Jedro

Prevoznik ne odgovarja za poškodbe pošiljke, če pošiljatelj kljub temu, da je bil opozorjen na pomanjkljivo pakiranje "zahteval", naj prevoznik prevzame pošiljko za prevoz s temi pomanjkljivostmi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

S sodbo, opr. št. I Pg 435/2002 z dne 14. 3. 2006, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče zavrnilo in je naložilo v povrnitev pravdne stroške tožene stranke v znesku 87.600,00 SIT.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu vrne zadevo v ponovno odločanje. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na ugotovitvi, da toženec kot prevoznik ni odgovoren za med prevozom nastalo škodo, napačna oz. najmanj preuranjena. Prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ne navaja nobenih prepričljivih dokazov, ki bi opravičevali takšno odločitev. Sklicuje se na izvod tovornega lista, ki je ostal prevozniku in kjer je pod rubriko 19 zapisano: “Blago ni naloženo kot je zahteval voznik, zato za morebitne poškodbe ne odgovarjamo, pri nakladanju je bilo izsiljevanje pošiljatelja nad voznikom.” Tožeča stranka je opozorila, da je s tem zapisom, ki se sicer nahaja v rubriki 19 izvoda, ki ga ima prevoznik, nekaj narobe, saj drugi izvod tega tovornega lista te zabeležke pod rubriko 19 ne vsebuje. Tovorni list, ki je spremljal pošiljko, bi po sporazumu o pogodbi o mednarodnem cestnem prometu moral biti v vseh treh originalnih izvodih identičen. Kot je to določeno se en izvod izroči pošiljatelju, drug izvod spremlja tovor med prevozom in se izroči prejemniku, tretjega pa obdrži prevoznik. Samo izvod, ki ga je obdržal prevoznik vsebuje zapis pod tč. 19, izvod, ki ga je dobil prejemnik pa tega zapisa nima. Povrh vsega je tudi nenavadno, da je ta zapis na prevoznikovemu izvodu datiran 29. 6. 2001, odhodni čas, ki je tudi naveden na tovornem listu pa je 27. 6. 2001. Na prvi pogled je očitno, da je datirka 29. 6. 2001 odtisnjena z drugimi črkami, kot pa je to 27. 6. 2001, čeprav naj bi se vse dogajalo v istem času. Podpis voznik M., ki se nahaja na tovornem listu je povsem drugačen, kot pa so to črke, ki sestavljajo zapis rubrike 19 tovornega lista, četudi naj bi bilo to delo ene in iste osebe. Po mnenju pritožbe bi ob pravilni presoji izvedenih dokazov prvostopno sodišče lahko zaključilo, da ob nakladanju tovora s strani prevoznika ni bilo nobenih opozoril, zato je nerazumljivo, kako je prvostopno sodišče te navedbe toženca tako zlahka akceptiralo. Prvostopno sodišče nadalje sodbo utemeljuje z izpovedbo S. J., katerega izpoved je po mnenju tožeče stranke zelo dvomljiva in tudi nelogična, hkrati pa nasprotna s tem, kar je izpovedal M. M., delavec K., ki je naročil ta prevoz. S. J. se je obrnil na predstavnika K. v M., za katerega ne ve niti kako se piše, ni pa se obrnil na naročnika prevoznik M. M. Ni zanemarljivo, da ima tožeča stranka s podjetjem, katerega predstavnik je S. J. dolgoleten sodni spor. Prvostopno sodišče je tudi povsem negiralo izpovedi ostalih zaslišanih prič, ki so povsem jasno povedale, da je bil tovor naložen neustrezno. Vse to jasno kaže na to, da je prevoznik ravnal skrajno malomarno ter da je opustil svoje obveznosti, kar se tiče eventuelnega opozorila na pomanjkljivosti oz. celo zavrnitve prevoza pošiljke, saj je s tako naloženim tovorom spravljal v nevarnost ne samo blago, ki ga je prevažal, temveč tudi ostale udeležence v prometu. Po mnenju pritožbe ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da se sploh ne da ustrezno preizkusiti, nima razlogov oziroma so le-ti v nasprotju z izvedenimi dokazi in je prvostopno sodišče z izdajo takšne odločbe bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po zaključku pritožbenega sodišča ni podana. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju, zato jo je mogoče preizkusiti. S trditvami, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi pa pritožba dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, torej s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec tožeče stranke K. C. pri podjetju T. Š. & Š. d.n.o. iz Š. naročil prevoz blaga na relaciji iz G. v B. do C., to podjetje je za prevoz najelo podizvajalca podjetje O. T.I. R., to pa kot nadaljnjega podizvajalca toženo stranko. Tožena stranka je dne 27. 6. 2001 v kraju G. v B. prevzela blago (10 obojev stekla). Po dokazni oceni izvedenih dokazov je sledilo navedbi tožene stranke, da je njen voznik opozoril pošiljatelja, da blago ni pravilno pakirano, oziroma, da bi moralo biti steklo naloženo na posebna stojala. Sledilo je izpovedbi priče S. J., ki je bil v času spornega razmerja zaposlen pri O.T.I. R., ki je izpovedal, da se spominja klica voznika tožene stranke iz B., da je steklo nepravilno zapakirano za prevoz, zaradi česar je poklical predstavnika zavarovanca tožeče stranke v B., ki pa je dejal, da naj voznik steklo vseeno odpelje. Priča je navedeno sporočila vozniku ter mu predlagala, da v CMR list zapiše, da tovor ni pripravljen za prevoz. Da je takšen zapis voznik napravil, je zaključilo na podlagi fotokopije CMR lista, ki ga je predložila tožena stranka in katerega je ocenilo kot verodostojnega. Sodišče prve stopnje je podalo razloge zaradi katerih je štelo, da so zapisi na CMR listu (priloga ..., ...) verodostojni, čeprav ni vseh zapisov v CMR listu (priloga ...), ki ga je predložila tožeča stranka. Za CMR list, ki ga je predložila tožeča stranka je ugotovilo, da je to izvod, ki je spremljal blago, ki se je v namembnem kraju predal prejemniku, na njem pa ni niti prejemnikovega podpisa, da je blago prejel, prav tako pa tudi ni ostalih datumov in štampiljk, ki potrjujejo, kdaj in kje je blago prešlo državne meje, kot je to razvidno iz fotokopije CMR lista, ki je spremljal blago od pošiljatelja do prevzemnika in na katerem je tudi podpis in datum prevzema blaga s strani prevzemnika. V tem izvodu CMR lista je v rubriki pod št. ... kot je ugotovilo sodišče prve stopnje voznik tožene stranke zapisal: “Blago ni naloženo, kot je zahteval voznik zato za morebitne poškodbe ne odgovarjamo, pri nakladanju je bilo izsiljevanje pošiljatelja nad voznikom.” Sodišče ne navaja datuma tega zapisa, tožeča stranka pa povsem neutemeljeno trdi, da je datum tega zapisa 29. 6. 2001. Iz mednarodnega tovornega lista, ki ga je predložila tožeča stranka (priloga A17) je razvidno, da je tudi na tem mednarodnem tovornem listu s štampiljko pod rubriko 19 odtisnjen datum 29. 6. 2001. Različnost črk pri podpisu voznika M. in črkami, ki sestavljajo zapis v rubriki 19 tovornega lista tožeča stranka navaja šele v pritožbi. Prav tako v zvezi z izpovedbo priče S. J. šele v pritožbi omenja njen spor s podjetjem O.T.I. R. Gre za pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče v skladu s čl. 339 ZPP ni smelo obravnavati.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje in je pritožbene navedbe tudi ne morejo izpodbiti. Ko je prvostopno sodišče odločalo o temelju tožbenega zahtevka, seveda ni dokazno ocenjevalo izpovedi prič, ki so izpovedovale le o tem, da je bil tovor naložen neustrezno. Da je bil tovor naložen neustrezno, med pravdnima strankama ni sporno. Sodišče prve stopnje je torej zaključilo, da je voznik tožene stranke v skladu z določbo čl. 8 CMR zapisal v tovorni list ugotovitve glede zunanjega stanja blaga in njegove embalaže, ugotovilo pa je tudi, da se pošiljatelj z njimi ni izrecno strinjal. Po dol. II. odst. 8. čl. CMR pridržki, ki jih je na vozni list zapisal voznik za pošiljatelja niso obvezni, razen če je v vozni list izrecno zapisal, da se z njimi strinja. Če se pošiljatelj s pridržki strinja, pomeni, da ti pridržki ne morejo biti več sporni prevoznik pa jih lahko še vedno dokazuje. Sodišče prve stopnje pa je dokazno ocenilo, da je prevoznik resničnost napisanih pripomb dokazal. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je odločitev o odgovornosti tožene stranke za izgubo ali za poškodbo blaga oprlo na določbo čl. 658 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki v III. odst. določa, da prevoznik ne odgovarja za poškodbo pošiljke, če pošiljatelj kljub temu, da je bil opozorjen na pomanjkljivo pakiranje zahteval, naj prevoznik prevzame pošiljko za prevoz s temi pomanjkljivostmi. Smiselno enako določbo ima tudi II. odst. čl. 17 CMR. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da tožena stranka kot prevoznica za nastalo škodo ni odgovorna ter zato regresni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Pritožba po obrazloženem ni utemeljena zato jo je bilo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (čl. 353 ZPP).