Jedro

1. Za obstoj kvalifikatorne okoliščine je dovolj že možnost motenega delovnega procesa, zato ni odločilno, da je do dejanja prišlo po zaključku rednega delovnega časa, saj je tudi delo v podaljšanem delovnem času del delovnega procesa.

2. Dejstvo, da sta strokovna sodelavca (delavca tožene stranke) nudila komisijama strokovno pomoč in bila prisotna na njunih sejah, ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, saj so disciplinski postopek vodili in odločali za to pristojni delavci tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo tako, da je sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 15.12.1994, potrjen s sklepom komisije za vloge in pritožbe z dne 27.1.1995 v izreku spremenilo tako, da se tožnika za očitano kršitev po 44. in 47. tč. 49. člena pravilnika o delovnih razmerjih oprosti odgovornosti in se disciplinski postopek v tem delu ustavi, v preostalem delu pa ostane odločitev disciplinskih organov v veljavi. Višji zahtevek je zavrnilo. Sklenilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Zoper sodbo v delu, kjer je potrjen izpodbijani sklep in v delu, kjer je zavrnjen tožbeni zahtevek se pravočasno pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne in nepravilne uporabe določil ZDR, ZTPDR in SKP za špediterske dejavnosti, bistvenih kršitev določb postopka in izreka o stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tč. 2 in 3 izreka razveljavi. Navaja, da je dokazna ocena zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja napačna. Razlog, da je odklonil izpolnitev ECL vozniku je bil v tem, da so bili dokumenti v italijanskem jeziku s pripisom, ki ga ni razumel, zato se mu niso ujemali tovorki na fakturi s tovornimi listi. Voznik Ž. bi lahko opravil storitev pri drugem špediterju oz. pri naslednjem šalterju toženca, če bi dejansko imel urejene dokumente in denar za plačilo storitev. Priča M. V. je izpovedala, da je tudi sama imela naslednji dan probleme in se je morala posvetovati pred izdajo ERCL z vodjo poslovalnice. Ko ji je le-ta prevedel pripis na fakturi je lahko izdelala sporno deklaracijo. Kot že v tožbi in ugovorih uveljavlja kršitve postopka pred komisijo za pritožbe, saj iz zapisnika nesporno izhaja, da so člani komisije glasovali o predlogu strokovnih služb in ne o disciplinski odgovornosti tožnika. Očitno je bil disciplinski postopek voden nepravilno z močnim vplivom na obe komisiji delodajalca, zato so odločitve, sprejete na tak način, nezakonite. Tudi niso podani kvalifikatorni elementi hujše kršitve delovnih obveznosti, ki so potrebni za izrek prenehanja delovnega razmerja. Nerazumljiva je odločitev sodišča, da potrdi disciplinski ukrep, ker ga je oprostilo krivde dveh kršitev. Tudi odločitev o stroških ni pravilna, saj je s tožbo delno uspel. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožnik ob sklenitvi delovnega razmerja izrecno zatrjeval, da razume italijanski jezik, ki je tudi splošni pogovorni jezik na italijansko slovenski meji. Voznik je pojasnil, da se je obrnil prav na špediterja V. in ne na koga drugega, da bi mu uredil dokumente, saj sta tudi sodelavki tožnika ugotovili po pregledu dokumentov, da so v redu. Priča M. V. ni izjavila, da je imela naslednji dan probleme z dokumenti, temveč, da jih je izpolnila in da ni bilo nikakršne ovire, da se listine ne bi izpolnile, ker je iz njih razvidna tako količina blaga, kot kilaža in sicer iz tovornega lista kot tudi iz fakture. Glede disciplinske obravnave navaja, da so zaslišane priče jasno izpovedale, kdo je bil prisoten pri posvetovanju in glasovanju ter da je pri spornem zapisniku očitno prišlo do napake. Tožnik in pooblaščenka sta namreč zapustila prostore tožene stranke med glasovanjem, tako, da nista mogla biti navzoča, kot je zapisano v zapisniku, ravno tako tudi ni bila navzoča strokovna sodelavka. Tožnik napačno interpretira zapis pri sprejetju sklepa komisije za pritožbe. Normalno je, da strokovne službe podajo obrazložitve, kar pa ne pomeni, da člani komisije niso odločali o ugovoru tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah razlogov, navedenih v pritožbi ter na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS št. 26/99 - 96/2002) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dejansko stanje v zvezi s tožniku očitane hujše kršitve delovne obveznosti popolno ugotovljeno. Tožnik je bil v disciplinskem postopku spoznan za odgovornega, da dne 21.10.1994 ni hotel izpolniti enotne carinske listine (ECL) vozniku Ž. J. za prevoz v V., čeprav je imel le-ta za izpolnitev ECL vso potrebno dokumentacijo, kar je imelo za posledico, da je voznik izgubil en avtodan in je toženi stranki izstavil račun za nastalo škodo v višini 24.360,00 SIT ter da ima pri svojem delu neprimeren in žaljiv odnos do sodelavcev in strank, s čemer je storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 1., 44. in 47. točki 49. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, zaradi česar mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, katerega izvršitev se pogojno odloži za dobo enega leta. Tožnik je zoper navedeni sklep disciplinske komisije ugovarjal, komisija za vloge in pritožbe tožene stranke je ugovor zavrnila kot neutemeljen in potrdila sklep disciplinske komisije.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožniku zaradi krajevne, personalne in časovne nekonkretiziranosti očitane kršitve neprimernega obnašanja ni mogoče dokazati, zato je v tem delu postopek ustavilo, ravno tako tudi postopek v zvezi z očitano kršitvijo ponavljanje lažjih kršitev, za katero sploh ni bil uveden disciplinski postopek. Glede očitane kršitve, da je neutemeljeno odklonil izpolnitev delovne obveznosti, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik zanjo odgovoren ter je potrdilo izrečeni ukrep prenehanje delovnega razmerja, pogojno odložen za dobo enega leta. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek in tudi po oceni pritožbenega sodišča dokaze pravilno ocenilo. Sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru tožnika, da je bil razlog, da ni izpolnil enotne carinske listine dejstvo, da ni razumel pripisa na listini v italijanskem jeziku. Kot je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi zaslišanih prič ugotovilo, je delo potekalo tako, da se je tožnik lahko posvetoval s sodelavci, kakor tudi z vodjo, ki je bil sicer doma, vendar dosegljiv, pa tega ni storil. Tudi priča D. P., carinik, je izpovedal, da se je voznik Ž. obrnil nanj. Carinik je po pregledu dokumentov ugotovil, da ni zadržkov za izpolnitev listine, kljub temu pa jih tožnik ni hotel izpolniti. Tudi ne drži trditev tožnika, da je priča M. V. izpovedala, da je imela naslednji dan težave z izpolnitvijo listine, saj navedeno ne izhaja iz njene izpovedi. Nasprotno, izpovedala je, da za izpolnitev navedene listine ni bilo nikakršne ovire, saj je bila iz tovornega lista in fakture razvidna tako količina blaga kot tudi kilaža. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da niso podani kvalifikatorni elementi hujše kršitve delovnih obveznosti. Po določbi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. list RS št.14/90 - 71/93) se disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovne obveznosti, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje delodajalca. Disciplinski organi tožene stranke so ugotavljali kvalifikatorne okoliščine. Tožena stranka je v disciplinskem postopku ugotovila, da je kršitev take narave, ki lahko bistveno moti delovni proces. Za obstoj kvalifikatorne okoliščine pa je dovolj že možnost motenega delovnega procesa. Sklicevanje tožnika, da je prišlo do dejanja po zaključku rednega delovnega časa, zato delovni proces ni bil moten, ni relevantno, saj je tudi delo v podaljšanem delovnem času del delovnega procesa.

Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z vodenjem postopka pri toženi stranki na disciplinski komisiji in komisiji za pritožbe. Dejstvo, da sta strokovna sodelavka Z. T. in strokovni sodelavec M. K. nudila komisijama strokovno pomoč in bila prisotna na njenih sejah, ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, kot to zmotno meni tožnik. Na podlagi izpovedi prič N. J., predsednice disciplinske komisije, B. D., kot članice disciplinske komisije, I. G. kot predsednika komisije za pritožbe ter Z. T. in M. K., je sodišče prve stopnje zaključilo, da so disciplinski postopek vodili in odločali za to pristojni in ne morda v očitku tožnika navedeni delavci tožene stranke. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, strokovna pomoč članom komisije, sestavljeni iz delavcev tožene stranke, ne predstavlja kršitve pravil postopka. Tudi v primeru, če bi sodišče sledilo pravnemu naziranju tožnika, da je bila s prisotnostjo strokovnega sodelavca oz. sodelavke smiselno kršena določba 2. odst. 129. člena ZPP, bi to predstavljalo le relativno kršitev pravil postopka, ki pa na zakonitost ni vplivala. Sodišče je namreč v sodnem postopku ugotovilo, da je bila odločitev delodajalca v pretežni meri zakonita.

Glede na odločitev sodišča, ko je obdržalo disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, pogojno odloženega za dobo enega leta v veljavi, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, glede na določbo 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. list RS št. 19/94).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso zaznamovale.