Jedro

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, to je iz določb 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka delno spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati še 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2015 dalje do plačila, v točki II izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov 1.243,28 EUR poviša na 1.481,45 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 52,33 EUR stroškov pritožbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo tožniku plačati 1.400,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 13. 1. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe). V presežnem delu je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo nadaljnjih 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2015 dalje do plačila zavrnilo (III. točka izreka izpodbijane sodbe). O povrnitvi pravdnih stroškov je odločilo glede na uspeh v pravdi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.243,28 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (tožnik) po pooblaščenki in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Delno izpodbija zavrnilni del sodbe in sicer za zavrnjeni znesek skupno 500,00 EUR odškodnine s pripadki ter posledično stroškovno odločitev (III. in II. točka sodbenega izreka). Navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine zaradi pretrpljenih telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem in strahu ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, višina prisojene odškodnine ni skladna z ustaljeno sodno prakso, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, zato je sodba v izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita. Navaja, da je sodišče tožniku v okviru nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti zaradi zdravljenja namesto zahtevanih 1.500,00 EUR priznalo 1.100,00 EUR odškodnine. Ni sledilo tožnikovi izpovedbi glede obsežnosti in intenzivnosti njegovih bolečin niti se ni izjasnilo do izpovedbe tožnika, ki so slednje utemeljevale. Kljub podanemu mnenju izvedenca, to je, da je tožnik med drugim trpel stalne bolečine, ki so se kratkotrajno intenzivirale do srednje hudih bolečin, tega ni upoštevalo pri odločitvi višine odškodnine. V mnenju je izvedenec celo eksplicitno navedel, da so bolečine v posledici škodnega dogodka trajale dva meseca, to je celotni bolniški stalež, kar je potrdil tudi na zaslišanju, ko je navedel, da so bolečine trajale do zaključenega zdravljenja oziroma še celo po njem. Tako je izpovedal tudi tožnik, tega pa sodišče v izpodbijani sodbi neutemeljeno ni upoštevalo. Napačno je ugotovilo, da bolečine niso bile hude, saj so mu bili predpisani blagi analgetiki. Tožnik je namreč izpovedal, da tudi uživanje analgetikov ni ublažilo njegovih bolečin. Tudi izvedenec je potrdil, da so bile bolečine po intenziteti od srednje blagih do srednje hudih. Bolečinsko obdobje in intenziteto bolečin je sodišče z odmerjeno odškodnino bistveno prenizko ovrednotilo. Tudi glede nevšečnosti med zdravljenjem, ki so bile ugotovljene, je tožnik izpovedoval, sodišče pa ni upoštevalo njegove izpovedi o intenzivnosti bolečin med razgibavanjem (fizioterapijami) in navedel celo, da je zaradi intenzivnosti slednjih doživel enega najhujših rojstnih dni. Tožniku ni povzročalo zgolj bolečin, pač pa je bilo zdravljenje samo po sebi naporno in je od tožnika terjalo prilagajanje, prikrajšanje, marsičemu se je bil zaradi zdravljenja prisiljen odreči, ne samo zaradi bolečin, temveč tudi zaradi porabljenega časa in terminskega prilagajanja vsem terapijam in zdravniškim pregledom. V tem času je bil omejen v vseh pogledih, težko je poskrbel zase, kot je izpovedal, je za številna domača opravila potreboval pomoč družine. Zaradi bolečin in slabega spanca je bil slabe volje in nedružaben, prav tako se v vsem tem času ni mogel ukvarjati z nobenim športom in ni bil sposoben za nobena dela, ki jih je pred poškodbo opravljal, kot so redna vzdrževalna dela pri hiši, košnja trave, delo v gozdu in drugo, saj tožnik živi na kmetiji. Vseh naštetih nevšečnosti sodišče v okviru odmere odškodnine iz naslova telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem ni ugotovilo ter se do njih v okviru odmere odškodnine tudi ni opredelilo, pa bi se moralo ob tem, ko je zavrnilo zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, česar sicer pritožnik ne izpodbija. Sodišče ni upoštevalo, da ni šlo le za omejevanje fizičnih aktivnosti, ampak nasploh za omejevanje tudi njegovega družabnega življenja, prostega časa, nespečnosti itd. Prav tako tudi ni upoštevalo trajanja bolniškega staleža oziroma je temu dalo premajhno težo. Pritožnik meni, da bi mu upoštevaje določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) morala biti iz tega naslova prisojena vsa zahtevana odškodnina, torej še 400,00 EUR. Pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odločitev je tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki v primerljivih zadevah lahkih telesnih poškodb oškodovancem iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznava višjo odškodnino od zahtevane. Pritožba ob tem izpostavlja primer II Ips 1259/2008 in poudarja, da bi bila primerna in pravična odškodnina iz naslova te postavke v konkretnem primeru najmanj vtoževanih 1.500,00 EUR. V okviru nepremoženjske škode iz naslova pretrpljenega strahu je sodišče od zahtevanih 500,00 EUR prisodilo odškodnino v višini 300,00 EUR, pri čemer je neutemeljeno v celoti zavrnilo zahtevek za primarni strah. Pritožnik izpostavlja, da iz mnenja izvedenca izhaja, da je tožnik v prometni nezgodi utrpel trenuten, blag do srednje izrazit primarni strah. Stoječe in parkirano vozilo je nenadoma z veliko hitrostjo speljalo (po tožnikovem opisu celo ″filmsko″ hitro) in trčilo v bok njegovega stoječega vozila, pri čemer je glasno počilo. Sodišče je protispisno navedlo, da je bil strah kratkotrajen in blag, slednje ne izhaja niti iz izvedenskega mnenja niti iz izpovedbe tožnika. Take ugotovitve v sodbi tudi ni obrazložilo. Sodna praksa je že zavzela stališče, da tudi v kolikor je bil intenziven primarni strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Iz tožnikovega opisa dogodka, ki ga sodišče pri presoji odškodnine ni upoštevalo, izhaja dejanski nastanek primarnega strahu, ki je pri tožniku povzročil duševni pretres oziroma šok, obstoj primarnega strahu celo do stopnje srednje izrazitega pa je potrdil tudi izvedenec. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ugotovilo, da je tožnik utrpel zgolj blag sekundarni strah. Njegov strah za izid zdravljenja, o katerem je tudi izpovedal, je bil intenzivnejši. Pri ugotavljanju intenzivnosti sekundarnega strahu neutemeljeno ni upoštevalo tožnikove izpovedbe. Primerna in pravična odškodnina iz naslova strahu bi v konkretnem primeru znašala 400,00 EUR. Sodišče je višino te škode ocenilo prenizko, za takšno odločitev in neupoštevanje tožnikove izpovedbe pa tudi ni navedlo nobenega razloga. Napačno je uporabilo materialno pravo. Tožnik je upravičen še do 100,00 EUR odškodnine iz tega naslova, z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V delih, ko tožnik navaja, da se sodišče ni opredelilo oziroma niti ni povzelo tožnikove izpovedbe in je ni dokazno ocenilo, je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Obstoji tudi bistvena kršitev določb postopka in sicer načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, ki je prešla iz kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v kršitev po 14. točki drugega odstavka citiranega člena, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi upoštevaje primere sodne prakse. Pritožba navaja, da je v zbrani sodni praksi Odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV, 2003) med primeri poškodb hrbtenice v zadnjih dveh primerih najnižja prisojena odškodnina v višini dveh plač, od teh je v enem primeru oškodovanec utrpel enaki poškodbi kot tožnik, v obeh primerih pa sta oškodovanca utrpela manjši obseg škode, v enem je stalež trajal le trdi tedne. Upoštevajoč povprečno neto plačo za januar 2021 je bila tožniku kljub čakanju na odškodnino več kot osem let, česar sodišče ni upoštevalo in obseg škode, ki ni minimalen, prisojena odškodnina v višini 1,2 povprečne plače, kar je bistveno prenizko glede na primerljive primere. Tudi sicer pa te presoje sodišče ni opravilo. Pritožnik sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišče prve stopnje tako spremeni, da mu prisodi še 500,00 EUR odškodnine z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, posledično pa glede na višji uspeh tožnika spremeni tudi stroškovno odločitev. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje skladno z določbo prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo v delu, v katerem se s pritožbo izpodbija, in v okviru razlogov, ki so v pritožbi navedeni. Sodba sodišča prve stopnje je delno pritožbeno izpodbijana v zavrnilnem delu in v stroškovni odločitvi, kar je tudi predmet pritožbenega preizkusa. Pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo nobene od postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena, ima vse potrebne in jasne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso nasprotni odločitvi v izreku, in tako nedvomno omogoča pritožbeni preizkus. Pritožbeno očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Pritožba tudi neutemeljeno očita kršitev določbe 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz razlogov sodbe, pri dokazni oceni izvedenih dokazov ustrezno upoštevalo metodološki napotek iz navedene zakonske določbe. Tudi dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo.

6. Pritožbeno ni sporno, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku, prometni nezgodi, utrpel blago nihajno poškodbo hrbtenice (nateg obhrbteničnih mišic), ki se je izrazila zgolj s subjektivnimi zdravstvenimi težavami (bolečinami, občutkom vročine, mravljinčenjem, otrdelostjo mišic).1 Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, to je iz določb 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer je pravilno navedlo tudi, da je pri presoji odškodnine za nepremoženjsko škodo treba upoštevati obe temeljni načeli za odmero odškodnine, to sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine2. 7. Presojo odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je obrazložilo v točkah od 28. do 32. obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izpoved tožnika3, ki jo predvsem izpostavlja pritožba, njegovo izpoved pa je glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin ter tudi neugodnosti med zdravljenjem pravilno objektiviziralo s strokovnim mnenjem v pravdi določenega izvedenca medicinske stroke4. Oškodovanci doživljajo posege v svojo telesno in duševno celovitost v posledici poškodb praviloma zase poudarjeno neugodno, kar je sicer življenjsko razumljivo, izvedensko mnenje pa zato predstavlja izvid in mnenje strokovnjaka medicinske stroke in zato strokovno objektivizacijo praviloma subjektivno naravnanih navedb in izpovedbe oškodovanca. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo strokovnim ugotovitvam izvedenca, pritožba pa jim tudi ne nasprotuje. Ugotovljeno in po izvedencu objektivizirano trajanje in intenziteta telesnih bolečin, kot so opisane v 29. točki obrazložitve in so predstavljale le blage stalne telesne bolečine, ki so se občasno kratkotrajno (trenutno) intenzivirale do največ srednje hudih bolečin ob obsežnejših gibih v hrbtenici, prisilnih držah in večjih obremenitvah, pri čemer izvedenec na objektiven način ni mogel natančno oceniti, koliko časa so bile pri tožniku prisotne stalne in kdaj so prešle te bolečine v le občasne, celokupno pa so lahko bolečine v posledici predmetne poškodbe trajale največ dva meseca oziroma do zaključka zdravljenja oziroma še kakšen teden po njem v obliki občasnih telesnih bolečin pri večjih obremenitvah, natančno opisane in opredeljene neugodnosti med zdravljenjem (točka 30 obrazložitve), pri čemer je upoštevan tudi pritožbeno izpostavljen bolniški stalež in fizioterapije, vključno s pritožbeno poudarjenim začasnim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti šest tednov (31. točka obrazložitve) utemeljuje prisojo odškodnine v višini 1.100,00 EUR za opisano nepremoženjsko škodo. Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju to tudi po presoji pritožbenega sodišča ne daje podlage za višjo odškodnino iz tega odškodninskega naslova, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

8. Odškodnino za strah je sodišče prve stopnje obrazložilo v razlogih sodbe v točkah 33. in 34. obrazložitve. Pri tem je izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih je navedlo v 33. točki obrazložitve. Iz razlogov sodbe izhaja, da sodišče tožniku ni prisodilo odškodnine za primarni strah (točka 34. obrazložitve izpodbijane sodbe), pač pa le za sekundarni strah (točka 35. obrazložitve izpodbijane sodbe). Izpoved tožnika, ki jo ob tem zopet izpostavlja pritožba, je sodišče prve stopnje upoštevalo in jo objektiviziralo in vrednotilo s strokovnim mnenjem izvedenca. Pravna doktrina skupaj s strokovnjaki, izvedenci medicinske stroke sicer loči strah v ožjem smislu, primarni strah, ki se kaže kot afekt, to je intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi, in strah v širšem smislu, sekundarni strah, ki je razpoloženje, ki se kaže v zaskrbljenosti ali bojazni za zdravje. Za obe obliki strahu pa se odmeri in je predpisana enotna odškodnina. Ob sicer pravilno navedenih materialnopravnih izhodiščih sodišča prve stopnje pritožba po presoji pritožbeno sodišča utemeljeno izpostavlja, da je tožniku za strah prisoditi nekoliko višjo odškodnino, saj je upoštevati potek prometne nesreče in tudi, da je tudi izvedenec ocenil, da je tožnik ob nezgodi utrpel trenuten blag do srednje izrazit primarni strah. Skupaj tako odškodnina glede na utrpel strah v ugotovljenem trajanju in intenziteti predstavlja pravično denarno zadoščenje 400,00 EUR. Pritožbi je bilo zato ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP) delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeniti tako, da je tožniku prisoditi še 100,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Skupaj odmerjena odškodnina tako predstavlja znesek 1.500,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina predstavlja približno 1,2 povprečne slovenske plače ob odmeri odškodnine.5 Tožnik je v škodnem dogodku utrpel zelo lahko telesno poškodbo. Odmerjena odškodnina je ustrezno individualizirana, saj upošteva vse konkretnosti obravnavanega oškodovanca, prav tako pa je ustrezno umeščena med odškodnine v sodni praksi6 in ne odstopa od primerljivih primerov. Primer II Ips 1259/2008, ki ga konkretizirano izpostavlja pritožba, ni primerljiv z obravnavanim do te mere, da bi terjal odmero višje odškodnine, saj gre za bistveno mlajšo oškodovanko (staro od 25 do 30 let), poleg tega pa tudi poškodbe ter ugotovljena intenziteta in trajanje bolečin s tožnikovimi niso povsem primerljivi. Tudi pritožbeno zatrjevanje, da bi moral biti pri odmeri odškodnine upoštevan tudi čas čakanja na odškodnino, ni utemeljeno, saj je zamuda tožene stranke lahko podlaga le za plačilo zamudnih obresti, ne pa samostojen razlog za višjo odškodnino.

10. Delna ugoditev pritožbi in delna sprememba odločitve o glavni stvari na pritožbeni stopnji je ob določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in drugega odstavka 165. člena ZPP terjala tudi poseg v stroškovno odločitev. Uspeh tožeče stranke s tožbenim zahtevkom je ob delnem zvišanju odškodnine na pritožbeni stopnji tako 50 %, tožene stranke pa 50 %. Obrazložene odločitve o priznanju potrebnih pravdnih stroškov pritožba v ničemer ne izpodbija. Tako po neizpodbijanih ugotovitvah in zaključkih sodišča prve stopnje potrebni pravdni stroški tožeče stranke znašajo 5.057,59 EUR, tožene stranke pa 2.094,70 EUR. Glede na uspeh z zahtevkom v pravdi 50 % je tako tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v višini 2.528,795 EUR, tožena stranka pa v višini 1.047,35 EUR in po poračunu stroškov ostaja razlika 1.481,45 EUR v korist tožeče stranke. Zato je ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremeniti tudi stroškovno odločitev v točki II izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, iz zneska 1.243,28 EUR poviša na 1.481,45 EUR.

11. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v višini 20 % (pritožbeno izpodbijana vrednost je bila 500,00 EUR, tožeča stranka je uspela z zvišanjem odškodnine za 100,00 EUR). Potrebni stroški pritožbe (155. člen ZPP) predstavljajo 250 odvetniških točk za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT), 2 % materialnih stroškov, kar predstavlja 5 točk, k temu pa je prišteti še 22 % DDV. Potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke predstavljajo ob vrednosti točke 0,60 EUR 186,66 EUR, s prištevkom sodne takse za pritožbo 78,00 EUR pa 264,66 EUR. Glede na delni uspeh s pritožbo v višini 20 % (člen 154/II ZPP) mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 52,93 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 Primerjaj 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj 28. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Primerjaj točke 29., 30. in 31. obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 V času odmere odškodnine pred sodiščem prve stopnje (februar 2021) je povprečna mesečna neto slovenska plača znašala 1.253,71 EUR. 6 Prim. npr. II Ips 707/2004, II Dor 289/2012 in še druge.