Jedro

Neposestna zastavna pravica na premičninah se lahko, glede na določbo 171. člena SPZ, ustanovi izključno s sporazumom v obliki notarskega zapisa. Ta določba je zavezujoča in pomeni zakonski pogoj za nastanek neposestne zastavne pravice ter se ji z navedbo, da je odsotnost predpisane obličnosti le v breme tožnika, ni mogoče izogniti. Zato pogodb, ki jih je s strankami sklepal tožnik, ni mogoče vsebinsko okvalificirati kot zastavne pogodbe v smislu ustanovitve neposestne zastavne pravice. Čim je tako, pa sklepanje pogodb predstavlja kreditiranje potrošnikov in je treba upoštevati določbe ZPotK-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. 0610-8825/2011-10-32002 z dne 10. 11. 2011 je Tržni inšpektorat RS, Območna enota Murska Sobota (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožeči stranki v poslovalnici v A. prepovedal sklepanje kreditnih pogodb, saj je sklepala potrošniške kreditne pogodbe, imenovane zastavne pogodbe, ki spadajo med kreditne pogodbe, in se je s tem skušala izogniti uporabi določb Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1). Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske odločbe, je tržni inšpektorat skladno z določbami ZPotK-1 opravil inšpekcijski nadzor kreditnega poslovanja tožnika v poslovalnici v A. Po vpogledu v dejavnosti, za opravljanje katerih je tožnik ustanovljen, je bilo ugotovljeno, da je v poslovni register vpisana tudi dejavnost 65 220 - Drugo kreditiranje (po SKD 2002), kar je po novem dejavnost finančno posredništvo. Predmet le-te je dajanje kreditov s strani nedenarnih institucij. Pogoji za opravljanje dejavnosti „drugo kreditiranje“ so urejeni v ZPotK-1, za nadzor katerega je, glede na 34. člen, pristojna tržna inšpekcija. Po vpogledu v predložene sklenjene pogodbe o dajanju finančnih sredstev potrošnikom (v letu 2011 je bil sklenjenih 2.539 pogodb) je bilo ugotovljeno, da tožnik nudi finančna sredstva na podlagi zastavljene dobrine, in sicer se sredstva posodijo strankam za 30 dni, na način, da se sredstva pridobijo na osnovi kratkoročne zastave. Kreditojemalec mora ob tem plačati dodatne stroške (stroške cenitve, sestave cenilnega zapisnika in uporabe stvari, dane v zastavo). Stroške je potrebno plačati v gotovini ob sklenitvi pogodbe. Po tem prvostopenjski organ opiše postopek za eno od strank (stranko s št. 54) in zaključi, da gre v tem primeru za kreditno pogodbo z enkratnim plačilom in s plačilom dodatnih stroškov, da zastava predstavlja le jamstvo za vrnitev pridobljenih sredstev ter da ta vrsta posojanja finančnih sredstev ne spada med izjeme po 3. členu ZPotK-1. Obravnavane tipske zastavne pogodbe so glede na njihovo vsebino kreditne pogodbe (dajalec kredita potrošniku da ali obljubi, da mu po dal kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora v smislu 10. točke 2. člena ZPotK-1), vendar ta pogodba nima obvezne vsebine oziroma informacij, določenih v 3 odstavku 10. člena ZPotK-1. Tožnik je v zvezi ugotovitvami dal izjavo, v kateri je poudarjal, da ni sklepal kreditnih pogodb in izvajal kreditiranja, temveč so se v njegovi poslovalnici sklepale zgolj pogodbe s področja zastavljalništva. Glede na te navedbe prvostopenjski organ poudarja, da ugotovljena dejstva o sklepanju pogodb, s katerimi se potrošniku da kredit v obliki posojila, ki ga je dolžan vrniti z enkratnim plačilom in plačati določene stroške ob sklenitvi pogodbe, dokazujejo, da gre za potrošniško kreditiranje in pri tem ne gre za nobeno izjemo od uporabe ZPotK-1. Nato se sklicuje še na določbe ZPotK-1, in sicer na 2. in 3. člen ter še na 28., 34. ter 35. člen.

Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za gospodarstvo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. 0211-136/2011-2-MD z dne 13. 1. 2012 zavrnilo. Navedbe, da tožnik sklepa zastavne pogodbe in ne kreditnih pogodb, ter da z ekonomskega vidika te pogodbe nimajo enakega namena kot kredit, zavrača in se sklicuje na 10. točko 2. člena ZPotK-1, po kateri je potrošniška kreditna pogodba pogodba, s katero dajalec kredita potrošniku da ali obljubi, da mu bo dal kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora. Meni, da je glede na pridobljene podatke namen tožnika kreditiranje potrošnikov. Namen kredita je namreč dogovor med dajalcem kredita na eni strani in jemalcem kredita na drugi strani, pri katerem se prvi zavezuje, da bo dal drugemu na voljo določen denarni znesek za določeno časovno obdobje, jemalec kredita pa se zavezuje, da bo prejeti denarni znesek vrnil v določenem času in na način, ki je določen v medsebojnem dogovoru. Za tak namen gre tudi pri tožnikovih pogodbah, ki jih sklepa z zastavitelji, saj v tem primeru ne gre za pogodbe, katerih vsebina je zastavna pravica na premičnih stvareh, kot to prikazuje tožnik. Način nastanka in vsebina zastavne pravice sta zakonsko predpisana v Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ). Ob odsotnosti predpisanih zakonitih pogojev pa zastavne pravice ni mogoče ustanoviti. Dodaja, da neposestna zastavna pravica na premičninah, ki je sicer omenjena v pogodbah, lahko po izrecni določbi prvega odstavka 171. člena SPZ nastane le s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Ob navedenem na podlagi pogodb, ki jih s potrošniki sklepa tožnik, na premični stvari ne more nastati klasična zastavna pravica oziroma t.i. ročna zastava (ki sicer nastane s pogodbo, vendar šele s pridobitvijo neposredne posesti na stvari s strani zastavnega upnika) niti neposestna zastavna pravica (ki se ustanovi izključno s sporazumom v obliki notarskega zapisa). Tako ni mogoče pritrditi navedbam tožnika, da sklepa zastavne pogodbe. To pa pomeni, da gre v obravnavani zadevi za pogodbe, katerih dejanski namen je kreditiranje potrošnikov.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo, v kateri navaja, da je v poslovalnici v A. sklepala le pogodbe iz področja zastavljalništva, saj je za zastavljalništvo tudi registrirana. Sklenjene zastavne pogodbe s tem niso podvržene določbam ZPotK-1. Zastavne pogodbe sklepa na podlagi realnega predmeta zastave in opisuje postopek dela s strankami. Stranka ne more dobiti izplačane višje zastavnine od tiste, navedene v zapisniku o ocenitvi predmeta zastave. Za ocenitev predmeta in sestavo cenilnega zapisnika pa je zastavitelj dolžan plačati znesek, določen v ceniku, v katerem je zajeta tudi uporaba zastavljene stvari, saj ta v času trajanja zastavne pogodbe ostane pri zastavitelju. Pri tem gre za dejanske stroške, ki jih ima tožnik v zvezi z zastavo predmeta in nadomestilo za uporabo predmeta v času trajanja pogodbe in jih ni mogoče obravnavati kot „druge stroške“ v smislu 3. točke tretjega člena ZPotK-1. Pri sklepanju zastavnih pogodb ne gre za razmerja, ki bi iz ekonomskega vidika imela enak namen kot kredit. Dodaja, da sicer zastavne pogodbe res niso bile sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, a le zaradi tega, ker si stroška takega zapisa pogodbe tožnik finančno ni mogel privoščiti. Sicer pa določila zastavnih pogodb veljajo, vendar niso neposredno notarsko izvršljiva. Ob tem je odsotnost oblike neposredne izvršljivosti zgolj v breme tožnika, saj ta ni mogel predlagati neposredne izvršbe na izročitev zastavljenega predmeta. Meni, da zastavne pogodbe v obliki, kot jih je sklepal v svoji poslovalnici v B. (pravilno v A.) niso kreditne pogodbe, temveč skladno s tretjo točko 3. člena ZPotK-1 predstavljajo izjemo, za katero se navedeni zakon ne uporablja. Dodaja še, da si je pridobil dovoljenje Urada za varstvo potrošnikov za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, vendar teh storitev v času inšpekcijskega pregleda še ni začela opravljati. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega spora.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov in med strankama v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik s strankami sklepal pogodbe, na podlagi katerih so le-te od tožnika pridobile finančna sredstva z dobo vračanja en mesec, v zamenjavo pa so zastavile ustrezno dobrino (računalnik, pomivalni stroj, pralni stroj, programsko opremo za računalnike itd.) tako, da je zastavljeni predmet ostal v lasti in uporabi strank. Prav tako ni sporno, da mora stranka tožniku ob sklenitvi pogodbe plačati dodatne stroške (za cenitev predmeta zastave, sestavo cenilnega zapisnika in uporabo stvari), ki znašajo približno 10 % izplačanih finančnih sredstev.

Sporno med strankama je, ali je tožnik deloval kot kreditodajalec in je s tem dolžan ravnati skladno z določbam ZPotK-1. Sodišče ugotavlja, da se tožeča stranka v tožbi sklicuje na določbe SPZ, ki opredeljujejo način nastanka in vsebino zastavne pravice. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, pogodbe, ki jih sklepa tožnik, sicer določajo, da se za zavarovanje terjatve ustanovi „neposestna zastavna pravica“. Ob tem pa je tudi po presoji sodišča bistveno, da lahko tovrstna zastavna pravica na premičninah skladno z določbo prvega odstavka 171. člena SPZ nastane le s sporazumom v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tako tudi po presoji sodišča pogodbe, kakršne sklepa tožnik, niso ustrezna podlaga za nastanek zastavne pravice oziroma t.i. ročne zastave. Ta sicer lahko nastane s pogodbo, vendar skupaj s pridobitvijo neposredne posesti na stvari s strani zastavnega upnika. Neposestna zastavna pravica pa se lahko, glede na določbo 171. člena SPZ, kot je že navedeno, ustanovi izključno s sporazumom v obliki notarskega zapisa. Po presoji sodišča je ta določba zavezujoča in predstavlja zakonski pogoj za nastanek obravnavane zastavne pravice in se ji z navedbo, da je odsotnost predpisane obličnosti le v breme tožnika, ni mogoče izogniti. S tem pa pogodb, ki jih je s strankami sklepal tožnik, ni mogoče vsebinsko okvalificirati kot zastavne pogodbe v smislu ustanovitve neposestne zastavne pravice. Čim je pa tako, obravnavano sklepanje pogodb predstavlja kreditiranje strank - potrošnikov in je zanje potrebno upoštevati določbe ZPotK-1. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki so za odločitev navedeni v prvostopenjski odločbi, in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja tudi sklicuje, skladno s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temeljita na 25. členu ZUS-1.