Jedro

Sodna praksa je glede ugovora prezasedenosti jasna in enotna. Gre za sistemski problem države, katere zakonska dolžnost je osebam, ki izpolnjujejo pogoje, nuditi institucionalno varstvo v skladu s predpisanimi prostorskimi in kadrovskimi pogoji. Vendar problema prezasedenosti zavodov ni mogoče reševati tako, da se v posameznem primeru nujno potrebnega ukrepa sprejema v varovani oddelek, ne bi izvedlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotni udeleženec sprejme v varovani oddelek SVZ H. za dobo enega leta (točka I izreka), pod točko II je socialno varstvenemu zavodu naložilo rok, v katerem mora nasprotnega udeleženca sprejeti, pod točko III navedlo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom ter pod točko IV, da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa.

2. Zoper sklep se pritožuje SVZ H. (v nadaljevanju pritožnik). Izpodbija ga zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Med pogoji za sprejem v varovani oddelek po prvem odstavku 74. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) opozarja pogoj za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva, kateri pa ni izpolnjen. Sklicuje se na Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (Ur. l. RS št. 38/2004 in nadaljnji - v nadaljevanju pravilnik). Sodišče ni navedlo ali so izpolnjeni tudi pogoji iz 6. alineje prvega odstavka 74. člena ZDZdr, s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. V nadaljevanju očita, da sodišče ni upoštevalo razloga prezasedenosti SVZ H., dejstvo namreč, da so vse bivalne enote polno zasedene, zato s sprejemom nasprotnega udeleženca socialno varstveni zavod ne bi mogel več zagotavljati varnosti, izrecno predpisane s pravilnikom o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centra za socialno delo in o postopku njihove verifikacije (Ur. l. RS št. 97/09). V pogojih prezasedenosti kapacitet, se bistveno zoži tudi osebni življenjski prostor teh oseb, stiki med njimi so pogostejši in intenzivnejši in nevarnost ni več obvladljiva. V času od 1. 1. 2018 do danes je bilo na varovani oddelek nameščenih že 30 stanovalcev zavoda, prejeli so deset sklepov sodišč za namestitev na varovani oddelek. Trenutno so kapacitete na varovanem oddelku zasedene 108,33 %, tako da vsi stanovalci nimajo svoje sobe in sanitarij in jim vsak večer urejajo zasilna ležišča v dnevni sobi. Z upoštevanjem še dveh sklepov, ki morajo biti realizirani v kratkem, bo varovani oddelek zaseden 116,66 %. Socialno varstveni zavod je že Domu starejših občanov G.R. posredoval mnenje, da na varovanih oddelkih nimajo nobenega prostega mesta, ker je varovani oddelek že prezaseden. Sodišče pri svoji odločitvi sicer povzema mnenje vseh zavodov o njihovi prezasedenosti kapacitet, vendar ni preverilo dejstva, da SVZ H. resnično ne zmore več obvladovati situacije na prezasedenem varovanem oddelku. Sodišče je pred odločitvijo sicer zaprosilo tudi Dom L. za mnenje o izpolnjevanju pogojev, ni pa zaprosilo za mnenje ostalih socialno varstvenih zavodov. Najbližji posebni socialno varstveni zavod, ki ima verificirani varovani oddelek je Dom N. P. G., ki je 10 km bližji domačemu okolju nasprotnega udeleženca od SVZ H., kar ni bilo upoštevano.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi pogoji iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr, in da so izpolnjeni pogoji za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve (75. člen ZDZdr). Svojo ugotovitev o obstoju zakonsko zahtevanih pogojev je sodišče ustrezno obrazložilo (točke 4, 5 in 6 obrazložitve). Pritožnik neutemeljeno zatrjuje v pritožbi, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo tudi drugih pogojev za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva. Sodišče druge stopnje pri tem pojasnjuje, da se socialno varstveni zavod (pritožnik) neutemeljeno sklicuje na pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva, saj v obravnavani zadevi ne gre za sprejem v zavod na podlagi prošnje predlagatelja oziroma nasprotnega udeleženca, temveč za sprejem v zavod na podlagi sklepa sodišča, izdanega po določbah ZDZdr. Sodišče je po izvedbi vseh predlaganih dokazov utemeljeno zaključilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani socialno varstveni zavod, opirajoč se pri tem na psihiatrično izvedeniško mnenje izvedenca J.K., dr. med. psihiatra (v nadaljevanju izvedenec), ki je med ostalimi zaključki tudi potrdil, da je sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda nujen zato, da se ugotovljeni vzroki in ogrožanja odpravijo, ter da ostali milejši ukrepi (nadzorovana obravnava) ne bi bili uspešni, ker ima nasprotni udeleženec zaradi duševne motnje (kombiniranega dementnega stanja s hudimi vedenjskimi motnjami) hudo moteno presojo realnosti in ne obvladuje svojih ravnanj, ogroža svoje zdravje in življenje indirektno in tudi direktno, ker se sploh ne zaveda potrebe po zdravljenju in vsakodnevni stalni oskrbi. V kolikor bi ostal brez kontrole, bi lahko prišel v situacijo hude ogroženosti in bi ogrožal tudi druge. Nasprotni udeleženec ima hudo moteno presojo realnosti, ne obvladuje svojih ravnanj, je v celoti nezaupljiv in odklonilen tako do bližnjih kot do tretjih oseb, kar pomeni, da je njegov odnos do realnosti povsem porušen. Sodišče je tako utemeljeno zaključilo, da ugotovljenih vzrokov ogrožanja nasprotnega udeleženca ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, ker potrebuje, zaradi trajne duševne motnje, stalni nadzor in obravnavo, česar ni mogoče zagotoviti zunaj socialno varstvenega zavoda.

5. Bistvo pritožbene graje pa se nanaša na odklanjanje sprejema v odrejeni socialno varstveni zavod, s sklicevanjem na njegovo prezasedenost ter nemožnost zagotavljanja zakonsko predpisanih prostorskih in kadrovskih pogojev varovancem ter zaposlenim v zavodu. Sodna praksa je glede ugovora prezasedenosti jasna in enotna. Gre za sistemski problem države, katere zakonska dolžnost je osebam, ki izpolnjujejo pogoje, nuditi institucionalno varstvo v skladu s predpisanimi prostorskimi in kadrovskimi pogoji. Vendar problema prezasedenosti zavodov ni mogoče reševati tako, da se v posameznem primeru nujno potrebnega ukrepa sprejema v varovani oddelek, ne bi izvedlo. O tem, da prezasedenost ni razlog za odklonitev sprejema se je že večkrat izreklo Vrhovno sodišče Republike Slovenije in tudi višja sodišča v Republiki Sloveniji ob obravnavanju podobnih zadev. Prostorska stiska in prezasedenost torej niso okoliščine, ki bi po enotnem stališču sodne prakse bile podlaga za drugačno odločitev.1

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je splošno znano dejstvo, da se vsi socialno varstveni zavodi z verificiranimi varovanimi oddelki spopadajo s prostorsko stisko, ker so prezasedeni. Odrejeni namestitvi v SVZ H. ni nasprotoval niti pooblaščenec nasprotnega udeleženca niti predlagatelj. Sodišče druge stopnje se pridružuje argumentom, ki takšno napotitev potrjujejo, saj ima SVZ H. oddelek za duševno manj razvite in strokovno osebje za ustrezno ravnanje in varovanje oseb z intelektualnim primanjkljajem. Glede na te ugotovitve in upoštevaje ogrožujoče vedenje nasprotnega udeleženca, so neutemeljene pritožbene trditve o potrebnosti dodatnega poizvedovanja o razpoložljivih zmogljivostih varovanih oddelkov vseh socialno varstvenih zavodov. Teža primera nasprotnega udeleženca in nujnost ukrepanja, s potrebo po hitrem sodnem postopku, morajo imeti prednost pred zadržki v zvezi s prostorskimi in kadrovskimi težavami pritožitelja.

7. Tudi ne drži očitek, da je sodišče nepravilno upoštevalo krajevni kriterij, ker po podatkih o razdalji med kraji ne drži, da bi bil D. N. P. G. 10 km bližje stalnemu prebivališču nasprotnega udeleženca kot SVZ H.2. 8. Pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso podani, prav tako niso podane procesne kršitve niti kršitve materialnega prava, na katerih obstoj pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Sklep VS RS II Ips 287/2017 z dne 19. 10. 2017 in v njem navedene starejše odločitve tega sodišča. 2 Priloga C1 in C2 - razdalje. si med- kraji