Jedro

Za uresničitev tožnikove pravice do obrambe bi morala tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja vsebino varnostnega zadržka ustrezno obrazložiti. Ker tega ni storila, se tožnik zoper očitke, ki so se nato v sodnem postopku obravnavali kot razlog za prenehanje delovnega razmerja, ni mogel učinkovito braniti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje deloma spremeni tako, da se pritožbi tožnika ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep (šifra 1000-787/2006 z dne 20. 12. 2006) ter odločba (št. 1000-787/2006-6 z dne 13. 3. 2007) tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika kot nezakonita razveljavita.

V ostalem (glede tožbenega zahtevka, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, za vrnitev tožnika na delo in zaradi plačila plače, ter glede odločitve o stroških postopka) se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se sklep (šifra 1000-787/2006 z dne 20. 12. 2006) in odločba (št. 1000-787/2006-6 z dne 13. 3. 2007) tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika kot nezakonita razveljavita ter se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 14. 3. 2007, temveč mu še naprej traja. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke ter odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je bilo za tožnika ob njegovem pisnem soglasju s strani Obveščevalne varnostne službe Ministrstva za obrambo (v nadaljevanju: OVS) opravljeno varnostno preverjanje, pri katerem je bil ugotovljen obstoj varnostnega zadržka, zaradi česar je tožena stranka tožniku izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. V zvezi s tem je zavzelo stališče, da tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja varnostnega zadržka ni bila dolžna obrazložiti, in sicer zato, ker Zakon o obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/94 in nadaljnji) v šestem odstavku 88. člena in šestem odstavku 35. člena govori le o obstoju varnostnega zadržka ter zaradi varovanja tajnosti podatkov, ki bi lahko razkrili metode in sredstva, s katerimi je OVS prišla do teh podatkov. Pri tem je poudarilo, da so lahko za poklicne pripadnike Slovenske vojske na podlagi določbe drugega odstavka 22. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji) posamezna vprašanja določena tudi drugače kot v tem zakonu. Na podlagi določbe 27. člena Zakona o tajnih podatkih (ZTP – Ur. l. RS, št. 87/01 in nadaljnji) je varnostni zadržek tudi dvom v verodostojnost, zanesljivost in lojalnost osebe, ki se preverja. Glede na to, da je bil tožnik leta 1994 razporejen na dolžnost vojaškega policista, utemeljen sum, da je v letu 1998 ponaredil in predložil ponarejeno spričevalo, kar tožnik sam priznava, vsekakor zbuja dvom v njegovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da za obrazložitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja zadošča ugotovitev obstoja varnostnega zadržka, zlasti glede na osmi odstavek 35. člena ZObr, ki določa, da OVS ni dolžna obveščati posameznika o zbiranju njegovih osebnih podatkov; v sodnem postopku pa se na podlagi ustavnih pravic do sodnega varstva in do pravnega sredstva nato preverja upravičenost obstoja varnostnega zadržka. Ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil le-ta pri tožniku dejansko obstajal, sta izpodbijana akta tožene stranke pravilna in zakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Navaja, da bi moralo sodišče glede na tožbene navedbe, da izpodbijanih aktov tožene stranke ni mogoče preizkusiti, ugotavljati zakonitost izpodbijanih aktov le v tem obsegu, ne pa da je na podlagi ugotavljanja vsebine in resničnosti zatrjevanega varnostnega zadržka odločilo mimo trditvene podlage. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, ker ni upoštevalo določbe prvega odstavka 24. člena ZJU, ki določa, da se o pravici oz. obveznosti javnega uslužbenca oz. zahtevi za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu, ter določbe šestega odstavka 100a. člena ZObr, na podlagi katere se o odločitvi ministra ali pooblaščene osebe izda pisni akt z odločitvijo, obrazložitvijo in pravnim poukom. ZObr za primere prenehanja delovnega razmerja zaradi obstoja varnostnega zadržka ne določa izjeme od 24. člena ZJU, zato bi moralo sodišče to določbo ZJU uporabiti. Tudi v teh primerih prenehanje delovnega razmerja, mora biti razlog (varnostni zadržek) ustrezno obrazložen in se ne sme sklicevati le sam nase. Neobrazloženi akti delodajalca delavcu namreč ne omogočajo pravnega varstva, tožnik je lahko o vsebini varnostnega zadržka le ugibal. 4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

7. ZJU v prvem odstavku 5. člena določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Posamezna vprašanja za nekatere javne uslužbence, med temi tudi za poklicne pripadnike Slovenske vojske ter javne uslužbence na obrambnem področju (tretji odstavek 22. člena ZJU), lahko posamezni zakoni urejajo drugače kot ZJU, če je to potrebno zaradi specifične narave njihovih nalog oziroma za izvrševanje posebnih dolžnosti in pooblastil. V skladu z prvim odstavkom 88. člena ZObr za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. Iz citiranih pravnih podlag izhaja, da je zakonodajalec v ZObr kot specialnem predpisu delovna razmerja poklicnih pripadnikov Slovenske vojske ter javnih uslužbencev na obrambnem področju uredil drugače kot na področju drugih državnih organov oziroma v primerjavi z drugimi področji zaposlovanja. Pri tem je treba upoštevati, da je imel glede na posebnosti in različnosti dela in organizacije ter druge zahteve poklicnega dela v vojski za drugačno ureditev nekaterih pravic iz delovnega razmerja razumen in utemeljen razlog.

8. ZObr med drugim določa, da kdor želi poklicno opravljati vojaško službo, mora poleg splošnih pogojev izpolnjevati še posebne pogoje, ki so določeni v 88. členu ZObr. Eden izmed pogojev je tudi varnostno preverjanje ter neobstoj varnostnega zadržka v skladu s tem zakonom (četrta alineja tretjega odstavka 88. člena). V skladu s šestim odstavkom 88. člena ZObr delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Še bolj določno so posledice neizpolnjevanja obravnavanega pogoja opredeljene v 35. členu ZObr, ki ureja varnostno preverjanje oseb. V šestem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da oseba, za katero se z varnostnim preverjanjem ugotovi obstoj varnostnega zadržka, ne more začeti delati oziroma nadaljevati z delom na določenem delovnem mestu oziroma dolžnosti in ji delovno razmerje v ministrstvu preneha z dokončnostjo akta o prenehanju delovnega razmerja. Ugotoviti je, da določba šestega odstavka 35. člena ZObr zasleduje enak cilj kot splošnejša določba šestega odstavka 88. člena ZObr, to je prenehanje opravljanja vojaške službe zaradi neizpolnjevanja z zakonom predpisanega pogoja, le da je konkretnejša in se izrecno nanaša na pogoj glede varnostnega preverjanja in neobstoja varnostnega zadržka.

9. Niti v šestem odstavku 88. člena niti v šestem odstavku 35. člena ZObr pa ni določen postopek, ki bi ga moral delodajalec upoštevati pred izdajo akta o prenehanju delovnega razmerja, zato je pri presoji zakonitosti izpodbijanih aktov tožene stranke potrebno upoštevati tudi določilo prvega odstavka 88. člena ZObr, v skladu s katerim za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. Glede načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi javnega uslužbenca je v prvem odstavku 154. člena ZJU določeno, da le-ta preneha veljati na načine, ki jih določa zakon o delovnih razmerjih, po samem zakonu pa tudi na drug način, če tako določa ta zakon oziroma področni zakon, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev v organih (3. točka citiranega člena). V 75. členu ZDR sta med drugim kot način prenehanja pogodbe o zaposlitvi določeni redna in izredna odpoved (četrta alineja), dovoljeni pa so tudi drugi primeri prenehanja, ki jih določa zakon (sedma alineja). V skladu z določilom tretjega odstavka 154. člena ZJU se za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi javnega uslužbenca uporablja zakon o delovnih razmerjih, če ZJU ne določa drugače. 10. Kljub obstoju napotilnih norm iz prvega odstavka 88. člena ZObr in prvega odstavka 5. člena ZJU, pa v primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi šestega odstavka 88. člena (oziroma šestega odstavka 35. člena) ZObr ni mogoče uporabiti delovnopravnih določil iz ZDR in ZJU o redni in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče je razloge za stališče, da gre v primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi šestega odstavka 88. člena ZObr za drug način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je urejen v področnem zakonu in ki ga dopuščata tako 3. točka prvega odstavka 154. člena ZJU kot tudi sedma alineja 75. člena ZDR, obrazložilo že v sodbi VIII Ips 203/2008 z dne 12. 5. 2009. 11. Čeprav v primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi šestega odstavka 88. člena oziroma šestega odstavka 35. člena ZObr ne gre niti za redno niti za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in torej zanj ne veljajo določbe ZDR in ZJU, ki urejajo omenjena načina prenehanja delovnega razmerja, pa mora biti tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja po ZObr obrazložen. Brez tega si pravice do pravnega sredstva ter pravice do sodnega varstva, ki sta ustavni kategoriji, ni mogoče zamisliti, kot pravilno ugotavlja revident, pa ta zahteva izrecno izhaja tudi iz določb ZJU (24. člen) ter ZObr (100.a člen).

12. Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da je poleg citiranih določb ZJU in ZObr potrebno upoštevati tudi pravico do obrambe, ki jo delavcem zagotavlja Konvencija 158 Mednarodne organizacije dela o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, mednarodne pogodbe, št. 15/92, v nadaljevanju: Konvencija). Ta v 7. členu določa, da delovno razmerje delavca ne preneha zaradi razlogov v zvezi z njegovim obnašanjem in delom, preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči. Konvencija ne določa izrecno, kakšna naj bo oblika obrambe, niti v kakšni obliki naj bo delavec seznanjen z razlogi za prenehanje delovnega razmerja, bistveno pa je, da so obtožbe jasno izražene in sporočene delavcu in da ima le-ta dejansko možnost, da se zoper očitke učinkovito brani. Namen pravice do obrambe je v tem, da delodajalec delavca sliši ter da se pred odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja zagotovi dialog in premislek med strankama.

13. ZDR v drugem odstavku 83. člena ter v tretjem odstavku 177. člena delodajalcu pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga, pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in v disciplinskem postopku nalaga obveznost, da delavcu omogoči zagovor. V primeru, ko se delavcu kot razlog za prenehanje delovnega razmerja očita obstoj varnostnega zadržka, pa je pravica do obrambe skladno z določbami 100.a člena ZObr delavcu zagotovljena v dvostopenjskem postopku pri delodajalcu, in sicer tudi v obliki pravice do ugovora. V vseh primerih je odločilna vsebinska možnost obrambe. Revizijsko sodišče zato pritrjuje stališču tožnika, da mu z neobrazloženo ugotovitvijo, da je pri njemu podan varnostni zadržek, tožena stranka pravice do obrambe ni zagotovila. Za uresničitev te pravice bi morala tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja vsebino varnostnega zadržka ustrezno obrazložiti. Ker tega ni storila, se tožnik zoper očitke, ki so se nato v sodnem postopku obravnavali kot razlog za prenehanje delovnega razmerja, ni mogel učinkovito braniti.

14. Upoštevaje definicijo pojma varnostnega zadržka, kot ta izhaja 9. točke drugega člena ZTP, pa za ugotovitev obstoja varnostnega zadržka kot razloga za prenehanje delovnega razmerja po ZObr tudi sicer ne zadošča že ugotovitev utemeljenosti suma, da je tožnik ponaredil in delodajalcu predložil ponarejeno spričevalo. Tožena stranka bi morala poleg tega tožniku očitati (ter nato v sodnem postopku tudi dokazati), da mu zaradi tega njegovega ravnanja ni več mogoče zaupati. Utemeljen razlog za ugotovitev obstoja varnostnega zadržka namreč ni že neko konkretno ravnanje ali obnašanje osebe, bistven je dvom v njeno zanesljivost in lojalnost, ki ga takšno ravnanje oziroma obnašanje lahko povzroči. Ker tega tožena stranka tožniku nikoli ni očitala (niti v postopku izdaje izpodbijanih aktov niti v sodnem postopku), je prenehanje delovnega razmerja nezakonito tudi iz tega razloga.

15. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče pravnomočno sodbo delno spremenilo, in sicer tako da je ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izpodbijanih aktov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. V ostalem pa je v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter v tem delu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči druge in prve stopnje se namreč zaradi zavrnitve zahtevka za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izpodbijanih aktov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja nista ukvarjali in opredelili do utemeljenosti nadaljnjih tožbenih zahtevkov.

16. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).