Jedro

Naknadno preverjanje carinskih deklaracij po določbah CZ ne izključuje izvedbe obnove carinskega postopka po določbah ZUP (1986).

Izrek

I. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču vodijo kot X Ips 170/2006, X Ips 442/2006, X Ips 443/2006 in X Ips 490/2006 se združijo v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 170/2006. II. Revizije se zavrnejo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanimi sodbami po opravljenih glavnih obravnavah na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu ZUS (Uradni list RS, št. 50/1997 in 70/2000) zavrnilo tožbe tožeče stranke proti odločbam tožene stranke, s katerimi je tožena stranka zavrnila pritožbe tožeče stranke zoper istočasne sklepe in odločbe Carinarnice Maribor, s katerimi je ta najprej dopustila obnove postopka po spornih ECL, nato pa v odločbah obračunala razliko v premalo obračunanem carinskem dolgu ter odločila, da pritožba ne zadrži izvršitve. Izpodbijane odločbe tožene stranke so bile izdane v izvrševanju sodb sodišče prve stopnje v zvezi s sodbami in sklepi Vrhovnega sodišča, s katerimi je to prvotno odpravilo odločbe o zavrnitvi pritožb ter vrnilo zadeve toženi stranki v ponoven postopek.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanih sodb navaja, da so prvostopenjski carinski organi izdali sklepe in odločbe na podlagi podatkov o ponarejenih računih, ki so jih prejeli od kriminalistične službe policije. Istočasna izdaja sklepa o dovolitvi obnove in odmerne odločbe o doplačilu carinskega dolga ni v nasprotju z Zakonom o splošnem upravnem postopku – ZUP (1986). Dokazni predlogi tožeče stranke so bili zavrnjeni, ker gre za sporna pravna vprašanja, o katerih pa sprejema stališče sodišče, zato ti ne bi vplivali na odločitev sodišča. 3. Tožeča stranka vlaga revizije (prej pritožbe) zoper izpodbijane sodbe iz vseh razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijane sodbe razveljavi in zadeve vrne v ponovno odločanje. Navaja, da so računi sestavni del prejšnjega dejanskega stanja in so bili že presojani, zato so izsledki kriminalistične policije v zvezi s spornimi računi le nov dokaz in ne novo dejstvo, na podlagi katerega bi lahko bil postopek obnovljen. Tožena stranka izvedenca ni povabila na ustno obravnavo. Meni, da je do neplačila carine prišlo zaradi napake carinskega organa, ker ni opazil, da so računi ponarejeni. Ni bilo preverjeno, ali je imel deklarant pravilno pooblastilo za izpolnitev ECL. Tožeča stranka ni mogla preveriti pooblastil delavcev tožene stranke. Postopek je zastaral, saj je bila odločba tožene stranke izdana po več kot petih letih. Prvostopenjsko sodišče ni presodilo dokončnosti in pravnomočnosti ECL. Carinski organ bi moral postopke obnoviti po 2. točki 249. člena ZUP (1986).

4. Tožena stranka na revizije, prej pritožbe, ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

5. Ker gre v obravnavanih zadevah za več postopkov o istem predmetu, saj tožeča stranka v vseh primerih z vsebinsko povsem enakimi razlogi izpodbija sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v vseh primerih isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu sodbe navedene zadeve združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K 2. točki izreka:

6. Revizije niso utemeljene.

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanih primerih vložene pritožbe obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije po ZUS-1, prvostopenjske sodbe pa so postale pravnomočne dne 1. 1. 2007. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se opravlja tudi ta revizijski preizkus.

9. Revizijsko sodišče ocenjuje kot neutemeljen ugovor, da v carinskih postopkih po Carinskem zakonu – CZ (Ur. l. RS, št. 1/1995 in 28/1995), ni možna uporaba izrednih pravnih sredstev po ZUP (1986), saj je subsidiarna uporaba ZUP (1986) predvidena v 6. členu CZ, ureditev naknadnega preverjanja carinskih deklaracij v 62. členu CZ pa ne posega v razloge za uporabo izrednih pravnih sredstev po ZUP (1986).

10. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je v obravnavanih zadevah podan obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP (1986). V obravnavanih primerih je bilo v upravnem postopku na podlagi izsledkov kriminalistične policije ugotovljeno, da so bili predloženi računi pri spornih ECL fiktivni, pravi računi pa so vsebovali višje vrednosti. To so nove ugotovitve oziroma nova dejstva, za katera je slovenski carinski organ prve stopnje izvedel šele po sprostitvi blaga v prost promet in ki bi privedle do drugačnega obračuna carinskega dolga, če bi bile uporabljene ob sprostitvi blaga v prost promet. Ne gre torej zgolj za nov dokaz o (starem) dejstvu, ki je že bilo predmet obravnave v carinskem postopku, kot zmotno meni tožeča stranka. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je verjetno izkazano, da gre pri ugotovitvah v zvezi s spornimi računi za nov dokaz, ki izkazuje novo dejstvo, in s tem za okoliščino, ki bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločbe. Kot taka pa predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP (1986). Glede na navedeno Vrhovno sodišče zavrača ugovore o selektivni uporabi omenjene zakonske določbe s strani prvostopenjskega sodišča. Revizijski ugovor o uporabi dveh pravnih podlag po 1. in 4. točki 249. člena ZUP (1986) ni utemeljen, saj utemeljitev obnove po dveh točkah 249. člena ZUP (1986) ne predstavlja kršitve, ki bi vplivala na odločitev v tem upravnem sporu.

11. Za revidenta je sporno tudi vprašanje zastaranja postopka zaradi več kot petletnega reševanja pritožbe. Določba 157. člena CZ govori le o zastaranju pravice do izterjave carinskega dolga, ne pa tudi o zastaranju pravice do odmere. Zastaranje izterjave sicer pomeni, da je zastarala tudi odmera carine, vendar če je bila carina odmerjena v prvostopenjski odločbi pred potekom petletnega zastaralnega roka za izterjavo, drugostopenjski organ pa o njej dokončno ne odloči v 5 letih, je stranka varovana le z absolutnim zastaralnim rokom 10 let po tretjem odstavku 157. člena CZ (enako je stališče Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 880/2005, X Ips 1473/2005, X Ips 291/2007). Pravno neupošteven je revizijski očitek, da bi se morala uporabiti a) točka petega odstavka 154. člena, po kateri se lahko oprosti plačila carine, če je prišlo do carinskega dolga zaradi napake carinskega organa, saj je ta določba začela veljati šele z novelo CZ-B (Ur. l. RS, št. 32/1999), uveljavljeno po sprejemu spornih ECL in izdaji prvostopenjskih odločb, zato na presojo zakonitosti spornih prvostopenjskih oziroma drugostopenjskih upravnih odločb ne more vplivati.

12. Revizijsko sodišče zavrača kot neutemeljene navedbe o neenotnosti sodne prakse glede razmerja med določbami ZUP in CZ. Določbe CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga ne izključujejo obnove po ZUP (glej npr. zadeve X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006). Prav tako pa niso utemeljeni revizijski razlogi glede dokončnosti in pravnomočnosti ECL, saj je predpostavka za uvedbo obnove postopka v smislu že navedenih določb ZUP dokončnost postopka carinjenja, ki je predmet obnove.

13. Ni utemeljen revizijski ugovor, da izpodbijane sodbe niso obrazložene. Po presoji Vrhovnega sodišča se je v izpodbijanih sodbah sodišče prve stopnje opredelilo do pravno relevantnih vprašanj, do očitno neutemeljenih oziroma nerelevantnih navedb strank pa se sodišče ni dolžno opredeljevati. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je zapis v uvodu izpodbijanih sodb, da je bilo odločeno po opravljeni glavni obravnavi „na nejavni seji istega dne“, dejstvo, ki ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1). Enako ocenjuje revizijsko sodišče dejstvo, da je vsebino zadeve na glavnih obravnavah na kratko povzel sodnik poročevalec namesto predsednika senata.

14. Ugovor v zvezi z nepravilnostjo izreka prvostopenjske upravne odločbe (v katerem je kot zavezanec naveden le deklarant, čeprav je po mnenju tožeče stranke odgovornost za odmerjeni carinski dolg solidarna za deklaranta in za osebo, za katero je deklarant vložil deklaracijo), ugovor v zvezi z obligatornostjo ustne obravnave, ugovor v zvezi s postavitvijo izvedenca, ugovori o nepravilnostih pri pristojnosti upravnih organov ter ugovor glede zapisnika o naknadni kontroli blaga po 62. členu CZ, se nanašajo na izvedbo upravnega postopka in zato ne morejo biti predmet revizijske kontrole (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Trditve tožeče stranke o kršitvi možnosti izjave o relevantnih dejstvih in okoliščinah, v zvezi s katerimi se sklicuje na 3. točko tretjega odstavka 25. člena ZUS, revizijsko sodišče zaradi njihovih pavšalnosti ni moglo preizkusiti. Ker je bila v predmetni zadevi pred sodiščem prve stopnje izvedena glavna obravnava, je imela tožeča stranka vse možnosti izreči se o vseh dejstvih in okoliščinah v zvezi z obravnavano zadevo pred sodiščem.

15. Revizijske navedbe, s katerimi hoče tožeča stranka izpodbiti svojo stvarno legitimacijo v carinskem postopku (ker naj bi bila le zastopnik carinskega dolžnika; ker naj oseba, ki je vložila deklaracijo, ne bi imela pooblastila direktorja tožeče stranke za vložitev deklaracije) so dejanske narave, kar smiselno priznava tudi sama tožeča stranka, in zato ne morejo biti predmet revizije (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

16. Drugi revizijski ugovori so po presoji revizijskega sodišča pavšalni oziroma pravno nepomembni za odločitev, zato se do njih ni opredeljevalo.

17. Predlog tožeče stranke, da Vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče o reviziji odloča brez obravnave.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.