Jedro

Presoja premoženjskih razmer in pridobitnih sposobnosti sodedičev ter vrednosti zapuščine utemeljuje zmanjšanje dednega deleža zapustnikove vdove in povečanje dednega deleža zapustnikove popolnoma pridobitno nesposobne hčerke.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba R. P. in potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po pravnomočnosti prvega sklepa o dedovanju D 291/90-99 s 16. 12. 2005 v izreku pod točko I o obsegu zapuščine v ponovljenem postopku odločilo še o dednih deležih zakonitih dedinj pokojnega I. P.. Na podlagi 13. člena Zakona o dedovanju (ZD) je razglasilo za njegovi dedinji zapustnikovo hčerko iz prvega zakona I. P. do 9/10, zapustnikovo vdovo M. P., umrlo 1. 1. 2007, pa do 1/10 zapuščine.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi oporočnega dediča zapustnikove vdove R. P. in prvostopenjski sklep spremenilo tako, da je na podlagi 11. člena ZD odločilo, da obe zakoniti dedinji dedujeta vsaka do 1/2 zapuščine. Glede na ugotovljene okoliščine je ocenilo, da ni podlage za povečanje dednega deleža zapustnikove hčerke.

3. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava iz drugega in petega odstavka 13. člena ter 11. člena ZD. Po povzemanju dejanskih okoliščin, ki so bile podlaga za odločanje, zahteva opozarja, da je bila zapustnikova hčerka ob očetovi smrti v letu 1990 stara 32 let in že takrat zaradi svoje invalidnosti nesposobna za samostojno življenje. Zapustnikova vdova pa je bila takrat stara 55 let (in ne 65 let, kot je zaradi očitne pomote zapisalo pritožbeno sodišče). V letu 2006, torej 16 let po zapustnikovi smrti, pa je podala izjavo, da sedaj tudi sama potrebuje pomoč za vsakodnevna opravila. Njene pridobitne sposobnosti so bile torej ob zapustnikovi smrti in vsaj do leta 2006 bistveno boljše, saj je zapustnikova hčerka pridobitno popolnoma nesposobna. Bistveno boljše so bile tudi njene premoženjske razmere. Ob upoštevanju starosti obeh dedinj pa je tudi jasno, katera od njiju bo potrebovala sredstva za življenje dalj časa. Zapustnikova hčerka je bila v primerjavi z zapustnikovo vdovo tako v času zapustnikove smrti kot v času izdaje prvostopenjskega sklepa v bistveno slabšem položaju, zato je zmoten zaključek pritožbenega sodišča, da pridobitne sposobnosti vdove niso bile toliko boljše, da bi bilo treba poseči v zakonsko določene enake deleže obeh dedinj. Zahteva predlaga tako spremembo drugostopenjskega sklepa, da se pritožba vdovinega dediča zavrne in potrdi prvostopenjski sklep.

4. Zahteva je bila vročena udeležencem postopka, vendar nobeden ni nanjo odgovoril. 5. Zahteva je utemeljena.

6. Že v času zapustnikove smrti v letu 1990 veljavno besedilo 13. člena ZD je urejalo institut zmanjšanja dednega deleža zapustnikovega zakonca in povečanja dednega deleža njegovih otrok na njihovo zahtevo in ob določenih pogojih. Z novelo ZD-B je bilo v letu 2001 spremenjeno in dopolnjeno besedilo 13. člena zakona. V tej zadevi je glede na ugotovljene okoliščine pomembna le sprememba, da ni več določeno, koliko mora v primeru izpolnjevanja pogojev zapuščinsko sodišče zmanjšati dedni delež zapustnikovega zakonca in povečati dedni delež zapustnikovega otroka. Po drugem odstavku 13. člena ZD je pogoj za odločitev sodišča, da zapustnikov otrok (drug dedič prvega dednega reda) nima potrebnih sredstev za življenje, pri svoji odločitvi pa mora v skladu s petim odstavkom istega člena upoštevati vse okoliščine primera, zlasti pa premoženjske razmere sodedičev, njihovo pridobitno sposobnost in vrednost zapuščine.

7. Iz ugotovitev obeh sodišč in podatkov spisa izhaja, da je bila zapustnikova hčerka ob očetovi smrti stara 32 let. Zaradi njene prizadetosti na duševnem in telesnem področju je bila materi podaljšana roditeljska pravica, v tem zapuščinskem postopku pa jo je zastopal skrbnik. Zaradi svoje invalidnosti je popolnoma pridobitno nesposobna in tudi sicer ne more skrbeti zase. Sedaj je v Domu starejših v ..., ker njena mati ne more več skrbeti zanjo, saj je tudi sama zaradi svoje bolezni v domu. Stroški domske oskrbe zapustnikove hčerke so v letu 2006 znašali 667 EUR, družinska pokojnina po očetu pa 450 EUR, torej je pokrivala le 2/3 stroškov oskrbe. Drugih dohodkov ali premoženja nima. Zapustnikova vdova je bila ob zapustnikovi smrti stara 55 let (tu je utemeljeno opozorilo zahteve na očitno pisno pomoto v pritožbeni odločbi). Bila je 8,3 % lastnica hiše (parc. št. 799/3 k.o. ...), ki je predmet zapuščine in kolikor je vdova uspela v pravdi, zaradi katere je bil zapuščinski postopek prekinjen več let (po cenitvi v spisu je njen delež vreden zaokroženo 14.700 EUR). V posebni pravdi je uspela tudi z zahtevkom za izločitev iz zapuščine 1/2 deviznih sredstev, ki jih je po zapustnikovi smrti dvignila z njegovih vlog (polovica 7.400 CHF in 8.461 DEM). V letu 2006 je njena starostna pokojnina znašala 384 EUR. Zapustnikova vdova je z vlogo z dne 27. 9. 2006 izjavila, da je sedaj tudi sama bolehna in nepokretna, da ne more kupovati v trgovini, da potrebuje pomoč pri pranju, pri čiščenju stanovanja ter pri gospodinjskih opravilih. Umrla je 1. 1. 2007. Njen oporočni dedič je izjavil, da naj bi ji z ženo zadnjih štiri oziroma pet let nudila pomoč pri pripravi drv, nabavi hrane iz trgovine, da sta jo vozila k zdravniku in sploh skrbela zanjo. Vrednost zapuščine znaša 92.026 EUR. Zapustnikov delež na hiši je le 517/1000, ker je poleg zapustnikove vdove solastnica tudi zapustnikova prva žena, kar je bilo ugotovljeno v tretji pravdi.

8. Vrhovno sodišče glede na pravkar povzete okoliščine pritrjuje zahtevi, da je odločitev pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna. Zapustnikova hčerka je popolnoma pridobitno nesposobna. Nima dovolj sredstev za življenje in razen družinske pokojnine nima nobenega drugega dohodka ali premoženja. Res je bila vdovina starostna pokojnina za dobrih 60 EUR nižja, vendar je vdova imela prej opisano dodatno premoženje, bila pa je tudi pridobitno sposobna. Podatek o svoji pridobitni nesposobnosti je sporočila šele v septembru 2006, torej tri mesece pred smrtjo. Tudi če se upošteva izjava njenega oporočnega dediča, se je njena pridobitna sposobnost zmanjševala le zadnjih štiri ali pet let. Okoliščine na njeni strani so bile zato znatno ugodnejše kot na strani zapustnikove hčerke. Zahteva utemeljeno opozarja tudi na starostno razliko med obema, ki že na abstraktnem nivoju, torej ne glede na dejanski datum vdovine smrti 1. 1. 2007, odgovarja na vprašanje, katera od njiju bo dalj časa potrebovala sredstva za življenje. Prvostopenjsko sodišče je v svojih razlogih tudi sprejemljivo pojasnilo, zakaj je vdovin dedni delež zmanjšalo prav na 1/10. 9. Pritožbeno sodišče je zato napačno na podlagi 11. člena ZD določilo vsaki od zakonitih dedinj enak dedni delež. Ob pravilni uporabi materialnega prava iz drugega in petega odstavka 13. člena ZD bi moralo pritožbo oporočnega dediča zapustnikove vdove zavrniti in potrditi prvostopenjski sklep o dedovanju.

10. Zato je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku in 163. členom ZD zahtevi ugodilo in odločilo kot v izreku tega sklepa.