Jedro

V obravnavani zadevi ima tožba vse z zakonom določene sestavine, torej ne gre za formalno pomanjkljivo tožbo v smislu 31. člena ZUS-1 in ni ovir za njeno obravnavo.

Drugače pa je pri nesklepčnosti tožbe, ki se nanaša na vsebinsko kakovost tožbe in ni ovira za njeno vsebinsko obravnavo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9. 5. 2007, s katero je bilo odločeno, da se tožniku soglasje za uporabo tam navedenih javnih poti za potrebe sanacije zemljišča s parc. št. 400/19 k.o. D. pri L. ne izda.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da so po določbah Zakona o javnih cestah – ZJC javne ceste tudi občinske ceste, torej jih lahko vsak prosto uporablja in tudi tožnik ima pravico do splošne rabe javne poti v skladu s predpisi. Za uveljavljanje te pravice ni potrebna izdaja nikakršne dodatne upravne odločbe, zato izpodbijana odločba ne posega in tudi ne more posegati v tožnikovo pravico do uporabe javne poti. Mogoče bi bilo sicer ugibati, da je tožnik želel pridobiti dovoljenje za izredni prevoz, vendar za tako sklepanje ni podlage v upravnem spisu, predvsem pa tega tožnik ne navaja. Zakon o graditvi objektov – ZGO-1 pa tudi izčrpno našteva soglasja in dovoljenja s področja ZJC, ki so potrebna za izdajo gradbenega dovoljenja, in med njimi ni soglasja za uporabo javne ceste, tako da le-to ni pogoj po določbah ZGO-1 za izdajo gradbenega dovoljenja.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga Vrhovnemu sodišču da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in tožbi ugodi, ter odločbo tožene stranke odpravi in ji naloži izdajo soglasja za uporabo javnih poti za potrebe sanacije navedenega zemljišča. Priznava, da v svoji vlogi res ni izrecno navedel, da zahteva izdajo soglasja za izredni prevoz, je pa to smiselno mogoče zaključiti iz njegove vloge ter izpodbijane odločbe tožene stranke. Prav tako iz dopisa v upravnem spisu izhaja, da gre za izdajo soglasja za izredne prevoze (dopis tožene stranke z dne 14. 3. 2007). Dejansko stanje je bilo tako nepravilno ugotovljeno in razlogi izpodbijane sodbe (pravilno: sklepa) so napačni, posledično pa sodišče ni vsebinsko odločalo v zadevi. Navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni obvezna vsebina tožbe. Če pa je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je možno, da gre za pridobitev soglasja za izredni prevoz, bi moralo izpodbijano odločbo preizkusiti tudi na tej pravni podlagi in če je štelo tožbo za nepopolno ali nerazumljivo, bi moralo tožnika pozvati k odpravi pomanjkljivosti ter ga poučiti, kaj in kako naj napravi in opozoriti na posledice. Ker sodišče ni tako ravnalo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, izpodbijani sklep pa je tudi v nasprotju z enotno sodno prakso. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožbenih navedb glede tega, da je odločba tožene stranke nezakonita, saj se je ne da preizkusiti, ker ne vsebuje z zakonom določenih obveznih sestavin.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot izhaja iz listin, ki jih je tožnik priložil k tožbi, je dne 29. 1. 2007 zaprosil za izdajo soglasja za uporabo lokalne ceste (priloga A4 v sodnem spisu). Iz vloge izhaja, da tožnik po sestanku z županom in njegovimi sodelavci dostavlja na vpogled projektno dokumentacijo ter prosi za pogoje, pod katerimi bi mu dovolili uporabo lokalne ceste, po kateri bi potekali transporti na tožnikovo parcelo, ki jo namerava sanirati. Iz dopisa tožene stranke tožniku z dne 14. 3. 2007 v zvezi z izdajo soglasja za uporabo javne poti pa je razvidno, da je občinski svet pri obravnavi tožnikove vloge le-to obravnaval kot vlogo za izdajo soglasja za izredne prevoze, saj je pod točko 1 sprejel sklep, da se občinski upravi daje jasno napotilo, naj ne izda soglasja za izredne prevoze materiala za nasutje zemljišč. V izpodbijani odločbi tožene stranke pa res ni navedeno, da gre za dovoljenje za uporabo javnih poti za izredne prevoze (to ne izhaja ne iz izreka ne iz obrazložitve).

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je samo na podlagi tožbenih navedb in zgoraj navedenih listin sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je tožnik zaprosil za soglasje za uporabo javnih poti (ki glede na določbe ZJC ni potrebno, saj vsak lahko uporablja javne ceste v skladu s predpisi) ter tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Iz tožbi priloženih listin bi sodišče prve stopnje lahko (in tudi delno je) sklepalo na to, da je tožnik smiselno zaprosil za dovoljenje za izredne prevoze ter ga, ker je tožba glede tega vprašanja vsebinsko pomanjkljiva, pozvati na ustrezno vsebinsko dopolnitev tožbe. Pri tem ne gre za formalno pomanjkljivost v smislu določb 31. člena ZUS-1, na kar se sicer sklicuje tožnik v pritožbi, saj ima tožba vse z zakonom določene sestavine, in v tem smislu ni ovir za njeno obravnavo. V obravnavanem primeru gre za vsebinsko pomanjkljivost oziroma vsebinsko kakovost tožbe (nesklepčnost), ker tožbene navedbe niso v smiselni povezavi s predloženimi listinami oziroma iz njih ne izhaja podlaga za izdajo zahtevanega soglasja (dovoljenja za izredne prevoze). Ker niti tožbi priložene listine ne razjasnjujejo vseh vsebinskih pomanjkljivosti, bi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje moralo tudi pridobiti upravne spise ter nato odločiti po vsebini.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).