Jedro

Ker tožnica v tožbi ni predlagala izvedbe nobenega dokaza, sodišče prve stopnje pa je po uradni dolžnosti zaslišalo tožničino osebno zdravnico, pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje in dodatno zaslišalo eno izmed članic, drugih dokaznih predlogov pa stranki nista imeli, je očitek, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca z dne 15. 1. 2009 in, da se tožnico razvrsti v III. kategorijo invalidnosti ter priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in prizna tožnici stroške postopka. Meni, da je sodišče gradilo dokazno oceno le na dokazih toženke. Za ugotovitev dejanskega stanja ter skladno z načelom kontradiktornosti pa bi bilo potrebno „slišati tudi drugo stran“. Sodišče tudi ni dokazno ocenilo izpoved lečeče zdravnice tožnice. Ta pa ima najpogostejši in najtesnejši stik s tožnico. Podobno opustitev je sodišče naredilo tudi v zvezi z listino z dne 24. 6. 2008 v kateri ortoped bolnišnice V., M.K., spec. ortoped zapiše, da predlaga napotitev na invalidsko komisijo in kot terapijo predlaga prilagoditev življenjskega in delovnega režima. Gre za edini novi izvid specialista, ki je nov v tem postopku, vsi drugi izvida, datirajo iz obdobij pred letom 2008. Iz tega izvida izhaja trditev tožnice, da je pri njej prišlo do spremenjenega zdravstvenega stanja in da ni sposobna za delo. Podana je tudi kontradiktornost v tem, da se ugotavlja, da ima tožnica številne zdravstvene težave vendar je za svoje delo sposobna in pri njen ni invalidnosti ter, da so težave tožnice v zvezi z gibalnim sistemom rešljive s fizioterapijo in medikamentozno terapijo. Zaključki komisije IK in priče I.B.B., da je tožnica sposobna za delovno mesto čistilke so pavšalni in nimajo pravne ne dejanske podlage. Tožnica je nezmožna za delo, njeno zdravstveno stanje se je dejansko poslabšalo. Tožnici kot brezposelni, bolni in ostareli ostane le še upanje, da ji bodo Evropske institucije za človekove pravice bolje in pravično razumele. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov pri tem je po uradni dolžnost pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ne tistih ki jih navaja pritožba in ne tistih, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Pritožba očita sodišču storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, ker sodišče ni upoštevalo pričevanje lečeče zdravnice in izvida ortopeda M.K. z dne 24. 6. 2008. Očitana kršitev bi bila podana, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi v odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni, niti niso med seboj v nasprotju tako, da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Sodišče prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da postopka ni vodilo v skladu z načelom kontradiktornosti. Tožnica v laični tožbi ni predlagala izvedbo nobenega dokaza. Tožbi je priložila le dokončno odločbo z izvedenskim mnenjem invalidske komisije druge stopnje z dne 23. 12. 2008 in ničesar več. Sodišče ji je na prvi glavni obravnavi pomagalo oblikovati tožbeni zahtevek in sklenilo, da se pogledajo in preberejo listine v sodnem spisu, da se vpogleda v sodbo naslovnega sodišča Ps 13/2006 z dne 22. 6. 2007, da se zasliši tožničina osebna zdravnica, ki je podala predlog za oceno na IK dr. K.L.B. iz L. in, da se po zaslišanju osebne zdravnice pridobi še dopolnilno mnenje IK druge stopnje. Drugih dokaznih predlogov stranke niso imele. Navedene dokaze je sodišče prve stopnje tudi izvedlo. Glede na pripombe tožnice k dopolnilnemu izvedenskemu mnenju IK II pa je zaslišalo še I.B.B., članico IK II. Sodišče prve stopnje je tako v okviru materialno procesnega vodstva upoštevalo tudi načelo materialne resnice (61. čl. ZDSS-1) in preiskovalno načelo (62. čl. ZDSS-1) in mu tako ni moč očitati, da bi postopek vodilo upoštevaje le dokaze ene stranke v postopku (tožene stranke).

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 15. 1. 2009 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper prvostopenjsko odločbo z dne 28. 10. 2008 s katero je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz dejanskega stanja, ki je potrjeno tudi z medicinskimi izvidi izhaja, da gre pri tožnici za bolečinski sindrom vratne in ledvene hrbtenice, gre za manjše obrabne spremembe vratne in ledvene hrbtenice brez funkcionalnih in nevroloških izpadov, prisoten je bolečinski sindrom, nadalje ima od mladosti težave z glavoboli in zaradi vztrajnih glavobolov je bila pregledana pri nevrologu 26. 6. 2003, ki ni ugotovil nevroloških izpadov. Težave ima tudi z ožiljem nog. Na nogah ima izražene varice. Pri tožnici gre tudi za imunsko tiropatijo z zaenkrat evtirotičnim delovanjem ščitnice, nadomestne terapije ne potrebuje. Glede glavobola gre pri tožnici, po mnenju nevrologinje, za kombinacijo migrenske tenzije in cervikogenega glavobola. Zato dobiva ustrezno medikamentozno terapijo. Poizkušena je bila tudi akupunkturna terapija pri kroničnih glavobolih, vendar iz izvida anesteziologa z dne 14. 1. 2007 izhaja, da po končani terapiji ni izboljšanja. Svetovana je bila še fizioterapija za vrat in hrbtenico. Glede ortopedskih težav ji je ortoped svetoval simptomatsko in fizikalno terapijo in predlagal napotitev na invalidsko komisijo.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu ugotavljajo ali je pri tožnici nastopila invalidnost kakor je ta opredeljena v 60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in ob tem upoštevalo, da je tožnica nazadnje opravljala delo čistilke pri podjetju I. d.o.o. V okviru navedenega se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi lahko pri njej govorili, da gre za zmanjšano zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje, kakor je to določeno v 1. odst. 60. čl. ZPIZ-1. Ne iz posamičnih izvidov zdravnikov specialistov posamezne stroke (nevrologa, anesteziologa, ortopeda, itd.) ne iz mnenj invalidske komisije prve in druge stopnje kakor tudi ne iz dopolnilnega mnenja IK druge stopnje ni razvidno, da bi pri tožnici bilo možno navedene zdravstvene spremembe okarakterizirati kot invalidnost. Navedeno ne izhaja niti iz izpovedi lečeče zdravnice, katera je izpovedala, da delovno sposobnost tožnice ugotavlja specialist medicine dela, prometa in športa ali invalidska komisija, sama pa ugotavlja bolniški stalež, da ima vsakdo pravico, da se ga oceni na invalidski komisiji in, da ima tožnica težave z glavoboli, ortopedske težave in težave z varicami. Niti invalidnost ne izhaja iz izvida specialista ortopeda M.K. z dne 24. 6. 2008. Navedeni izvid je bil tudi predmet presoje invalidske komisije prve in druge stopnje v okviru katere je kot specialist ortoped izvid ocenjeval prim. J.K. kot član IK druge stopnje. Iz samega izvida specialista ortopeda M.K. izhaja, da pri tožnici ne gre za nobene izpade hrbtenice, da sta kolka prosta ter, da potrebuje simptomatske in fizikalno terapijo ter prilagoditev življenjskega in delovnega režima. Glede delovnega režima je bilo upoštevano delovno mesto čistilke pri zadnjem delodajalcu tožnice, opis teh del in nalog je podrobneje opisan tudi v sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 13/2006 z dne 22. 6. 2007 na strani 3 in 4. Delo čistilke je vsebovalo suho in mokro brisanje tal ter delovnih površin, čiščenje sanitarij, nameščanje papirne galanterije, pranje oken, praznjenje košev in odnašanje v kontejnerje. Delo je opravljala v zaprtem prostoru in z vodo, na zavarovani višini, občasno na lestvi, stoje, s hojo po ravnem, po stopnicah in na lestvi. Delo je zahtevalo dvigovanje rok nad višino ramen, v prisilnem položaju vratne in ledvene hrbtenice, občasno s klečanjem in čepenjem, pogosto s pripogibanjem, stalno z rokami in s prsti. Občasno ročno dvigovanje bremen 5 kg na višini enega metra. Šlo je za izrazito pestro delo, brez enoličnih ponavljajočih se gibov, kot je na tekočem traku, dvigovanja skoraj do ni bilo. Dvigovala so se bremena do 5 kg, skupna masa bremen 20 kg. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da gre za pavšalne zaključke komisije in razlik v opisu delovnega mesta čistilke ni. Sodišče prve stopnje je tako imelo zadostno objektivno podlago za svojo odločitev, da pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti oz. da pri tožnici invalidnost ni podana.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 154. čl. ZPP v zvezi z 1. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnica trpi svoje stroške pritožbe sama.