Jedro

Tožbenemu zahtevku je bilo ugodeno na podlagi določbe 28. člena zakona o poslovnih stavbah in prostorih (Uradni list RS, št. 18/74, 34/88) zaradi zamude pri plačevanju najemnine kljub prejetemu opominu. Posledica te zamude je odstop od pogodbe in zahteva za izpraznitev. Načelno stališče, da bi delno plačilo najemnine in zamuda glede preostalega dela ne moglo pogojevati uporabe navedene zakonske določbe, ni sprejemljivo. Izpodbijana sodba ima prav, da je tudi delna neizpolnitev obveznosti nepravilna izpolnitev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženkin ugovor proti odločitvi o izpraznitvi poslovnega prostora zavrnilo in toženki zato naložilo, da mora poslovni prostor v velikosti 39 m2 izprazniti ter ga izročiti tožnici.

Pritožbo toženke proti takšni sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je o dokaznem predlogu odločalo v nasprotju z določbo 2. odstavka 300. člena ZPP po predsednici senata, ne pa v sestavu senata. Sodna uslužbenka, ki je overila podpise na sporni listini (aneks z dne 12.3.1990), bi morala biti neposredno zaslišana. Ni argumenta za trditev sodišča druge stopnje, da bi tudi izvedba tega dokaza ne mogla vplivati na sprejeto odločitev. Sicer pa tožeča stranka ne bi mogla odstopiti od pogodbe o najemu poslovnega prostora, temveč bi bila upravičena le do zahtevka za povrnitev razlike v višini najemnine. Takšna odločitev bi imela svojo podlago v določbi 131. člena ZOR. Zatrjevana neizpolnitev predstavlja le manjši del obveznosti. Tožeča stranka torej nima pravice odstopiti od pogodbe.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se je (v senatni sestavi) opredelilo do pritožbene graje, da je o dokaznem predlogu tožene stranke odločala na prvi stopnji le predsednica senata (zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka relativne narave po določbi 2. odstavka 300. člena v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP). Opredelitev temelji na sklepanju, da izvedba tega dokaza "ne bi pripomogla k drugačni rešitvi". Pritožbeno grajo v smeri določbe 1. odstavka 354. člena ZPP je torej vsebinsko obravnavalo tudi kot grajo v smeri nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in sprejelo sklep, da tudi po njegovem prepričanju zaslišanje uslužbenke, ki je overila podpis na spornem aneksu, ne bi vplivalo na odločitev o stvari. Iz navedenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, storjene na pritožbeni ravni (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP) revizijsko sodišče ne najde. Ker je na sprejeto dokazno oceno vezano (prepoved revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - 3. odstavek 385. člena ZPP), je v okviru revizijskih navedb in po uradni dolžnosti (386. člena ZPP) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še s stališča pravilne uporabe materialnega prava. Tožbenemu zahtevku je bilo ugodeno na podlagi določbe 28. člena zakona o poslovnih stavbah in prostorih (Uradni list RS, št. 18/74, 34/88) zaradi zamude pri plačevanju najemnine kljub prejetemu opominu. Posledica te zamude je odstop od pogodbe in zahteva za izpraznitev. Načelno stališče, da bi delno plačilo najemnine in zamuda glede preostalega dela ne moglo pogojevati uporabe navedene zakonske določbe, ni sprejemljivo. Izpodbijana sodba ima prav, da je tudi delna neizpolnitev obveznosti nepravilna izpolnitev. Ugotovljena dejanska podlaga, iz katere sledi, da tožena stranka plačuje le 40 % dogovorjene najemnine, pa že po naravi stvari ne more omogočiti niti uporabe določbe 131. člena ZOR, ki bi mogla dovoliti sklepanje o neizpolnitvi neznatnega dela obveznosti in s tem bonitete v korist tožene stranke, da zato ne bi bilo mogoče razdreti pogodbe. Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati v reviziji uveljavljenih nepravilnosti. Poleg tega tudi ni bilo mogoče najti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP). Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).