Jedro

Prvi odstavek 312. člena ZOR ureja le vrstni red vračunanja, ne pa tudi zapadlosti zamudnih obresti. Te tečejo do posameznega plačila, ne pa do obvestila o vrstnem redu vračunavanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (2., 5. in 6. točki izreka) razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v tem obsegu v novo odločanje.

Obrazložitev

V izpodbijanem delu sodbe je prvostopno sodišče odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ..., v veljavi v 1. točki izreka za znesek 1.017,916,43 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 14.5.1996 dalje ter v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 26.185,90 SIT (2. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 242.890,90 SIT, medtem ko naj bi svoje pravdne stroške nosila sama (5. in 6. točka izreka). Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Glede na sporazum z dne 16.5.1995, ki ga je sprejela, je prvostopno sodišče tožeči stranki nepravilno priznalo obračunane obresti do dne 16.5.1995. Ni namreč upoštevalo, da so se posamezni računi poravnali iz avansa, nakazanega že dne 24.2.1995. Opozorila je, da prvostopno sodišče ni pravilo uporabilo 1. odst. 312. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pritožba je utemeljena. 312. člen ZOR, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, določa le vrstni red poračunavanja izpolnitve. Če je med istima osebama več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi (1. odst. 312. člena ZOR). Prvostopno sodišče je dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 16.5.1995 (priloga A36) pravilno štelo kot sporazum o vračunavanju, o katerem je bila tožeča stranka obveščena in je vanj privolila. Zmotno pa je štelo, da tečejo zamudne obresti po vseh računih do dneva tega obvestila, tj. do dne 16.5.1995, namesto pravilno do dneva plačila posameznih računov (1. odst. 277. člena ZOR). Prvostopno sodišče namreč ni upoštevalo, da je iz dopisa z dne 16.5.1995 pri vseh računih izrecno razvidno, da se plačujejo iz avansa, ki pa naj bi bil nakazan tožeči stranki že dne 24.2.1995. Ne glede na dogovor o vrstnem redu vračunavanja posameznih obveznosti lahko namreč tečejo zamudne obresti le od zapadlosti posameznega računa do njegovega plačila. Če je bil avans tožene stranke dejansko nakazan tožeči stranki pred dospelostjo posameznih spornih računov (oziroma preden jih je tožeča stranka sploh izstavila), potem tožeča stranka niti ni upravičena do zamudnih obresti. Prvostopno sodišče je tako napačno interpretiralo določbo 1. odst. 312. člena ZOR. V posledici tega prvostopna sodba ne vsebuje obrazložitve glede obračunov zamudnih obresti po posameznih računih do pravilnega dneva plačila (do dneva nakazila avansa dne 24.2.1995). Zato ni mogoče preizkusiti, v katerem delu oziroma v kakšni višini so obresti upravičene. Zato je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (v 2. točki izreka), v posledici tega pa tudi glede povrnitve pravdnih stroškov (v 5. in 6. točki izreka), razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje (1. odst. 354. člena ZPP). Pri ponovnem sojenju bo moralo prvostopno sodišče predvsem pravilno tolmačiti in uporabiti določbo 1. odst. 312. člena ZOR in upoštevati, da gredo zamudne obresti le od dneva zapadlosti do dneva plačila, ne pa do obvestila o vrstnem redu vračunavanja. Če bo ugotovilo, da je bil avans dejansko nakazan dne 24.2.1995, pa bo moralo ugotoviti, po katerem računu je tožeča stranka do obresti še upravičena in v kolikšni višini. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se zaradi razveljavitve prvostopne sodbe pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).