Jedro

Sodišče po nekaj preklicanih in preloženih glavnih obravnavah ni več sprejelo zagovornikovega opravičila za preložitev glavne obravnave v postopku, v katerem obramba z zagovornikom ni obvezna, zagovornika pa je tudi obvestilo, da ima obdolženec dovolj časa, da si vzame drugega zagovornika. Odgovor na vprašanje, ali je s tem kršilo obdolženčevo pravico do proste izbire zagovornika v taki meri, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost izrečene pravnomočne sodbe, je odvisno od možnosti učinkovitosti obrambe. Ta pa je odvisna od tega, ali je imel obdolženec vsestransko možnost izjaviti se o vseh dejanskih in pravnih vprašanjih v zvezi z vloženo obtožbo.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. G.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Krškem z dne 15.12.1999 je bil obs. G.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja odstranitve ali poškodovanja uradnega pečata ali znamenja po 306. členu KZ ter mu je bila izrečena po 50. členu istega zakonika pogojna obsodba, v njej pa določena kazen tri mesece zapora in preizkusna doba dveh let. Naloženo mu je bilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10.02.2000 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik J.S. iz L., je dne 07.06.2000 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi, sodbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10.02.2000 in Okrajnega sodišča v Krškem z dne 15.12.1999 razveljavi in zadevo vrne v zakonit postopek in ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 3. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenec po svojem zagovorniku, neutemeljena. Zatrjevana kršitev pravice do obrambe obsojenca ni podana, saj glede na predpisano kazen obramba zagovornika v obravnavani zadevi ni obvezna, sodišče pa je pravočasno, z dopisom, tako obsojenca kot njegovega zagovornika obvestilo, da obravnava zaradi odsotnosti zagovornika ne bo preložena, kakor tudi, da si obsojenec lahko vzame drugega zagovornika.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je ni opredelil glede tega, katera konkretna kršitev naj bi bila podana. Slednje tudi ni razvidno iz obrazložitve zahteve. Ob takšni njeni neopredeljenosti razloga kršitve kazenskega zakona ni mogoče preizkusiti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

Čeprav zahteva tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka konkretno ne opredeli, je iz njene obrazložitve razvidna trditev, da je kršena obsojenčeva pravica obrambe, ker mu je sodišče vzelo možnost, da ga brani zagovornik, ki ga je najel. S tem zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

V tej kazenski zadevi je obsojenec za zastopanje pooblastil zagovornika, odvetnika J.S. iz L. Med izvedbo posameznih preiskovalnih dejanj je bil zagovornik navzoč pri zaslišanju obsojenca, ki je bilo opravljeno dne 21.05.1997 (l. št. 61-63), ne pa tudi pri zaslišanjih prič, o katerih sta bila on sam in obsojenec pravilno obveščena, kot je razvidno iz spisu priloženih povratnic (l. št. 64). Sodišče glavne obravnave dne 20.08.1999 ni opravilo, ker za njeno izvedbo ni bilo pogojev. Preložilo jo je na dne 22.09.1999, 27.10.1999 in 17.11.1999. Na glavno obravnavo za dne 22.09.1999 je vabilo obsojenca in zagovornika. Slednji je z dopisom z dne 14.09.1999 predlagal, da sodišče preloži glavno obravnavo na kasnejši termin, in sicer z utemeljitvijo, da se nahaja v bolnici. Sodišče je odredilo, da se glavna obravnava za dne 22.09.1999 prekliče in opravi dne 27.10.1999. Z dopisom z dne 05.10.1999 je sodišče obsojenca obvestilo, da glavnih obravnav, razpisanih za dne 27.10.1999 in dne 17.11.1999, ne bo preložilo, če se jih zagovornik ne bo udeležil ter ga poučilo, da obramba ni obvezna in da si lahko priskrbi drugega zagovornika, ki ga bo zagovarjal na glavni obravnavi. Z odredbo z dne 14.10.1999 je glavno obravnavo za dne 27.10.1999 preklicalo in stranke ter priče vabilo na glavne obravnave dne 17.11.1999, 15.12.1999, 12.01.2000 in 02.02.2000. Zagovornik je v vlogi z dne 11.11.1999 ponovno predlagal, da sodišče glavno obravnavo za dne 17.11.1999 prekliče, ker se nahaja na Onkološkem inštitutu in se glavne obravnave ne more udeležiti. Sodišče mu je z dopisom z dne 12.11.1999 sporočilo, da predlogu ni ugodilo ter ga poučilo, da si v predmetni zadevi zagotovi substituta. Tudi obsojenec je dne 17.11.1999 po telefaksu neposredno pred začetkom glavne obravnave sporočil, da se nahaja v Kopru zaradi študijskih obveznosti in da se zaradi okvare, nastale na avtomobilu, ne bo mogel udeležiti glavne obravnave. Sodišče je dne 17.11.1999 v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika izvedlo glavno obravnavo, ki jo je preložilo na 15.12.1999, 12.01.2000 in 02.02.2000. Zagovornik obsojenca je z dopisom z dne 25.11.1999 ponovno predlagal, da se glavna obravnava za dne 15.12.1999 prekliče, ker bo v času od 13.12.1999 do 18.12.1999 hospitaliziran na Onkološkem inštitutu Kliničnega centra v Ljubljani in se zato glavne obravnave ne bo mogel udeležiti. Sodišče je z dopisom z dne 07.12.1999 obvestilo zagovornika, da glavne obravnave ne bo preložilo z obrazložitvijo, da obramba v tem kazenskem postopku ni obvezna in da ima obsojenec dovolj časa, da si vzame drugega zagovornika. Glavno obravnavo je sodišče dne 15.12.1999 izvedlo v nenavzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika ter po njenem zaključku izreklo sodbo.

Pravica do proste izbire zagovornika je ena od temeljnih obdolženčevih pravic. Njen namen je zagotoviti stvarno enakost strank v kazenskem postopku, s tem da ima obdolženec (obsojenec) pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. Iz opisanega poteka postopka je razvidno, da je obsojencu bila dana ustavno (3. odstavek 19. člena in 2. alinea 29. člena Ustave Republike Slovenije) in zakonsko (1. odstavek 12. člena ZKP) zagotovljena pravica do zagovornika po lastni izbiri. Zato gre le za vprašanje, ali je s postopanjem sodišča, ki ni sprejelo zagovornikovega opravičila za preložitev glavne obravnave, bila ta pravica omejena v toliki meri, da je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost izrečene pravnomočne sodbe.

Slednje pa je treba presojati z vidika možnosti ugotavljanja učinkovitosti obrambe, to je da je obsojenec imel vsestransko možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vprašanjih zoper njega vložene obtožbe ter z vidika uveljavljanja njegovih pravic v kazenskem postopku in vzpostavitve ravnotežja v razmerju do nasprotne stranke. V tej zadevi je sodišče v dveh primerih že razpisano glavno obravnavo preklicalo, v enem primeru pa jo preložilo. Obsojenca in zagovornika je obvestilo, da glavne obravnave, na kateri je izvajalo dokaze in o zadevi odločilo, ne bo preložilo. Zagovornika je opozorilo na možnost pooblastitve substituta, obsojenca pa, da si lahko izbere drugega zagovornika. Obsojenec je bil v navzočnosti zagovornika zaslišan v teku izvajanja posameznih preiskovalnih dejanj, s čimer mu je bila dana možnost, da se izjavi o vseh vidikih očitanega mu kaznivega dejanja.

Sodišče je ob pogojih določb 442. člena ZKP opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika. Z ugotovljenim postopanjem ni odvzelo ali omejilo obsojenčeve možnosti do obrambe. Obsojenec je ves čas postopka imel zagovornika, ki si ga je sam izbral. Dana pa mu je bila tudi možnost, da si za postopek glavne obravnave sam izbere drugega zagovornika. Čeprav se zaupno razmerje kot temelj učinkovite obrambe praviloma bolje vzpostavi v primeru lastne izbire zagovornika, ni mogoče te pravice razlagati tako, da bi ta možnost morala biti v kazenskem postopku dosledno zagotovljena. Na to je mogoče sklepati že iz nekaterih procesnih določb, po katerih se v primeru obvezne obrambe obdolžencu postavi zagovornik po uradni dolžnosti, če si ga sam ne vzame (4. odstavek 70. člena ZKP), ali v prepovedi, vsebovani v 1. odstavku 68. člena ZKP. Po drugi strani bi z doslednim izvajanjem te pravice, ki jo je mogoče nadomestiti s prosto izbiro drugega zagovornika in s tem prav tako zagotoviti učinkovito obrambo, lahko nastal položaj, v katerem sploh ne bi bilo mogoče končati kazenskega postopka. Sodišče je sicer dolžno v razumnih mejah omogočiti pravico do proste izbire zagovornika, v vsakem konkretnem primeru pa presoditi, ali in v kakšni meri omejitev te pravice vpliva na obsojenčevo pravico do obrambe in ali je v sorazmerju z zagotavljanjem učinkovitega izvajanja kazenskega postopka. Po povedanem, in ker zahteva za varstvo zakonitosti razen trditve, da je obsojencu na glavni obravnavi bila vzeta možnost branjenja po za ta namen najetem zagovorniku, ne vsebuje konkretnih navedb o tem, iz katerih razlogov je postopanje sodišča vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost sodbe, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. G.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.