Jedro

Namen zahteve po strožji (pisni) obliki pogodbe pri pogodbi o trgovskem zastopanju ni v varstvu javnega interesa, temveč zgolj v zagotavljanju gotovosti in jasnosti pogodbenega razmerja oziroma morebitnih potreb njegovega dokazovanja. To pa tudi pomeni, da namen predpisane zahteve po pisni obliki te pogodbe ne terja ničnostne sankcije, če je takšna gotovost in jasnost razmerja kot na dlani izkazana z dejanskim izpolnjevanjem dogovorjenih obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 940.020,49 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ki tečejo od zneska 513.347,00 SIT od dne

19.2.2002 dalje do plačila, od zneska 147.707,65 SIT od dne 14.1.2002 dalje do plačila in od zneska 278.965,84 SIT od dne 27.2.2001 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v znesku 180.219,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 1.7.2004 do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Poudarja, da je sodišče odločilo samo na podlagi pisne dokumentacije. Opravljeno je bilo sicer zaslišanje tožeče stranke, vendar ta ni bila zaslišana o nobeni bistveni okoliščini, pomembni za odločitev v zadevi. Tudi ni bilo opravljeno zaslišanje tožene stranke, ki bi lahko pojasnila, kako je poslovanje potekalo in kakšni so razlogi za zavrnitev računa. Tožena stranka se je opravičila in bi bilo potrebno obravnavo preložiti in zaslišati tudi njo. Sicer pa se obravnava ne bi smela opraviti, saj iz opravičila smiselno izhaja, da želi, da se obravnava preloži. Zastopnik pridobi pravico v skladu z 805. členom ZOR, ko je pogodba izpolnjena, če med strankama ni drugače dogovorjeno, oziroma ne glede na izpolnitev, če je prišlo do neizpolnitve iz razloga na strani naročitelja. Sodišče pa tega ni ugotovilo, oziroma bi lahko to z zadostno mero gotovosti ugotovilo šele z zaslišanjem tožene stranke.

Razen tega je ustna pogodba o trgovskem zastopanju nična, saj je v

791. členu ZOR določeno, da mora biti sklenjena v pisni obliki, do česar pa ni prišlo.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje preložiti narok ali pa vsaj razpisati še en narok, na katerem bi zaslišalo tudi njega.

Pogoja za preložitev naroka pa sta določena v 1. odstavku 115. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi, in v 281. členu ZPP, po katerem se mora sodnik prepričati ali so povabljeni opravičili svoj izostanek. V primeru, kakršen je tudi konkretni, je torej potrebno da pravdna stranka, ki želi doseči preložitev naroka, opravičilo sporoči sodišču, razen tega pa mora navesti tudi opravičljiv razlog za izostanek. Ob tem pa se samo po sebi razume, da mora pravdna stranka v takšnem primeru, enako kot za druge materialnopravne ali procesnopravne trditve v postopku, tudi za takšne trditve predložiti ustrezen dokaz, ki dokazuje utemeljenost njenih navedb o zadržanosti. Iz podatkov spisa pa celo izhaja, da tožena stranka, ne le da ni predložila dokaza o službeni zadržanosti, temveč je zgolj sporočila, da se naroka ne bo udeležila, ker je službeno zadržana (vloga z dne 1.7.2004 na list. štev. 14 v spisu).

Tako njene vloge niti ni bilo mogoče šteti za predlog za preložitev naroka, temveč zgolj za obvestilo sodišču, da se naroka ne bo udeležila. Ob takšnem stanju stvari pa za zaslišanje tožeče stranke, ki se je naroka udeležila, niso bile izkazane nobene procesne ovire, navedene okoliščine pa tudi niso terjale preložitev naroka oziroma razpis še enega naroka, na katerem bi tožena stranka, kot navaja v navedeni vlogi - "tudi ustno ugovarjala, če bo prišlo do dodatne obravnave na sodišču" (določba 282. člena ZPP, po kateri se obravnava vseeno opravi, če ne pride na narok, kakšna od pravdnih strank ter 2. odstavek 258. člena ZPP, ki pooblašča sodišče, da v primeru, ko se ena pravdna stranka ne odzove sodnemu vabilu, zasliši le tisto pravdno stranko, ki se je vabilu odzvala). V pritožbi vsebinsko očitana bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ne obstoji (očitek, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem).

Pritožbena trditev, da se je sodišče oprlo le na listinske dokaze ter da tudi tožeča stranka ni bila zaslišana o nobeni bistveni okoliščini meri na pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče sicer ob tem ugotavlja, da tudi tožeča stranka ni bila zaslišana in se je sodišče prve stopnje oprlo na med strankama nesporna dejstva ter predložene listinske dokaze. Ti pa so zadostovali za zadostno in pravilno ugotovljeno dejansko podlago, na kateri temelji materialnopravna presoja sodišča. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena ustna pogodba o trgovskem zastopanju, ki je bila med strankama dejansko realizirana s sklenitvijo ustreznih pogodb med toženo stranko in naročniki oglasov, za sklenitev katerih je poskrbela oziroma posredovala tožeča stranka, tožena stranka pa ji je prej tudi plačevala dogovorjeno provizijo.

Nadalje pa je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da do izpolnitve tudi še v pritožbi sporne pogodbe, na podlagi katere je bil izdan še sporni račun štev. 01/2002, z dne 11.2.2002, ni prišlo zaradi razlogov na strani tožene stranke - osebnih in poslovnih razlogov, zaradi katerih je morala tožena stranka prenehati izdajati revijo.

Te dejanske ugotovitve, katere pritožnik v pritožbi substancirano ne izpodbija, pa ne omogočajo pravnih zaključkov, za katere se zavzema pritožnik. Določba 791. člena ZOR, na katero se sklicuje, sicer res zahteva pisno obliko pogodbe o trgovskem zastopanju, vendar pa je potrebno upoštevati teorijo realizacije, določeno tudi v tedaj veljavnem 73. členu ZOR, ki ustno sklenjeni pogodbi ni odrekal njene veljavnosti, čeprav ni bila sklenjena v predpisani obliki, če sta jo pogodbeni stranki v celoti ali pretežnem delu izpolnili, razen če iz namena zaradi katerega je oblika predpisana, ni izhajalo kaj drugega.

Ob zgoraj povzetih ugotovitvah prvostopnega sodišča o obstoju poslovnega razmerja, na podlagi katerega je tožeča stranka za toženo stranko opravljala storitve tako, da je za ime tožene stranke tržila oglasni prostor revije, ki jo je izdajala tožena stranka, ta pa ji je plačevala provizijo, ne more biti nobenega dvoma, da je bila ustno sklenjena pogodba o trgovskem zastopanju z predhodnim izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti dejansko realizirana, Namen zahteve po strožji obliki pogodbe nedvomno ni v varstvu pred nepremišljenostjo kakšne od pogodbenih strank ali celo v varstvu javnega interesa, temveč zgolj v zagotavljanju gotovosti in jasnosti pogodbenega razmerja oziroma morebitnih potreb njegovega dokazovanja. To pa tudi pomeni, da namen predpisane zahteve po pisni obliki pogodbe ne terja ničnostne sankcije, če je takšna gotovost in jasnost razmerja kot na dlani izkazana z dejanskim izpolnjevanjem dogovorjenih obveznosti, to je - kot tudi v konkretnem primeru - predvsem nekaj časa trajajočim sklepanjem pogodb v imenu in za račun zastopanca.

Ob neizpodbijanih ugotovitvah o poslovnih in osebnih razlogih, zaradi katerih je morala tožena stranka prenehati izdajati revijo v spornem obdobju, je končno tudi kot na dlani, da je do neizpolnitve še spornih pogodb z naročniki oglasov prišlo zaradi razlogov na strani tožene stranke, kar izključuje odrekanje pravice do plačila tožeči stranki v smislu 805.člena ZOR.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo obstoja kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbah 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, mora pritožbene stroške nositi sama. Stroški tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo pa niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo glede na problematiko izpostavljeno v pritožbi ni bil potreben. Zato tudi tožeči stranki pritožbenih stroškov ni bilo mogoče priznati.