje pa je v izpodbijani sodbi izčrpno in pravilno odgovorilo prvostopno sodišče (točka 7) in 8) izpodbijane sodbe). Znova je avtorju in sestavljalcu pritožb pojasnilo, kakšna je razlika med indikatorji, etilometri in strokovnim pregledom in v katerih primerih se rezultat indikatorja, ki ni merilna naprava, zato zanj tudi ne veljajo določbe Pravilnika o meroslovnih zahtevah za etilometre, lahko uporabi kot verodostojen rezultat. Sodišče je celo v tehničnem smislu odgovorilo na zagovorne navedbe pritožnika in mu pojasnilo, kako poteka zaznava stopnje alkoholiziranosti v organizmu preizkušanca pri indikatorja z razliko z etilometrom, zaradi česar indikatorji tudi ne izpolnjujejo pogojev, da bi bili podvrženi meroslovnemu nadzoru. Pravilna je obrazložitev v izpodbijani sodbi o tem, da se v postopku o prekršku koncentracija alkohola v organizmu dokazuje zgolj na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom takrat, ko se voznik z ugotovljeno stopnjo indikatorja strinja in tak zapisnik tudi podpiše, v vsakem drugem primeru pa je poslujoči policist dolžan odrediti nadaljnji preizkus bodisi z etilometrom ali pa odrediti celo strokovni pregled. Ni dvoma, da je pravilna obrazložitev v izpodbijani sodbi tudi o tem, da so indikatorji povsem dovoljena sredstva za hitro ugotavljanje storilčeve psihofizične sposobnosti - alkoholiziranosti takrat, če se preizkušanec z rezultatom, ki ga indikator pokaže, tudi strinja. Ob tem je prvostopno sodišče tudi ustrezno obrazložilo, da je pri indikatorjih alkohola (glede na navodila proizvajalca) in mnenje Instituta za sodno medicino potrebno upoštevati določeno toleranco (0,05 mg/l), upoštevanje le-te pa, kljub očitkom pritožbe vedno pomeni manjšo stopnjo alkoholiziranosti, kot jo sicer pokaže indikator in je to vselej v korist preizkušancev, zato se pritožbene navedbe v navedeni smeri, ko se znova ponavlja očitek o neustreznem načinu preizkusa obdolženčevih psihofizičnih sposobnosti v konkretnem primeru, ko je bil preizkušen z indikatorjem in se je posledično s tako dobljenim rezultatom, ki ga je ta naprava pokazala celo strinjal, izkažejo za neutemeljene.

7. V nadaljevanju pritožba v okviru istega pritožbenega razloga (6. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1) ob vztrajnem zatrjevanju, da indikator ni dopustna naprava za ugotavljanje alkoholiziranosti preizkušancev v cestnem prometu, napada tudi zakonitost dokaza - zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, katerega je v konkretnem primeru obdolženec, ki je bil voznik v cestnem prometu dne 29. 10. 2014, celo podpisal, kar ni bilo sporno niti pred prvostopnim sodiščem (priloga A 1). Trdi, da je vsebina zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti tipizirana, sodišče pa ni ugotavljalo, če je ta zapisnik sklenjen v skladu z določbami členov 55 ZP-1 in 80 ZUP-1, s tako neveljavnim zapisnikom o preizkusu alkoholiziranosti (po uradni dolžnosti) pa ni možno ugotavljati koncentracije alkohola v organizmu preizkušanca. Tudi takim navedbam ni pritrditi.

8. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi (5. točka) ob predhodni ugotovitvi, da je obdolženec v konkretnem primeru bil voznik v cestnem prometu in da mu je zakonito bil odrejen tudi postopek preizkusa alkoholiziranosti, ugotovilo, da je postopek preizkusa alkoholiziranosti potekal v skladu z navodili proizvajalca, ob čemer ni prezreti, da je preizkus zaradi obdolženčevih navedb o predhodnem uživanju alkoholnih pijač bil za predpisan čas (15 minut) celo odložen. Sodišče je dejstva, ki izhajajo iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti presojalo tudi v odnosu do obdolženčevega zagovora, ki nikoli ni problematiziral podpisa zapisnika o preizkusa alkoholiziranosti in ugotovilo, da je indikator v njegovi navzočnosti pokazal rezultat 0,64 mg/l, obdolženec se je s takim rezultatom strinjal in posledično zapisnik tudi podpisal. Zato je v nadaljevanju prvostopno sodišče tak zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, v zvezi s katerim pritožnik v svojih že zagovornih in sedaj tudi v pritožbenih navedbah ni izpostavil nobene takšne okoliščine, ki bi kakorkoli izkazala dvom v pravilnost tam zapisanih dejstev, pravilno štelo kot povsem dopusten in relevanten dokaz, ga dokazno pravilno ocenilo, tako oceno pa sprejema tudi pritožbeno sodišče, zato se pritožbene navedbe o nezakonito uporabljenih dokazih (6. točka prvega odstavka člena 155 ZP-1) izkažejo kot neutemeljene.

9. V okviru pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava pritožba znova, enako kot v zagovornih navedbah problematizira izrek stranske sankcije KT in trdi, da so KT obdolžencu bile izrečene v nasprotju z določbo člena 22 ZP-1. Tudi na take zagovorne navedbe je pravilno odgovorilo prvostopno sodišče in pritožniku (točka 11) pojasnilo, kdaj se KT v cestnem prometu kot stranska sankcija v postopku o prekršku lahko izrekajo in prepričljivo pritožniku odgovorilo, da je njegovo prepričanje, da je imel zakonodajalec s tem, ko je za posamezno ravnanje predpisal izrek stranske sankcije KT v mislih konkretno, ne pa abstraktno nevarnost, napačno. Poudariti je, da je v konkretnem primeru obdolženec procesiran zaradi storitve enega najtežjih prekrškov po določbah ZPrCP, kajti vožnja pod vplivom alkohola s stopnjo, ki presega 0,52 mg/l je eden težjih prekrškov, zaradi katerega je zakonodajalec po lastni presoji predpisal tudi izrek stranske sankcije v maksimalnem številu 18 KT. To pomeni, da je tako presojo, ali je za konkretno ravnanje izrek stranske sankcije KT utemeljen, opravil že sam zakonodajalec in nikakor ni v pristojnosti sodišča, da bi v vsakem posamičnem primeru ugotavljalo, ali je bila s konkretnim prekrškom, ki se obravnava, povzročena nevarnost za nastanek hude posledice.

10. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, s prepričljivimi razlogi je pojasnilo materialnopravno podlago za izrek sankcije, ki se je obdolžencu izrekla za obravnavani prekršek, kar je v prvostopni sodbi tudi ustrezno obrazložilo, zato je po oceni pritožbenega sodišča obrazložitev v izpodbijani sodbi prvostopnega sodišča vzorna. Način, na katerega pritožnik uveljavlja pritožbene razloge, pa je nekorekten in žaljiv in presega še dopustno mejo kritičnega občevanja strank s sodiščem, zlasti s pogostimi navedki pritožnika v pritožbenih navedbah, kot so “bistroumna sodnica”, tipizirano obravnavanje, črkobralstvo … Tak način podajanja pritožbenih navedb je nedopusten. V delu, kjer pa pritožnik ponuja primerjavo ugotavljanja rezultata indikatorja kot verodostojnega rezultata z zaznavanjem spremembe telesne temperature (stran 17 pritožbe!) pa je ne le žaljiv in neokusen, temveč izraža izrazito nespoštljiv odnos obdolženca (sestavljalca pritožbe) do pristojnih institucij.

11. Pritožnik napada tudi odločitev prvostopnega sodišča, ko je obdolžencu bila odmerjena sodna taksa v višini 170,00 EUR. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena, kajti sodna taksa je bila za sprejeto sodno odločitev pri prvostopnem sodišču odmerjena na podlagi določbe prvega odstavka člena 144 ZP-1, sodišče je tudi pojasnilo, katere tar. št. po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) so v konkretnem primeru bile upoštevne, pritožnik pa konkretnih očitkov o zmotni in netočni odmeri sodnih taks tudi ni podal, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

12. Glede na povedano je bilo potrebno tako pritožbo obdolženca, ki je neutemeljena zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ki je prestala tudi uradni preizkus (določba tretjega odstavka člena 163 in določba člena 159 ZP-1).

13. Pritožnik ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 255,00 EUR. Ta pa je odmerjena v skladu s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), torej s količnikom 1,5 v povezavi s tar. št. 8111 in 8114. Odmerjena sodna taksa torej skupaj znese 255,00 EUR, k plačilu le-te pa bo obdolženec pozvan v 15 dneh od vročitve te sodbe po prvostopnem sodišču.