Jedro

Komisijska pogodba je posebna vrsta mandatne pogodbe, pri kateri nastaneta dve ločeni pravni razmerji. V primeru komisijske pogodbe gre za posredno zastopanje, pri katerem komisionar deluje v interesu komitenta (za njegov račun), vendar v svojem imenu. Komisionarjeva ravnanja v nobenem primeru ne morejo imeti za posledico nastanka neposrednega pravnega razmerja med komitentom in kupcem, kot je značilno za neposredno zastopanje. Vsa pravna dejanja, ki jih komisionar opravi za račun komitenta, pa učinkujejo neposredno le nanj. Komisionar sam (in izključno sam!) je stranka pogodbe, ki jo je sklenil za račun komitenta.

Uveljavljanje pravnih napak na stvari po svoji vsebini predstavlja uveljavljanje nepravilne izpolnitve pogodbe.

Izrek

2. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke proti prvotoženi stranki za plačilo zneska 23.034,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.

3. V preostalem delu, t. j. glede podrejeno tožene stranke, se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki v 15. dneh povrniti 2.627,59 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

- Odločitev sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvotoženi stranki v korist tožeče stranke v plačilo naložilo 23.034,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2005 naprej do plačila ter v 15. dneh plačilo pravdnih stroškov v višini 2.733,41 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov podrejeno toženi stranki v višini 1.001,90 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

- Pritožbeni razlogi in pritožbene navedbe Zoper sodbo se je iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožila prvotožena stranka, ki prvostopenjsko sodbo izpodbija v delu, v katerem je sodišče zahtevku tožeče stranke zoper njo ugodilo, t. j. v 1. in 2. točki izreka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške, ki jih je imela prvotožena stranka v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku.

Sodišče prve stopnje naj bi bilo nepravilno ugotovilo, da je sporni avtomobil obremenjen s pravico tretjega. Pritožnik v prvi vrsti napada dokazni sklep glede tega, da je bil avto ukraden, saj naj to ne bi bilo ugotovljeno z zadostno stopnjo verjetnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče nadalje ni upoštevalo, da je tožnik na spornem avtomobilu z nakupom v okviru komisijske prodaje pridobil lastninsko pravico. Razen tega pa ni upoštevalo možnosti, da bo tožnik vozilo dobil morda vrnjeno, saj je bilo v kazenskem postopku (ki se je povrhu končal z oprostilno sodbo) samo začasno zaseženo. Poleg navedenega je sodišče prve stopnje s tem, ko je o lastništvu spornega vozila samo odločalo kot o predhodnem vprašanju, čeprav bi bilo moralo to odločitev prepustiti kazenskemu sodišču, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Do iste kršitve naj bi prišlo še zato, ker je tožbeni zahtevek nesklepčen oz. si tožbene navedbe in zahtevek logično nasprotujejo, sodišče prve stopnje pa se do vseh navedb ni opredelilo.

V nadaljevanju prvotožena stranka ugovarja svoji pasivni legitimaciji, saj je pri komisijski prodaji kupec v pravnem razmerju zgolj s komisionarjem, ne pa tudi s komitentom, sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila komisijska pogodba zgolj navidezna.

Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške podrejeno tožene stranke v postopku na prvi stopnji in v postopku pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

- K pritožbi prvotožene stranke glede ugovora pasivne legitimacije Prvotožena stranka pravilno opozarja, da v konkretnem sporu sploh ni pasivno legitimirana. Komisijska pogodba je posebna vrsta mandatne pogodbe, pri kateri nastaneta dve ločeni pravni razmerji: prvo, katerega stranki sta komitent in komisionar, in drugo, v katerega vstopi komisionar s tretjim (kupcem, pri prodajni komisiji). Že iz gramatikalne razlage 788. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) namreč izhaja, da gre v primeru komisijske pogodbe za posredno zastopanje, pri katerem komisionar res deluje v interesu komitenta (za njegov račun), vendar v svojem imenu. Komisionarjeva ravnanja v nobenem primeru ne morejo imeti za posledico nastanka neposrednega pravnega razmerja med komitentom in kupcem, kot je značilno za neposredno zastopanje. Pooblastilo komitenta, v katerem komisionarju kot profesionalcu poveri (pri prodajni komisiji) prodajo svoje stvari, učinkuje le v njunem notranjem razmerju. Vsa pravna dejanja, ki jih komisionar opravi za račun komitenta, pa učinkujejo neposredno le nanj. Komisionar sam (in izključno sam!) je stranka pogodbe, ki jo je sklenil za račun komitenta. Zato je tudi subjekt pravic in obveznosti nasproti kupcu zgolj komisionar, komitent v tem razmerju sploh ne nastopa. Komisionarjeva dejanja na komitenta učinkujejo le posredno, preko komisionarjeve obveznosti na komitenta prenesti vse pravice in obveznosti iz komisije (797. čl. OZ) in preko komitentove obveze od komisionarja prevzeti vse obveznosti, ki jih je v zvezi s komisijo prevzel (776. in 801. čl. OZ). Posledica navedenega je, da je samo komisionar - in ne (tudi) komitent - upravičen od svojega sopogodbenika (kupca pri prodajni komisiji) terjati izpolnitev obveznosti, po drugi strani pa je sopogodbenik (kupec pri prodajni komisiji) samo od komisionarja upravičen zahtevati, da pogodbo izpolni (1). Uveljavljanje pravnih napak na stvari po svoji vsebini predstavlja uveljavljanje nepravilne izpolnitve pogodbe. Stališče prvotožene stranke, da bi moral tožnik napako uveljavljati pri komisionarju, ne pa pri komitentu, je zato povsem pravilno, v celoti pa ga potrjuje ustaljena sodna praksa (prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 620/2000 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2129/2004).

Ker zahtevek tožeče stranke v razmerju do prvotožene stranke ni uperjen proti pravi osebi, saj slednja s tožečo stranko ni v nobenem pravnem razmerju v zvezi s sporno komisijsko prodajo, je podana kršitev zmotne uporabe materialnega prava iz 341. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je bilo potrebno sodbo na podlagi 5. točke 358. čl. ZPP spremeniti, kot je razvidno iz izreka. Instančno sodišče ostalih pritožbenih navedb ni obravnavalo, saj prvotožena stranka v konkretnem sporu sploh ni pasivno legitimirana in so vse ostale navedbe zato brezpredmetne.

- K odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku Sodišče prve stopnje je primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in se s podrejenim tožbenim zahtevkom zato ni ukvarjalo. Glede na to, da je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki v celoti zavrnilo, podrejeni tožbeni zahtevek pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava pred sodiščem prve stopnje sploh ni bil obravnavan, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. čl. ZPP sodbo v delu, ki se nanaša na podrejeno toženo stranko, razveljavilo in vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (2. točka izreka).

- K odločitvi o stroških Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je sprememba uspeha strank v pravdi, zato je pritožbeno sodišče na podlagi II. odstavka 165. l. ZPP odločalo o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je v pravdi nasproti prvotoženi stranki v celoti propadla, zato ji je v skladu s I. odstavkom 154. čl. ZPP dolžna povrniti celotne stroške postopka na prvi stopnji, prav tako pa tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožbeno sodišče je o povrnitvi stroškov odločalo na podlagi priglašenih stroškov (stroškovnik prvotožene stranke na listovni št. 76 in priglašeni stroški pritožbenega postopka na listovni št. 95) in veljavne Odvetniške tarife, pri čemer je upoštevalo samo tiste, ki so bili za pravdo potrebni (155/I. čl. ZPP). Prvotoženi stranki je priznalo 700 točk za sestavo odgovora na tožbo, 700 točk za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 16. 10. 208 in 350 točk za pripravo druge pripravljalne vloge z dne 28. 11. 2008, 700 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo dne 30. 10. 2008, 350 točk za pristop ter 50 točk za porabljeni čas med zastopanjem na drugem naroku za glavno obravnavo dne 12. 1. 2009, zraven tega pa še 875 točk za sestavo pritožbe, skupaj 3.725 točk oz. 1.709,78 EUR, kar, povečano za 20 % DDV, znaša 2.051,73 EUR. Razen navedenega je priznalo še 115,17 EUR stroškov sodne takse za odgovor na tožbo in 460,69 EUR za pritožbo, tako da tožeča stranka prvotoženi skupaj dolguje 2.627,59 EUR iz naslova pravdni stroškov.

(1) Juhart, Miha, et alt.; Zbirka Nova slovenska zakonodaja; Obligacijski zakonik (OZ): s komentarjem, posebni del, 4. knjiga (704.-1062. čl.); Založba GV, Ljubljana, 2004, ISBN 86-7061-350-6, str. 280 in naslednje