Jedro

Toženka v zvezi z očitkom, da naj bi bila odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti previsoka, zgolj pavšalno navaja, da naj bi bila ta previsoka ter neskladna s sodno prakso in dejanskim stanjem. Katero sodno prakso ima pritožnica v mislih, ni jasno, zaradi česar je posledično neprepričljiv tudi sam očitek.

Izrek

I. Pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka zoper sodbo.

III. Pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 28. 6. 2012 se ugodi in se ta razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo postopanje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka glede sklepa z dne 28. 6. 2012 se pridrži za končno odločitev v zvezi z nagrado izvedencu.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24.8.2012 odločilo: - da je dolžna toženka tožnici plačati znesek 7.908,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2011 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 54,39 EUR od 18.10.2010 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 6.099,16 EUR od 4.3.2011 do 20.7.2011 (I. točka izreka), - da je dolžna toženka tožnici povrniti pravdne stroške v višini 477,70 EUR (II. točka izreka), - da se tožbeni zahtevek v preostalem zavrne (III. točka izreka).

2. S sklepom z dne 28. 6. 2012 je sodišče prve stopnje družbi G. d.o.o. iz Ljubljane za opravljeno izvedeniško delo priznalo bruto izvedenino v višini 969,00 EUR, ki naj bi se izplačala iz predujma tožnice v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa oziroma v roku, ki ga določa zakon o izvrševanju proračuna.

3. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki, zoper sklep o nagradi izvedencu pa toženka.

4. Zoper zavrnilni del sodbe (zavrnitev nadaljnjega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode) ter odločitev o stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ji prisodi nadaljnjo odškodnino v višini 11.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tudi od že prisojene odškodnine) od 19.12.2010 (ter prisodi vse na prvi stopnji priglašene stroške). Poudarja, da naj bi bila prisojena odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka. V nadaljevanju navaja, kaj naj bi glede poškodb, ki jih je ob dogodku utrpela (njihovega zdravljenja, telesnih bolečin in neugodni), ugotovil v postopku postavljeni izvedenec za ortopedsko kirurgijo V.P.. Resnost in silovitost poškodbe naj bi izhajala tudi iz njene izpovedbe na naroku (navaja, kaj naj bi izpovedala). Upoštevaje vse to bi ji moralo sodišče iz naslova (prestanih ter bodočih) bolečin in neugodnosti prisoditi vseh zahtevanih 9.000,00 EUR. Glede odškodnine za strah, ki naj bi bila prav tako prisojena v prenizkem znesku (ob pravilni uporabi materialnega prava bi ji moralo sodišče prisoditi vseh zahtevanih 1.800,00 EUR), navaja, kaj naj bi ugotovil sodni izvedenec in kaj je v zvezi s tem izpovedala sama. Prenizko naj bi bili prisojeni tudi odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (ob pravilni uporabi materialnega prava bi ji moralo sodišče prisoditi vseh zahtevanih 14.000,00 EUR) in odškodnine za skaženost (ob pravilni uporabi materialnega prava bi ji moralo sodišče prisoditi vseh zahtevanih 1.000,00 EUR). Tudi glede teh dveh postavk omenja, kaj naj bi ugotovil izvedenec in kaj je izpovedala sama. Kako aktivna je bila pred nesrečo in kaj poškodba pomeni za njeno poklicno kariero, naj bi izhajalo tudi iz priloženih listin in izjave priče. Sodišče bi ji moralo prisoditi celotno zahtevano odškodnino v višini 25.800,00 EUR, saj je ta utemeljena s sodno prakso. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi ji moralo sodišče zakonske zamudne obresti od odškodnine priznati od izteka 14-dnevnega roka za plačilo, ki ga je toženki dala pred postopkom. Ker meni, da ji gre višja odškodnina, se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Zoper I. in II. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da odškodnino ustrezno zniža, podrejeno pa da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (s stroškovno posledico). Poudarja, da se ne strinja z odmerjeno odškodnino (konkretno z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), posledično pa tudi ne s stroškovno odločitvijo. Navaja, da mora ob določanju pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče zmeraj upoštevati tudi primerljivost prisojene odškodnine s tistimi, ki so bile prisojene v podobnih primerih (kar je v skladu z načelom enakosti pred zakonom). Z ozirom na to je s strani sodišča prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoka in ni primerljiva z ostalimi odškodninami za tovrstno škodo. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 8.000,00 EUR, kot jo je priznalo sodišče, naj bi bila previsoka ter neskladna s sodno prakso in dejanskim stanjem. Razen tega, da bo pri igranju klavirja stalno omejena gibljivost poškodovane roke (kot je povedala sama), izvedenec drugih težav ne navaja (prav tako ne sama tožnica). Kljub temu tudi pri tej aktivnosti ni v celoti onemogočena, saj klavir lahko še vedno igra. Z navedbo, da je zaradi specifičnosti tožničinega poklica zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti večje, kot se to odraža pri drugih oškodovancih, se pritožnica strinja, a poudarja, da je že samo sodišče opozorilo, da tožnica samostojnih klavirskih koncertov ni imela in da je do nezgode sodelovala le na koncertih učencev Glasbene šole B.. V sodni praksi naj bi sodišča za podobne posledice prisojala odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Ker meni, da bi moral biti njen uspeh večji, se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev.

7. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev toženkine pritožbe.

8. Zoper sklep z dne 28.6.2012 se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da bo nagrada odmerjena v skladu s Pravilnikom o sodnih izvedencih in cenilcih, podrejeno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (s stroškovno posledico). Poudarja, da se sklepa ne da preizkusiti. Iz obrazložitve le-tega naj bi izhajalo, da je družba G. d.o.o. za opravljeno delo predlagala nagrado v bruto znesku 696,00 EUR, kar naj bi ji sodišče priznalo. Kljub temu je iz izreka razvidno, da ji je bila odobrena bruto izvedenina v višini 969,00 EUR. Iz sklepa tudi ni razvidno, po katerih postavkah je bila nagrada priglašena (in ali jih je izvedenec utemeljil), niti kaj je zajeto v odobrenemu znesku (koliko je sodišče priznalo za posamezno opravilo). Prav tako ni pojasnjeno, kako je sodišče ovrednotilo mnenje glede na 47. člen Pravilnika.

9. Tožnica in družba G. d.o.o. na pritožbo nista odgovorili.

10. Pritožbi zoper sodbo nista utemeljeni, pritožba toženke zoper sklep z dne 28.6.2012 pa je utemeljena.

V zvezi s tožničino pritožbo zoper sodbo:

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ in v skladu z obstoječo sodno prakso) ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožnici skupaj iz naslova nepremoženjske škode kot tudi iz naslova njenih posameznih zatrjevanih (in ugotovljenih) oblik. Pritožbeno sodišče nima najmanjšega pomisleka v ustreznost prisojene odškodnine. Tožnica z »golim« navajanjem, kaj naj bi glede posameznih oblik ugotovil izvedenec, kaj je izpovedala sama (1) in s pavšalnim zatrjevanjem napačne uporabe materialnega prava, (2) v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ne vzbudi prav nobenega dvoma. Okoliščina, da se z odškodnino, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, ne strinja (ker meni, da bi ji moralo prisoditi več), pač ne zadošča. V zvezi z njenim sklicevanjem na priložene listine in izjavo priče, ki naj bi dokazovale, kako aktivna je bila pred nesrečo (in kaj naj bi poškodba pomenila za njeno poklicno kariero), pa je moč ugotoviti, da niti ni razvidno, katere listine in pričo ima v mislih (iz spisa ni razvidno, da bi bila kakšna priča zaslišana, niti predlagana) (3). Napačni pa so tudi očitki glede napačne uporabe materialnega prava v zvezi s prisoditvijo zakonskih zamudnih obresti, saj je sodišče prve stopnje nastop toženkine zamude pravilno presojalo z ozirom na 37. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (4) (in v njem predvideni trimesečno rok).

V zvezi s toženkino pritožbo zoper sodbo:

12. Tudi toženka v zvezi z očitkom, da naj bi bila odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (v višini 8.000,00 EUR), ki jo je priznalo sodišče prve stopnje, previsoka, zgolj pavšalno (5) navaja, da naj bi bila ta previsoka ter neskladna s sodno prakso (oziroma neprimerljiva z ostalimi odškodninami za tovrstno škodo) in dejanskim stanjem. Katero sodno prakso (»ostale odškodnine za tovrstno škodo«) ima pritožnica v mislih, ni jasno (saj je konkretno ne navede), zaradi česar je posledično neprepričljiv tudi sam očitek. Napačno pa je tudi pritožbeno naziranje, da naj bi bila tožnici odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena previsoko, ker razen tega, da bo pri igranju klavirja prisotna stalno omejena gibljivost poškodovane roke, drugih težav nima (tako naj bi navedel izvedenec, pa tudi tožnica sama). Kot prvo tako izvedenec kot tudi tožnica omejene gibljivosti ne omenjata samo glede na poklic slednje, ampak se v tem oziru ta samo izpostavlja. Gre torej za omejeno gibljivost zapestja desne roke „nasploh.“ Tožnica je ob zaslišanju na naroku dne 2.3.2012 nazorno izpovedala, kako se ji te težave kažejo tudi v vsakodnevnem življenju oziroma „izven“ službe. Pri vsem tem pa je ta omejena gibljivost najbolj moteča prav pri igranju klavirja, kar je bistveno, saj gre za njen poklic, torej eno od bistvenih oziroma temeljnih aktivnosti, ki jih opravlja v svojem življenju. Okoliščino, da pri tem ni v celoti onemogočena (ker klavir lahko še vedno igra), pa je upoštevalo že sodišče prve stopnje. Nebistveno je tudi poudarjanje, da tožnica samostojnih klavirskih koncertov ni imela in da je do nezgode sodelovala le na koncertih učencev Glasbene šole B.. Tožničino osnovno delo je poučevanje igranja (individualni pouk z učenci, kot to navaja že sodišče prve stopnje), torej pedagoško delo, saj je učiteljica (profesorica) klavirja. Sodišče prve stopnje (kot bi se to dalo razumeti iz pritožbenih navajanj) okoliščine, na kakšnih koncertih je tožnica sodelovala, ne izpostavlja kot ključne (oziroma ne »opozarja« posebej nanjo), ampak jo kot relevantno pač upošteva v tem drugem segmentu tožničinega poklicnega udejstvovanja (torej v zvezi z opravljanjem nalog korepetitorja).

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zoper sodbo kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo (6) sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka glede sodbe. Obe pravdni stranki sta namreč s pritožbo v celoti propadla (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica sama nosi tudi svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi toženke (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

V zvezi s toženkino pritožbo zoper sklep z dne 28.6.2012:

14. Očitano neskladje med nagrado navedeno v izreku in tisto v obrazložitvi predstavlja očitno pisno pomoto, ki je predmet popravnega sklepa (glej 328. in 332. člen ZPP), ki ga je, kot je razvidno iz spisa, sodišče prve stopnje dne 30.8.2012 tudi izdalo. Upravičeno pa pritožnica poudarja, da se izpodbijanega sklepa, ker nima ustreznih razlogov, ne da preizkusiti. Iz obrazložitve namreč ni razvidno, ne za katera opravila (postavke) je bila nagrada priglašena, niti kaj naj bi bilo zajeto v odobrenemu znesku (torej za katera opravila je sodišče prve stopnje priznalo nagrado in v kakšnem obsegu). Iz omenjenih razlogov je bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP) in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno postopanje (v okviru katerega naj svojo odločitev tudi obrazloži, tako, da se jo bo lahko preizkusilo). Odločitev o stroških pritožbenega postopka glede sklepa z dne 28.6.2012 se pridrži za končno odločitev v zvezi z nagrado izvedencu

(1) V precejšnji meri gre tudi sicer za nove navedbe (prvi odstavek 337. člena ZPP), neobstoja katerih (v postopku na prvi stopnji) njena izpovedba ni mogla nadomestiti

(2) V ta okvir sodi tudi sklicevanje na sodno prakso, ki je pritožba ne opredeli (konkretizira).

(3) Tudi navedbe razvidne iz mnenja delodajalca z dne 6.4.2011 v prilogi A9 (v kolikor ima pritožnica v mislih to »izjavo«), prav v ničemer ne omajejo ugotovitev sodišča prve stopnje.

(4) Uradni list RS, št. 70/1994, s kasnejšimi spremembam

(5)Enako velja za pritožbeno navedbo, da omejena gibljivost tožničinega zapestja »ni tako huda«, kar naj bi ugotovil tudi izvedenec.

(6) To velja tudi glede stroškovne odločitve, zoper katero sta se obe pravdni stranki pritožili zgolj z vidika zatrjevane napačne odločitve o glavni stvari.