Jedro

Kraj prebivanja upravičenca do brezplačne pravne pomoči in njegove družine je za odločitev v zadevi pravno relevanten, saj se po določbi 23. člena ZSV kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem prosilec živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Mariboru, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 55/2011 z dne 11. 1. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavlja finančni položaj prosilca in njegovih družinskih članov glede na njihove dohodke ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina. V skladu z določbo prvega odstavka 23. člena ZSV v zvezi s 14. členom ZBPP se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar je na dan vložitve prošnje znašalo 13.771,20€. V skladu z določbo 23. člena ZSV se kot premoženje ne upošteva stanovanje v katerem posameznik oziroma družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik živi skupaj z izvenzakonsko partnerko in mladoletnim otrokom, pri čemer sta oba brez zaposlitve. Prosilec je lastnik nepremičnega premoženja in sicer več parcel, ki so kmetijska zemljišča. Od navedenih zemljišč ustvarja katastrski dohodek, ki po višini ne dosega cenzusa iz 23. člena ZSV. Nepremična parcelna št. 124, k.o. ... pa v naravi predstavlja visokopritlično poslovno stanovanjsko hišo v izmeri 301,40 m2. Iz cenilnega zapisnika z dne 19. 11. 1993 izhaja, da njena vrednost znaša 20.037.249,50 SIT, oziroma preračunano 83.613,96 €. Stavba se nahaja na naslovu ..., tako da prosilec v njej ne prebiva, zato predstavlja prosilčevo premoženje, katerega vrednost presega cenzus iz 23. člena ZSV.

Tožnik v tožbi navaja, da ne ve, od kod je sodišče vzelo podatek, da ne stanuje v novogradnji. Navedeni objekt res še ni dokončan, ampak tu stanujejo že najmanj deset let. Gre za nadomestno gradnjo stare hiše, ki bi morala biti porušena. Ker je vpeta z zidovi hleva, rušitev ni možna, lahko pa se uporabi za shrambo. Tožena stranka je tako netočno obravnavala zadevo. Sodišče je štelo, da je tožnik smiselno predlagal odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

V skladu z določbo 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001 in spremembe, ZBPP) se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07-UPB2, ZSV). Tako se ob smiselni uporabi določbe 23. člena ZSV brezplačna pravna pomoč ne odobri, če imajo prosilec in njegovi družinski člani premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Pri tem se kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi, in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje.

Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je tožnik med drugim tudi lastnik nepremičnine na parc. št. 124 k.o. ..., ki v naravi predstavlja visokopritlično poslovno stanovanjsko hišo v izmeri 301,40 m2, ter da se stavba nahaja na naslovu ... Na podlagi navedenega je zaključila, da prosilec v njej ne živi, zato predstavlja premoženje, ki se upošteva na podlagi 23. člena ZSV. Za takšen zaključek pa po presoji sodišča v podatkih spisa ni ustrezne podlage. V spisu se nahajata dva cenilna zapisnika o cenitvi nepremičnin in sicer starejše stanovanjske hiše z gospodarskim objektom na parc. št. 123/6 in 119/3 k.o. ... ter poslovno stanovanjskega objekta na parc. št. 124 iste k.o. Iz cenilnih zapisnikov tudi izhaja, da se oba objekta nahajata na istem naslovu ... Zgolj na podlagi navedenih podatkov o naslovu nepremičnin (obe nepremičnini imata isti naslov) pa ni mogoče zaključiti, v katerem objektu tožnik dejansko živi, saj je tožnik v prošnji za BPP, kakor tudi v tožbi, navedel kot naslov svojega bivališča ..., torej drugačen od naslova obeh nepremičnin.

Okoliščina, kje tožnik z družino živi, je za odločitev v zadevi pravno relevantna, saj se po določbi 23. člena ZSV kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem prosilec živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje. Ker navedene okoliščine tožena stranka v postopku ni ugotavljala, je tako ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno, odločitev tožene stranke pa preuranjena. Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka na podlagi zaslišanja tožnika ugotoviti, v kateri nepremičnini tožnik živi, velikost primernega stanovanja v skladu s predpisi o stanovanjskih razmerjih, ter nato ovrednotiti premoženje, ki se upošteva v skladu z določbo 23. člena ZSV.