Jedro

Drugo tožena stranka dela na gradbišču ni organizirala, ni bila odgovorna za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, prav tako tožniku ni dajala navodil za varno delo, ni ga bila dolžna opozarjati na nevarnosti, zato ji ni mogoče očitati protipravnosti in ne more biti odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi delovne nezgode dne 30. 5. 2015. Ker tako niso izpolnjene predpostavke za nastanek krivdne odškodninske odgovornosti, med katere spada tudi nedopustno - protipravno ravnanje, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da druga tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo: primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Prvo tožena stranka zavarovalnica A. d. d. in drugo tožena stranka B. d. o. o. - v stečaju sta dolžni solidarno in nerazdelno plačati tožeči stranki C. C. znesek odškodnine iz naslova škodnega dogodka in poškodbe pri delu z dne 30. 5. 2015 v znesku 92.965,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje do plačila v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa pod izvršbo. 2. Prvo tožena stranka in drugo tožena stranka sta dolžni solidarno in nerazdelno plačevati tožeči stranki od 1. 6. 2017 dalje vse do smrti tožeče stranke mesečni znesek rente v znesku 1.250,00 EUR, povečan za plačilo davkov in prispevkov, ki jih odvedeta tožeči stranki in sicer vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, vse pa v roku 15 dni od nastanka vsakokratne mesečne obveznosti plačila rente in pod izvršbo. 3. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki solidarno in nerazdelno povrniti stroške predhodnega postopka v znesku 897,65 EUR ter stroške pravdnega postopka tega pravdnega postopka in predhodnega postopka pred zavarovalnico v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje in pod izvršbo." (točka I izreka); podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Prvo tožena stranka zavarovalnica A. d. d. je dolžna plačati tožeči stranki C. C. znesek odškodnine iz naslova škodnega dogodka in poškodbe pri delu z dne 30. 5. 2015 v znesku 92.965,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje do plačila v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa pod izvršbo.2. Prvo tožena stranka je dolžna plačevati tožeči stranki od 1. 6. 2017 dalje do smrti tožeče stranke mesečni znesek rente v znesku 1.250,00 EUR, povečan za plačilo davkov in prispevkov, ki jih odvedeta toženi stranki in sicer vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, vse pa v roku 15 dni od nastanka vsakokratne mesečne obveznosti plačila rente in pod izvršbo. 3. Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške predhodnega postopka v znesku 897,65 EUR ter stroške tega pravdnega postopka in predhodnega postopka pred zavarovalnico v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje in pod izvršbo." (točka II izreka); drugi podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Prvo tožena stranka zavarovalnica A. d. d. je dolžna plačati tožeči stranki C. C. znesek odškodnine iz naslova škodnega dogodka in poškodbe pri delu z dne 30. 5. 2015 v znesku 92.965,11 EUR (oz. odškodninski zahtevek po odmeri sodišča), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje do plačila v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa pod izvršbo. 2. Drugo tožena stranka B. d. o. o. - v stečaju je dolžna plačati tožeči stranki C. C. (v kolikor bo ugotovljena omejitev odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke), razliko odškodnine iz točke 1. (po odmeri sodišča), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje do plačila v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa pod izvršbo. 3. Prvo tožena stranka je dolžna plačevati tožeči stranki od 1. 6. 2017 dalje vse do smrti tožeče stranke mesečni znesek rente v znesku 1.250,00 EUR (po odmeri sodišča), povečan za plačilo davkov in prispevkov, ki jih odvedeta toženi stranki in sicer vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, vse pa v roku 15 dni od nastanka vsakokratne mesečne obveznosti plačila rente in pod izvršbo. 4. Drugotožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki (v kolikor bo ugotovljena omejitev odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke), razliko mesečne rente iz točke 3. (po odmeri sodišča) in sicer vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, vse pa v roku 15 dni od nastanka vsakokratne mesečne obveznosti plačila rente in pod izvršbo. 5. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki solidarno in nerazdelno povrniti stroške predhodnega postopka v znesku 897,65 EUR ter stroške tega pravdnega postopka in predhodnega postopka pred zavarovalnico v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje in pod izvršbo." (točka III izreka) in tretji podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Drugo tožena stranka B. d. o. o. - v stečaju je dolžna plačati tožeči stranki C. C. znesek odškodnine iz naslova škodnega dogodka in poškodbe pri delu z dne 30. 5. 2015 v znesku 92.965,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje do plačila v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude pa pod izvršbo. 2. Drugo tožena stranka je dolžna plačevati tožeči stranki od vložitve tožbe dalje in do smrti tožeče stranke mesečni znesek rente v znesku 1.250,00 EUR, povečan za plačilo davkov in prispevkov, ki jih odvedeta toženi stranki in sicer vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, vse pa v roku 15 dni od nastanka vsakokratne mesečne obveznosti plačila rente in pod izvršbo. 3. Drugo tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške predhodnega postopka v znesku 897,65 EUR ter stroške pravdnega postopka (po odmeri sodišča) tega pravdnega postopka in predhodnega postopka pred zavarovalnico v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje in pod izvršbo." (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan prvi toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 226,02 EUR (točka V izreka) in drugi toženi stranki v višini 3.858,63 EUR, obema v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper sodbo v točkah II, V in VI se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Navaja, da je odgovornost druge tožene stranke po stališču sodišča prve stopnje izključena zaradi tega, ker gre za ravnanje dejanskega delodajalca, ki je tretje podjetje. Sodišče je zanemarilo svoje ustavne dolžnosti ter v nasprotju s splošnimi pravili civilnega prava ter v nasprotju s 14., 15., 22. in 23. členom Ustave RS tožniku odreklo sodno varstvo in varstvo ustavnih in človekovih pravic. Gre tudi za kršitev 6. in 13. člena EKČP in 47., 27. in 31. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Z odločitvijo sodišča, da je bil dejanski delodajalec tožnika D., glede na dodatek k pogodbi o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženo stranko, se je druga tožena stranka poslužila, sodišče pa je dopustilo, zlorabo pravic delavca, kar je direktna kršitev 7. člena OZ in je obrazložitev v točki 22. obrazložitve obid zakona. Sodišče je izključilo odgovornost druge tožene stranke. Sklicuje se na sodno prakso v zadevah II Ips 199/2007, II Ips 210/2010, II Ips 659/2007 in II Ips 578/2009, iz katere je razvidno, da je odgovornost v obravnavanem primeru podana tako s strani D. kot tudi s strani druge tožene stranke, zato je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje napačno. Sodišče je ravnalo pristransko, saj je dokaze interpretiralo izključno v škodo pritožnika. Vero je poklonilo izpovedi priče E. E. in v celoti spregledalo, da se je tožena stranka vseskozi poskušala izogniti odškodninski odgovornosti. Sodišče je zaslišalo le priče, ki jih je predlagala druga tožena stranka. Sodišče je zaobšlo izpoved tožnika in pisno izjavo F. F., iz katerih izhaja, da je tožnik dejansko delal v nemogočih razmerah, da ni bilo delovnih sredstev in nobenega varstva pri delu, tako je v nasprotju s tem ugotovitev sodišča, da naj bi bilo poskrbljeno za varnost pri delu. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da kramp sam po sebi ob običajni uporabi sploh ni nevarna stvar, tega, da delo ni bilo običajno, pa kljub drugačnim tožnikovim zatrjevanjem ni raziskalo. Protipravnost je izkazana tudi z dejansko opustitvijo nujne pomoči tožniku, saj si je po nesreči moral sam poiskati prvo pomoč. Tožnik je opozoril, da bi bilo pri izkopu potrebno uporabiti strojno orodje, da ni imel zaščitnih sredstev, pa mu sodišče ni verjelo. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je bil tožnik za delo ustrezno usposobljen, saj na dokumentaciji sploh ni njegovega podpisa, ampak je ta ponarejen, prav tako ni bil poslan na zdravniški pregled. Protispisna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki E. E. ne šteje za osebo, povezano z drugo toženo stranko, kar je bistvena kršitev določb po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in sicer zato, ker je sodišče štelo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage, čeprav je v tožbi jasno navedel, da je v imenu druge tožene stranke ves čas nastopal E. E. Tako je deloval kot dejanski direktor in pooblaščenec druge tožene stranke, kar bi sodišče moralo ugotoviti. Nadalje navaja, da 2 m globoke luknje za klet ni bilo mogoče kopati na roke, kar je bilo naloženo tožniku. O tem, kaj je bilo na delovišču urejeno in kaj dejansko ne, so med izjavami prič razkoraki, ki pa sodišča niso motili, kljub temu da kažejo na to, da je bila dejanska situacije povsem drugačna tako glede varstva pri delu, kot tudi okoliščin nesreče in dejansko nevarnega opravljanja dela tožnika v konkretnem primeru. Ker je sodišče povsem izključilo ostale listine v spisu, tožnik meni, da se sodišče izogiba ugotovitvi dejanskega stanja, saj minimizira vse, kar je v korist tožniku. Odločitev je oprlo na izpovedi prič, ki sploh niso bile prisotne na kraju nesreče. Ker je drugo tožena stranka zaradi stečaja prenehala delovati, je zaradi njene odgovornosti podana odgovornost prvo tožene stranke kot zavarovalnice. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj je neupravičeno, da bi se tudi stroški drugo tožene stranke naprtili v plačilo tožniku. Priglaša pritožbene stroške.

3. Drugo tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da dejstvo, da se je med postopkom začel stečajni postopek zoper njo, ne pomeni, da zoper stečajnega dolžnika ni mogoče zaključiti postopka in da odgovornost stečajnega dolžnika za v delovni nesreči nastalo škodo ne more biti podana. Ker je tožnik v stečajnem postopku prijavil svoje terjatve zoper drugo toženo stranko, ni pa pravočasno predlagal nadaljevanja postopka, je terjatev prenehala, zato je že iz tega razloga tožbeni zahtevek neutemeljen in glede na načelo uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) ji mora tožnik povrniti stroške. Tožnik je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko na naroku dne 3. 9. 2021 umaknil, s čimer druga tožena stranka ni soglašala, zato je tudi iz tega razloga upravičena do povrnitve stroškov postopka (158. člen ZPP). Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prepričljivo ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, na katerih temelji odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Tožnik, ki je bil pri drugo toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 18. 5. 2015 do 18. 6. 2015 na delovnem mestu gradbeni delavec nizke gradnje, pomožna gradbena dela, se je na delovišču G. v kraju H. v Nemčiji, kamor ga je poslala drugo tožena stranka, dne 30. 5. 2015 pri kopanju kanalov za kabelsko televizijo s krampom poškodoval, saj je na utrjenem kamnitem in ilovnatem terenu zamahnil v trd kamen, zato je prišlo do povratnega udarca, ki je povzročil poškodbo levega ramena. V zvezi s škodnim dogodkom je uveljavljal tako objektivno odgovornost drugo tožene stranke kot tudi njeno krivdno odgovornost. 7. Sodišče je v postopku ugotavljalo, ali je druga toženka odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, saj je skladno s sklenjeno zavarovalno pogodbo za plačilo odškodnine prvo tožena stranka zavezana le, če je zavarovanec (drugo tožena stranka) za škodo odgovoren. Pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, saj prvi odstavek 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) določa, da mora delodajalec (druga tožena stranka), delavcu, ki pri delu ali v zvezi z delom utrpi škodo, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, pri čemer za škodo odgovarja le, če je podana njegova krivda ali objektivna odgovornost, za kar pa morajo biti izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti.

8. Iz pravilnih ugotovitev sodišča izhaja, da je drugo tožena stranka svoje delavce in s tem tudi tožnika ustrezno usposobila za varno in zdravo delo, kar je razvidno tudi iz potrdila o usposobljenosti iz varnosti in zdravja pri delu in varstva pred požarom z dne 20. 5. 2015 (B6), tako te svoje dolžnosti ni opustila.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predpostavke za objektivno odgovornost niso podane, saj kramp pri običajni uporabi sam po sebi ni nevarna stvar, ročno kopanje jarka z njim pa ne nevarna dejavnost glede na določbo drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), kar je natančno obrazložilo v točki 16 obrazložitve. Prav tako je pravilno ugotovilo, da drugo tožena stranka ni bila imetnica nevarne stvari in se ni ukvarjala z nevarno dejavnostjo, zato skladno z določbo 150. člena OZ tudi za škodo ne more biti odgovorna.

10. V zvezi s krivdno odgovornostjo drugo tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik s pogodbo o napotitvi z dne 11. 5. 2015 napoten na delo v tujino (B10) na gradbišče H. za čas od 18. 5. 2015 do 18. 6. 2015, saj je drugo tožena stranka z družbo D. sklenila pogodbo z izvajanje gradbenih in montažnih del na FTTH omrežju. Z dodatkom k pogodbi o napotitvi (B3 in B12) pa sta se tožnik in drugo tožena stranka dogovorila, da bo v času opravljanja dela za tožnika pristojen pogodbeni partner D., ki bo odrejal delo in sankcije. Drugo tožena stranka je bila na tem gradbišču podizvajalec, glavni izvajalec pa je bila družba D. E. E. je ekonomski lastnik te družbe in je hkrati na gradbišču opravljal naloge nadzornika. Da je to delo opravljal, izhaja tudi iz skladnih izpovedi prič I. I., J. J. in K. K. ter izpovedi tožnika. Na podlagi tega je sodišče pravilno zaključilo, da je bila za organizacijo dela in nadzor nad izvajanjem varnostnih ukrepov pristojna družba D. Drugo tožena stranka dela na gradbišču ni organizirala, ni bila odgovorna za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, prav tako tožniku ni dajala navodil za varno delo, ni ga bila dolžna opozarjati na nevarnosti, zato ji ni mogoče očitati protipravnosti in ne more biti odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi delovne nezgode dne 30. 5. 2015. Ker tako niso izpolnjene predpostavke za nastanek krivdne odškodninske odgovornosti, med katere spada tudi nedopustno – protipravno ravnanje, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da druga tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo, zato je zahtevek zoper prvo toženo stranko, pri kateri je imela drugo tožena stranka zavarovano odškodninsko odgovornost, utemeljeno zavrnilo.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče tožniku s tem, ko je ugotovilo, da je odškodninska odgovornost drugo tožene stranke izključena zaradi ravnanja podjetja, ki je bilo na gradbišču pristojno za odrejanje in nadzorovanje dela, odreklo sodno varstvo in varstvo človekovih in ustavnih pravic, s tem pa kršilo tudi določbe 6. in 13. člena EKČP in 27., 31. in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tožniku sodno varstvo ni bilo odvzeto, saj je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek obravnavalo. Skladno z določbo prvega odstavka točka b) in drugega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je ta spor individualni delovni spor, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 19. člena tega zakona v postopku pravilno uporabilo določbe ZPP.

12. Odškodninska odgovornost drugo tožene stranke je bila v obravnavanem primeru izključena zaradi tega, ker je tožnikova delodajalka pogodbenemu partnerju D. zgolj "posojala" svoje delavce, ta pa jim je odrejal delo in jih nadzoroval. Tožnik je bil s tem seznanjen. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo sodno prakso v zadevah VSRS opr. št. VIII Ips 12/2019 z dne 10. 9. 2019 in VDSS opr. št. Pdp 706/2013 z dne 14. 1. 2013 in opr. št. Pdp 161/2019, iz katerih jasno izhaja, da v primerih kot je obravnavani, ko je glavni izvajalec del na gradbišču zadolžen za organizacijo dela in nadzor nad izvajanjem varnostnih ukrepov, delodajalcu ni mogoče avtomatično naprtiti odgovornosti za škodo, ki je nastala pri njem zaposlenemu delavcu.

13. Sodišče prve stopnje ni ravnalo pristransko, saj je izvedlo vse za odločitev potrebne dokaze, dokazna ocena pa je skladna z določbo 8. člena ZPP. V točki 6 obrazložitve je obširno obrazložilo razloge, zaradi katerih je bila izvedba drugih predlaganih dokazov nepotrebna. Prav tako ni protispisna ocena sodišča, da E. E. ne šteje za osebo povezano z drugo toženo stranko, saj je sodišče prve stopnje razloge natančno obrazložilo v točki 26 obrazložitve, kjer se je tudi pravilno opredelilo do tožnikovih navedb o pogojih dela.o

14. Pravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka v točkah V in VI izreka sodbe. Ne glede na to, da je bil nad drugo toženo stranko začet stečajni postopek, je ta upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali v postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi določb 154. in 155. člena ZPP odločilo o stroških postopka in potrebne stroške naložilo v plačilo tožniku, ki v tem individualnem delovnem sporu ni uspel. 15. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožnik s pritožbo ni uspel, drugo tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla.