Jedro

Nezakonito je, če se delavcu poda izredna odpovedi PZ zato, ker je prenehala potreba po opravljanju njegovega dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala tožniku dne 15.1.2004, nezakonita in jo razveljavilo. V skladu s tožbenim zahtevkom tožnika je ob ugotovitvi, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni možno, ugotovilo, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki trajalo do 25.10.2004. Zato je toženi stranki naložilo, da tožniku za obdobje od 17.1.2004 do 25.10.2004 prizna delovno dobo in mu jo vpiše v delovno knjižico, toženi stranki pa je naložilo tudi izplačilo plač v skupnem neto znesku 776.383,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od pripadajočega bruto zneska plače za sporno obdobje. Poleg tega je toženi stranki naložilo tudi, da tožniku obračuna regres za letni dopust v znesku 138.800,00 SIT, ter mu izplača po odvodu predpisanih dajatev ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Kar je tožnik zahteval iz naslova regresa za letni dopust več, je zavrnilo. Zaradi delnega umika tožbe glede vrnitve tožnika nazaj na delo je s sklepom postopek v tem delu ustavilo, poleg tega pa je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 289.155,96 SIT skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper del sodbe, s katerim je tožnik v sporu uspel, se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi pomanjkanja dela na bencinskem servisu v Li., torej iz poslovnega razloga. Tožniku je bilo ponujeno tudi drugo delovno mesto na sicer še nedograjenem bencinskem servisu v L. Tožnik bi lahko začel opravljati delo takoj ob odprtju tega servisa, vendar pa ni bil pripravljen počakati na novo delovno mesto in ga ni sprejel. Izračun, ki ga je povzelo sodišče prve stopnje, ni točen.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Iz dokaznega postopka je razvidno, da je tožena stranka tožniku, ki je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16.7.2003 zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, dne 15.1.2004 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz preambule k tej izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je bila le-ta podana na podlagi 4. alinee 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), čeprav je iz njene obrazložitve jasno razvidno, da naj bi bila tožniku pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zato, ker je tožena stranka ugotovila presežek delovne sile glede na pričakovane rezultate v začetnem obratovanju bencinskega servisa v Li. Ta razlog pa je po svoji vsebini razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (1. alinea 1. odst. 88. čl. ZDR). Ker je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ob ugotovitvi, da je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povsem pravilno zaključilo, da je sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ustrezno obrazložilo razliko med redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oz. izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tako glede obstoja utemeljenega razloga kot tudi glede samega postopka podajanja obeh vrst odpovedi. Pritožbeno sodišče soglaša z takšno obrazložitvijo sodišča prve stopnje in s pravnimi zaključki, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker je bila torej izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dala tožniku

15.1.2004 (A 2) nezakonita, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo in posledično v skladu z tožnikovim tožbenim zahtevkom priznalo tožniku vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 17.1.2004, ko je tožniku delovno razmerje na podlagi citirane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonito prenehalo, do 25.10.2004. Tožnik je namreč v postopku pojasnil, da vztraja pri vseh pravicah iz delovnega razmerja le do

25.10.2004.

V okviru reparacijskega zahtevka je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo pripadajočo plačo, kot jo je v postopku vtoževal, pri čemer je kot osnovo za izračun pripadajočega zneska plače upoštevalo plačo, ki sta jo tožena stranka in tožnik dogovorila v pogodbi o zaposlitvi (A 1), ki je bila sklenjena med tožnikom in toženo stranko 16.7.2003. Na podlagi določbe 6. čl. citirane pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je znašala tožnikova osnovna plača na dan sklenitve pogodbe bruto 119.992,24 SIT. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pavšalne trditve tožene stranke, da tožniku plača v prisojenem znesku ne pripada.

Nebistveno za ugotovitev utemeljenosti pritožbe tožene stranke je njeno sklicevanje na to, da je tožniku ponudila drugo zaposlitev na bencinskem servisu, ki v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh še ni bil dograjen. Določba 90. čl. ZDR, ki ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, se uporablja v primeru, če pride do odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga (3. odst. 88. čl. ZDR). Tožena stranka se na določbo 90. čl. ZDR sklicuje neutemeljeno, saj tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi po postopku in na način, kot določa ZDR za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, niti tožniku ni istočasno ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odst. 88. čl. ZDR, kot to določa 1. odst. 90. čl. ZDR (kar bi v primeru, če bi šlo za takšno odpoved pogodbe o zaposlitvi, morala storiti).

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodiče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnika pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.