Jedro

Takšno ravnanje sodišča prve stopnje, ko je storilca najprej obvestilo o zaslišanju obremenilne priče, nato pa mu je možnost, da bi zaslišal to obremenilno pričo odvzelo, dejansko pomeni odvzem oziroma izvotlitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič in s tem kršitev pravice do obrambe. Poleg tega izpovedba obremenilne priče, ki jo je sodišče zaslišalo v nenavzočnosti storilca in brez njegove vednosti, čeprav je storilec želel biti obveščen o izvajanju dokazov in pri tem sodelovati, ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela v odločilni meri opreti sodba o prekršku, saj v smislu 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo vloženo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu naložilo v plačilo sodno takso v višini 75,11 EUR ter potne stroške priče v znesku 14,56 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga ugoditev pritožbi ter razveljavitev ali spremembo izpodbijane sodbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ s plačilnim nalogom z dne 26. 2. 2022 storilca spoznal za odgovornega storitve treh prekrškov po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, na škodo A. A., B. B. in C. C., ki jih je storil dne 19. 7. 2020 okrog 04.13 ure pred hišo M. 5. Storilec je v ZSV priznal, da je bil očitanega dne ob očitanem času pred hišo oškodovancev, vendar je zanikal očitke o neprimernem obnašanju, zato je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek ter zaslišalo oškodovance in storilca (ne pa tudi v ZSV predlagane priče) ter vpogledalo v listine spisa, ZSV pa zavrnilo z ugotovitvami, sprejetimi (tudi) na podlagi izpovedi teh oškodovancev, da je storilec razbijal po vratih, da je kričal pred hišo oškodovancev in A. A. obtožil, da je lopov in da naj da nazaj, kar je ukradel, vsled česar so bili vsi prestrašeni.

6. Višje sodišče v Celju je v predmetni zadevi že odločalo s sklepom PRp 12/2022 z dne 18. 2. 2022, s katerim je pritožbi storilca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek z navodilom, da bo v ponovnem postopku sodišče prve stopnje moralo preučiti dokazni predlog obrambe za zaslišanje v ZSV navedenih prič ter bodisi predlagane dokaze izvesti ali pa zavrniti izvedbo teh dokazov s prepričljivo argumentacijo.

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo v ZSV navedene priče, ponovno zaslišalo storilca dne 8. 11. 2022 ter oškodovanko C. C. dne 9. 11. 2022. Oškodovanko C. C. je sodišče prve stopnje glede na dokumentacijo v spisu zaslišalo dne 9. 11. 2022, čeprav jo je vabilo za dne 8. 11. 2022, vabilo je bilo izkazano, opravičila pa ni bilo v spisu.

Tako iz zapisnika o zaslišanju storilca na naroku dne 25. 8. 2021 kot tudi iz zapisnika o njegovem zaslišanju na naroku z dne 8. 11. 2022 izhaja, da je storilec izjavil, da želi, da ga sodišče obvešča o nadaljnjih procesnih dejanjih, zato pritožba utemeljeno zatrjuje, da je storilec podal zahtevo, da je navzoč pri izvajanju dokazov. Ker ga sodišče prve stopnje o naroku za zaslišanje priče C. C. dne 9. 11. 2022 ni obvestilo, je kršilo njegovo pravico do obrambe iz prvega odstavka 90. člena ZP-1, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je izpodbijana odločitev oprta tudi na izpoved oškodovanke C. C. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje, ko je storilca najprej obvestilo o zaslišanju obremenilne priče, nato pa mu je možnost, da bi zaslišal to obremenilno pričo odvzelo, dejansko pomeni odvzem oziroma izvotlitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič in s tem kršitev pravice do obrambe (glej: US RS Up-1544/10). Poleg tega izpovedba obremenilne priče, ki jo je sodišče zaslišalo v nenavzočnosti storilca in brez njegove vednosti, čeprav je storilec želel biti obveščen o izvajanju dokazov in pri tem sodelovati, ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela v odločilni meri opreti sodba o prekršku, saj v smislu 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz (glej: VS RS IV Ips 10/2013).

8. Četudi je storilec v vloženi ZSV zatrjeval, da lahko njegove navedbe o mirnem in korektnem obnašanju storilca potrdijo priče D. D., E. E. in F. F. (kar je povzelo sodišče prve stopnje v 2. točki obrazložitve), je sodišče prve stopnje dokazne predloge storilca zavrnilo z obrazložitvijo, da drzno obnašanje potrjuje že dejstvo, da je storilec priznal, da je bil na kraju dogodka ob 4.00 uri zjutraj in klical A. A., ki je v hiši spal s svojo družino.

Z odločbo o prekršku z dne 1. 10. 2020 je storilcu očitano, da je _zvonil, razbijal po vratih, po telefonu klical_ A. A., ki je takrat spal v hiši in je pri tem _vpil „lopov, lopov vrni kaj si vzel, lopov vrni kaj si ukradel_ in je s klicem na telefon A. A. obtožil tatvine.

Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič, ki bi lahko potrdile storilčeve navedbe o korektnem obnašanju kritičnega dne v kritičnem času zgolj z razlogi, da je storilec priznal, da je v očitanem času bil na očitanem kraju ter da je klical oškodovanca A. A., kar je nedvomno drzno obnašanje, je zato pomanjkljiva in ne utemeljuje nepotrebnosti tega dokaznega predloga, s katerim je storilec želel dokazati, da očitki iz odločbe o prekršku ne držijo oziroma da je dejansko stanje v odločbi o prekršku v zvezi s tremi očitanimi prekrški zmotno ugotovljeno. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem kršilo storilčevo pravico do obrambe in do poštenega postopka iz prvega odstavka 90. člena ZP-1. Navedeno pa je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bilo v škodo storilca kršeno načelo enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem.

Storilec je namreč v ZSV obrazloženo izpodbijal posredne ugotovitve policistov, ki so se oprli predvsem na izjave oškodovancev, sodišče prve stopnje pa storilcu ni dalo možnosti, da bi preizkusil ali izpodbil verodostojnost ugotovitev policistov. Zaključek sodišča prve stopnje, da je prekrškovni organ v odločbi o prekršku vsa odločilna dejstva zanesljivo in celovito ugotovil, je tako v nasprotju s pravnimi jamstvi 22. in 29. člena Ustave. Tako dokazno oceno dejanskega stanja bi sodišče lahko napravilo le, če bi glede na obrazložene trditve v ZSV zaslišalo tudi priče, predlagane s strani obrambe ter storilcu omogočilo aktivno udeležbo v postopku. Le na tak način bi sodišče storilcu lahko zagotovilo pošteno sojenje.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi storilca ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek, saj glede na naravo kršitve ocenilo, da ugotovljene kršitve ne more samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1). Ker je pritožbi ugodilo že iz navedenih razlogov, se v presojo ostalih pritožbenih navedb ni spuščalo.

10. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno sprejeti odločitev, vendar pred tem skrbno preučiti podane storilčeve dokazne predloge ter pri odločitvi o izvedbi oziroma neizvedbi s strani obrambe predlaganih dokazov skrbno tehtati tudi storilčevo pravico do enakega varstva pravic v sodnem postopku, katere zagotovitev zagotavlja pošten postopek. Le tako izveden dokazni postopek bo lahko na podlagi pravilne, kritične in natančne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov ponudil odgovor na vprašanje, ali je storilec odgovoren za očitane prekrške.

11. Ob smiselni uporabi četrtega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 67. člen ZP-1 je senat pritožbenega sodišča ob reševanju pritožbe odločil, da se zadeva vrne v ponovno odločanje pred drugega okrajnega sodnika.