Jedro

Ker je zakon o zadrugah (81. člen) določil moratorij za razpolaganje s premoženjem, za katera obstaja dolžnost vrnitve, razdružitve ali lastninjenja, ni dopustna prodaja stanovanja po določbi 117. člena SZ, dokler ni ugotovljeno, da v konkretnem primeru ni prodaja nedopustna. Predmet obveznosti mora biti dopusten tudi v trenutku odločanja (oz. sklenitve pogodbe) in ne le v trenutku uveljavitve zakona o zadrugah.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da je dolžna prodati tožeči stranki dvosobno stanovanje za kupnino 243.695,00 SIT. Sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper tako sodbo in potrdilo prvostopno sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavljala je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je v sporu bistveno vprašanje ali prostori, ki jih zaseda tožnik, res predstavljajo stanovanje. Sicer pa je pomembno vprašanje, kdo je zidal zadružni dom in na podlagi kakšnih predpisov je to premoženje prešlo na toženo stranko. Pri odločanju bi bilo potrebno upoštevati določbe zakona o zadrugah glede vračanja premoženja kot posebne oblike denacionalizacije. Ta zakon iz obveznosti vračanja premoženja ne izključuje stanovanj. Ker se po določbah 68. člena zakona vrača premoženje v skladu s predpisi o denacionalizaciji, bi bilo potrebno uporabiti določbo 2. odstavka 113. člena stanovanjskega zakona, po kateri takih stanovanj lastniki niso dolžni prodati po 1. odstavku 117. člena stanovanjskega zakona. Zadružna lastnina je tudi sicer posebna oblika lastnine. Tožena stranka predlaga, da naj se razveljavita sodbi drugostopnega in prvostopnega sodišča. V odgovoru na revizijo predlaga tožeča stranka, da naj se revizija tožene stranke zavrne. Sporno stanovanje je bilo zgrajeno kot stanovanje, stavba, v kateri je to stanovanje, ni bila grajena s sredstvi zadružnikov ter v tem primeru ni potrebno uporabiti določb zakona o denacionalizaciji ali pa zakona o zadrugah.

O vročeni reviziji se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Pritrditi je stališču sodišča druge stopnje (ki je enako stališču sodišča prve stopnje), da so postale vse pravne osebe, ki so imele pravico uporabe na družbenih stanovanjih in stanovanjskih hišah, lastnice takih stanovanj na podlagi določb stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, nadalje SZ) in da je ta zakon opravil lastninjenje vseh takih stanovanj in stanovanjskih hiš (členi 111., 112., 113 in 114 SZ). To sicer pravilno izhodišče pa po oceni revizijskega sodišča ne utemeljuje nadaljnjega zaključka istega sodišča, da so vse pravne osebe, ki so imele pravico uporabe na družbenih stanovanjih in stanovanjskih hišah, zavezane prodati taka stanovanja dotedanjim imetnikom stanovanjske pravice brez izjeme in da je zato tudi tožena stranka kot zadruga dolžna prodati sporno stanovanje tožniku kot imetniku stanovanjske pravice. Namreč s 117. členom stanovanjskega zakona splošno predpisano obveznost prodaje omejuje že citirani zakon sam (z drugim in naslednjimi odstavki 125. člena), poleg tega pa tudi zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, v nadaljevanju ZDen) in zakon o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92, 7/93, v nadaljevanju ZZ).

Zakon o denacionalizaciji tako v 2. odstavku 88. člena določa, da ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Po določbah 2. odstavka istega člena pa so nični pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom. Podobne prepovedi vsebuje 81. člen ZZ, ki določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, za katero po določbah tega zakona oziroma predpisov o denacionalizaciji nastopi dolžnost vrnitve, razdružitve oziroma lastninjenja ter da so nični pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom. Iz navedenega izhaja, da je tudi zakon o zadrugah (v 81. členu), določil moratorij za razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, za katero po določbah istega zakona oziroma predpisov o denacionalizaciji nastopi dolžnost vrnitve, razdružitve ali lastninjenja. Tako kot nasploh, velja tudi po določbah 117. člena SZ obveznost prodaje le, če je predmet prodaje dopusten. Ta mora biti dopusten v trenutku sklenitve pogodbe oziroma izdaje sodbe, ki tako pogodbo nadomešča. Torej ni odločilno ali je bil predmet obveznosti dopusten v trenutku, ko je začel veljati stanovanjski zakon (kot to zmotno meni sodišče druge stopnje).

Glede na tako stanje revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka utemeljeno opozarja v reviziji na določila zakona o zadrugah in zakona o denacionalizaciji, ki urejajo vračanje premoženja in ki v dosedanjih postopkih niso bila upoštevana. Ker sodišči druge in prve stopnje navedenih predpisov pri odločanju nista upoštevali, sta spor materialnopravno zmotno presodili, v posledici take presoje pa tudi nista ugotovili odločilnih okoliščin, ki so potrebne za pravilno odločitev o sporu. Tako je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti okoliščine, ki jih uveljavlja tožena stranka v reviziji o značaju premoženja, katerega sestavni del je sporno stanovanje in ki naj bi ovirale prodajo stanovanja po določbah zakona o zadrugah oziroma zakona o denacionalizaciji. Ker so roki za uveljavljenje ustreznih zahtevkov po določbah ZDen (člen 64.) in ZZ (iz X. poglavja tega zakona) že potekli, bo lahko tako ovira za prodajo spornega stanovanje le okolnost, da je v teku kakšen tak postopek v zvezi s premoženjem, katerega sestavni del je sporno stanovanje.

K sami stvari je dodati še to, da revizijski pomisleki o tem ali prostori, ki jih zaseda tožnik, res predstavljajo stanovanje, niso utemeljeni. Presoja te okolnosti (4. člen zakona o stanovanjskih razmerjih - Uradni list RS, št. 35/82) je odvisna predvsem od uporabe prostorov, ki v tem primeru ne more biti sporna, saj so obravnavani prostori po ugotovitvah nižjih sodišč služila za stanovanje najmanj od 60-ih let dalje.

Ker so stroški revizijskega postopka odvisni od odločbe o glavni stvari, je revizijsko sodišče pridržalo odločitev o teh stroških končni odločbi (3. odstavek 166. člena ZPP).