Jedro

Napačna identiteta, ki jo navaja prosilec za azil, pomeni zavajanje organa, pristojnega za azil. Zato ta ob ugotovitvi, da je prosilec že predčasno neuspešno prosil za azil pod drugim imenom, lahko uporabi določbe o očitni neutemeljenosti prošnje za azil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.11.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila kot očitno neutemeljeno in hkrati odločila, da mora tožnik Republiko Slovenijo zapustiti v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Tožena stranka je namreč ugotovila, da je isti prosilec za azil, ki je dne 8.10.2004 vložil prošnjo za azil kot A.S., že predhodno dne 14.9.2000 vložil prošnjo za azil kot Š.P., ki je bil predhodno od dne 3.9.1999 do 18.1.2000 že nastanjen v azilnem domu, in sicer tedaj kot J.K. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi po povzetju zakonskih določb ZAzil navedlo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru utemeljeno uporabila določbo 2. odstavka 35. člena ZAzil. Strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožnik A.S. ista oseba kot Š.P., ki je v letu 2000 že vložil prošnjo za priznaje azila v Republiki Sloveniji, in sicer tedaj skupaj s svojima sinovoma A.P. in B.P., ki pa so samovoljno zapustili azilni dom in je bil s sklepom tožene stranke z dne 4.2.2001 azilni postopek ustavljen. Da gre za isto osebo, izhaja iz barvne fotografije na obeh prošnjah, sicer pa tožnik ne zanika, da je predhodno že vložil prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Zato je po stališču sodišča prve stopnje tožnik zlorabil azilni postopek in je zato obstajal zakoniti razlog, da je tožena stranka lahko uporabila takoimenovani pospešeni postopek po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se odločba tožene stranke odpravi oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Ne glede na ugotovitve tožene stranke v azilnem postopku tožnik meni, da bi morala tožena stranka izvesti celotni ugotovitveni postopek in ne le takoimenovani pospešeni postopek po določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Toženo stranko veže načelo materialne resnice in zato bi morala preveriti tudi okoliščine, ali je izvorna država za tožnika varna država. Ugotovljen bi moral biti dejanski namen vloge. Tožnik je ogrožen v svoji izvorni državi, kar bi bilo možno ugotoviti le v izvedenem ugotovitvenem postopku po ZAzil. Nadalje navaja, da je prišel v Slovenijo približno 23.9.2004 in da je razloge za azil predstavil po resnici. Vrnitev tožnika v izvorno državo bi pomenila tudi kršitev načela nevračanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so v obravnavani zadevi obstajali zakoniti razlogi, da je tožena stranka lahko utemeljeno odločila v takoimenovanem pospešenem postopku po določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po navedeni določbi pristojni organ lahko takoj odloči o prošnji za azil in prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Zavajanje ali zlorabo azilnega postopka, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, podrobneje opredeljuje prva alinea 36. člena ZAzil. Za zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka se šteje utemeljevanje vloge na podlagi napačne istovetnosti prosilca. V obravnavani zadevi je tožena stranka ugotovila, da je tožnik že v letu 2000 vložil prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, tedaj kot Š.P. V upravnih spisih sta barvni fotografiji, na podlagi katerih je tožena stranka po mnenju pritožbenega sodišča prepričljivo ugotovila, da gre v obeh primerih za isto osebo. Tega dejstva sedanji tožnik niti ne zanika, pač pa v sedanjem postopku zatrjuje, da so podatki, ki jih je podal v sedanji vlogi in razlogi za priznanje azila (ker je v pretepu zabodel nekega človeka in mu sedaj grozi krvno maščevanje) resnični.

Na podlagi navedenih podatkov v upravnih spisih je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno presodila, da obstojijo razlogi za uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik s svojim navajanjem različnih identitet zavajal organe, pristojne za odločanje o azilu oziroma zlorabil azilni postopek. Kadar pa obstojijo razlogi za uporabo določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil, pa organu, pristojnem za odločanje o azilu tudi po stališču pritožbenega sodišča ni treba izvajati celotnega ugotovitvenega postopka in tudi ne preverjati zatrjevanih razlogov za priznanje azila po določbah 2. in 3. odstaka 1. člena ZAzil. Zato je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je sledilo odločitvi tožene stranke in je zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo, saj ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.