7. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. pri Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 17. januarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 129/2004 z dne 11. 1. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 652/2002 z dne 23. 1. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delodajalec (toženec v delovnem sporu) je pritožniku izrekel disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Delovno sodišče prve stopnje je izpodbijana disciplinska sklepa spremenilo tako, da je pritožniku izreklo kot disciplinski ukrep javni opomin. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da delodajalec ni ugotavljal kvalifikatornih okoliščin, potrebnih za zakonito izrekanje ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Na pritožbo delodajalca je Višje delovno in socialno sodišče spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je pritožnikov zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je delodajalec pritožnikovo ravnanje opredelil kot hujšo kršitev delovnih obveznosti, za katero se mora izreči disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Zato ugotovitev kvalifikatornih okoliščin ni bil pogoj za zakonitost izrečenega ukrepa. Vrhovno sodišče je revizijo pritožnika zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave. Višjemu sodišču očita, da se ni obrazloženo opredelilo do njegovega očitka, da njegovega ravnanja ni možno opredeliti z dvema različnima pravnima kvalifikacijama. Meni, da je bil za eno ravnanje dvakrat obravnavan, kar naj bi pomenilo kršitev pravic iz 27., 28. in 29. člena Ustave. Prav tako meni, da pred disciplinsko komisijo in pred delovnim sodiščem ni možno dokazovati, da je nekdo odgovoren za kaznivo dejanje. V obravnavanem primeru pa naj bi bil pritožnik obsojen za hudo kaznivo dejanje, pri čemer kazenski postopek zoper njega ni bil uveden. Zato meni, da je sodišče prekoračilo svojo pristojnost. Višjemu sodišču očita, da se je zgolj sklicevalo na olajševalne okoliščine, ki bi naj bile ugotovljene v disciplinskem postopku, čeprav disciplinski organi o teh okoliščinah niso odločali. Pritožnik meni, da je bil neenakopravno obravnavan, ker je sodna praksa glede upoštevanja olajševalnih okoliščin pri izrekanju disciplinskega ukrepa drugačna. Sklicuje se tudi na stališče sodne prakse, da s poskusom majhne tatvine delavec ne stori hujše kršitve delovne obveznosti, ki pomeni kaznivo dejanje.

B.

3.Iz navedb pritožnika v ustavni pritožbi izhaja, da nasprotuje pravni kvalifikaciji očitane kršitve delovne obveznosti. S tem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V zvezi z uporabo prava Ustavno sodišče presoja le, ali temeljijo izpodbijane odločitve na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali gre za primer očitno napačne odločitve sodišča brez razumne pravne obrazložitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Takšnih kršitev izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Tako Višje sodišče kot tudi Vrhovno sodišče sta navedli bistvene pravne argumente za svoji odločitvi. Zavrnitev pritožnikovega zahtevka sta utemeljili z dvojim. Zavzeli sta stališče, da delodajalec ni bil dolžan ugotavljati kvalifikatornih okoliščin za izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker je opredelil ravnanje pritožnika kot hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero je po njegovih internih aktih predpisan obligatoren izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Zakaj olajševalnih okoliščin na strani pritožnika, ki bi utemeljevale pogojno odložitev izrečenega ukrepa, ni bilo mogoče upoštevati, pa sta sodišči ustrezno obrazložili. Tema stališčema zato ni mogoče očitati niti samovoljnosti niti da bi temeljili na kakšnem, z vidika človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču. Zato je v tem delu tudi neutemeljeno pritožnikovo sklicevanje na drugačno sodno prakso.

4.Upoštevna bi lahko bila pritožnikova navedba, da se Višje sodišče ni obrazloženo opredelilo do pritožbenega ugovora, da njegovega ravnanja ni možno opredeliti z dvema različnima pravnima kvalifikacijama. To zatrjevanje bi lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave (pritožnik sicer zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave). Vendar je očitek neutemeljen. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da se do tistih navedb strank, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodne odločbe opredeli. Višje sodišče, kakor tudi Vrhovno sodišče, sta tej zahtevi zadostili. Nestrinjanje pritožnika z razlogi sodišča pa samo po sebi ne more izkazovati kršitve te človekove pravice.

5.Pritožnik, ki je bil spoznan za odgovornega očitane disciplinske kršitve, se ne more sklicevati na to, da so mu bile v tem postopku kršene pravice iz 27. (domneva nedolžnosti), 28. (načelo zakonitosti v kazenskem pravu) in 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Gre za določbe Ustave, ki so svojstvene za kazenski postopek in se ne raztezajo na civilne postopke. Ustavna procesna jamstva v delovnih sporih niso zagotovljena z navedenimi določbami Ustave, kot zmotno meni pritožnik. Zato je tudi neutemeljeno pritožnikovo enačenje kazenskega in disciplinskega postopka. Gre namreč za dva ločena in samostojna postopka, ki jima je lahko skupno to, da je prepovedano dejanje isto. Tudi če je dejanje, ki pomeni disciplinsko kršitev, opisano z znaki, ki so znaki kaznivega dejanja, to še ne pomeni, da disciplinska komisija z ugotavljanjem teh znakov ugotavlja obstoj kaznivega dejanja in odgovornost zanj. Čeprav gre za znake kaznivega dejanja, ugotavlja le obstoj disciplinske kršitve in izreče sankcijo za to kršitev.

6.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan