Jedro

Položaj stranke v postopku pridobitve delovnega dovoljenja po delodajalcu ima tudi oseba (tujec), za katero se uveljavlja delovno dovoljenje, še posebej, če je bila pred tem pri delodajalcu že v delovnem razmerju.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 18.10.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 2.12.1993, s katero je bila zavržena tožnikova pritožba zoper odločbo o zavrnitvi zahtevka za izdajo delovnega dovoljenja na vlogo delodajalca. Svojo odločitev opira tožena stranka na dejstvo, da je bila vloga za delovno dovoljenje podana s strani delodajalca, zato je na podlagi določbe 6. člena zakona o zaposlovanju tujcev lahko stranka v postopku le delodajalec. Tujec, za katerega je delodajalec zaprosil za delovno dovoljenje, ni aktivno legitimiran, da v pritožbenem postopku nastopa kot stranka, saj ta v tem postopku ne more uveljavljati in varovati nobenih svojih pravic ali pravnih koristi.

Tožnik je s tožbo sprožil upravni spor zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi bistvenih kršitev upravnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka ni upoštevala dejstva, da gre za delovno dovoljenje osebno za tožnika in je od tega odvisno njegovo delovno mesto oziroma življenjska eksistenca. Nepravilno je bila uporabljena tudi določba 5. člena zakona o zaposlovanju tujcev, ker v postopku niso bili upoštevani sporazumi, ki so glede Jedrske elektrarne (JE) sklenjeni med državama Slovenijo in Hrvaško, ki sta pravni naslednici prejšnjih republik. V teh sporazumih in pogodbah je določeno, da naj bi bilo v JE zaposlenih enako število državljanov iz Slovenije in Hrvaške. Ker je že v tem trenutku v JE zaposlenih manj državljanov Hrvaške, ima tožnik, za katerega ni bilo dano delovno dovoljenje, pravni interes, da v postopku sodeluje kot stranka. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da gre v tem primeru za specifično podjetje in delovno mesto, za katerega nihče na Zavodu za zaposlovanje nima potrebnih delovnih izkušenj. Tožnik je tudi mnenja, da se v tem primeru ne bi smel uporabiti 5. člen zakona o zaposlovanju tujcev, ampak 2. člen. Ker gre za dnevnega migranta, bi moral organ izdati odločbo na podlagi 7. člena zakona o zaposlovanju tujcev. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožniku povrnejo pravdni stroški in povrne škoda povzročena z navedeno odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

V stvari gre za pravno vprašanje ali je v postopku pridobitve delovnega dovoljenja oseba (tujec), za katero delodajalec uveljavlja pridobitev takega dovoljenja, stranka v postopku. Po mnenju sodišča je stališče tožene stranke, da v takem primeru tujec, za katerega delodajalec uveljavlja zahtevek za delovno dovoljenje, ne varuje nobenih svojih pravic ali pravnih koristi, zmotno. Po 49. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je stranka v postopku oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Kot izhaja iz podatkov spisov, je bila oseba, za katero delodajalec v tem primeru uveljavlja delovno dovoljenje, že prej v delovnem razmerju pri delodajalcu, zato ne drži trditev oziroma stališče tožene stranke, da oseba nima pravnih koristi za udeležbo v tem postopku, saj je po mnenju sodišča prav od odločitve v tem postopku odvisna ohranitev njenega delovnega mesta in posredno s tem tudi njena socialna varnost, na katero je tožnik že v pritožbi, pa tudi v tožbi, oprl svoj pravni interes. Zato ima po mnenju sodišča tožnik v tem primeru položaj stranke v postopku. Meritorna odločitev v tej stvari pa bo odvisna od resničnega stanja stvari, ki ga bo upravni organ v postopku ugotovil. Zahtevka za povrnitev pravdnih stroškov in škode sodišče ni obravnavalo, ker v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen ZUS), višina škode, ki naj bi bila povzročena z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta (iz tožbe ne izhaja, da je bila odločba sploh izvršena), pa v tožbi ni opredeljena (11. in 2. odstavek 27. člena ZUS).

Glede na navedeno, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na meritorno odločitev, ni obravnavalo. Izpodbijano odločbo je odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).