Jedro

Tožnica, ki je po izobrazbi medicinski tehnik, je kot medicinska sestra delala le krajše obdobje po zaključku šolanja, nato pa je delala različna druga dela. Za ugotovitev invalidnosti je treba najprej razčistiti, kaj je tožničin svoj poklic iz 3. odstavka 60. člena ZPIZ-1, po katerem se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 25. 11. 2009 in št. ... z dne 28. 7. 2009 ter se ji priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je že v tožbi opozorila, da invalidski komisiji I. in II. stopnje nista pridobili vse dokumentacije, ki bi bila potrebna za celostno obravnavo tožnice, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje tega sploh ni ugotavljalo in izpodbijana sodba o tem nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi povsem opustilo materialno procesno vodstvo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Prav tako v sojenju pred novim senatom ni bilo pridobljeno soglasje strank za branje listin. Nadalje tudi iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, katere listine je sodišče prebralo kot dokaz, zato sodba tudi v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ob angažiranju sodne izvedenke ni vpogledalo v tožničin zdravstveni karton in kartone medicine dela ter specialistično dokumentacijo, ki se nahaja pri osebni zdravnici. Sklicuje se na oceno zaposlitvenih zmožnosti z dne 21. 8. 2009 v zvezi z odločbo zavoda za zaposlovanje z dne 1. 12. 2012, da je tožnica invalidna oseba in so ji potrebne omejitve pri delu. Pri tožnici je podana vsaj III. kategorija invalidnosti, zato je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Izpostavlja, da je sodna izvedenka ugotovila, da je tožnica zmožna le za večino del in nalog medicinske sestre pod splošnimi pogoji. Poleg tega pa teh ugotovitev ni objektivizirala z oceno tveganj ali opisom del medicinske sestre. Meni, da je zmožnost za delo v svojem poklicu zmanjšana za 50 % ali več, oziroma bi lahko določeno delo opravljala največ s polovico delovnega časa ali pa je njena delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana vsaj za manj kot 50 %. Tožnica je izvedenskemu mnenju sodne izvedenke nasprotovala in podala svoje pripombe. Izvedensko mnenje je nejasno, poleg tega niso upoštevane pri tožnici potrebne omejitve glede na pogoje dela medicinske sestre. Medicinske sestre namreč delajo v prisilni drži, se sklanjajo, prenašajo in dvigujejo bremena ter potrebujejo spretnost prstov in grobo moč rok. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodba nima razlogov o tem, da invalidski komisiji I. in II. stopnje nista pridobili vse dokumentacije, ki bi bila potrebna za celostno obravnavo tožnice, zaradi česar njen preizkus naj ne bi bil mogoč. Kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti.

Prav tako pritožba neutemeljeno meni, da zato, ker iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, katere listine je sodišče prebralo kot dokaz, sodba nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti, s čimer naj bi bila podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo, prebralo in dokazno ocenilo vse listine v sodnem (to je priloge A1 do A15 in C1) in upravnem spisu. Takšen dokazni sklep je sodišče prve stopnje (ponovno) sprejelo na naroku za glavno obravnavo dne 26. 10. 2012, na katerem je sodišče ob spremenjenem senatu glavno obravnavo pričelo znova. Zato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da v sojenju pred novim senatom ni bilo pridobljeno soglasje strank za branje listin. Soglasje strank bi bilo zaradi spremenjenega senata sicer potrebno na primer za branje zapisnikov o izpovedbah strank ali prič. Sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem strank ali prič ni izvedlo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, s tem ko naj bi opustilo materialno procesno vodstvo, zagrešilo kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP, po kateri predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Sodišče je materialno procesno vodstvo dolžno opraviti, če so strankine trditve o pomembnih dejstvih ali dokazni predlogi pomanjkljivi. V čem konkretno naj bi bilo načelo materialno procesnega vodstva kršeno, pritožba ne pojasni.

V tem socialnem sporu tožnica na podlagi 63. člena ZDSS-1 izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 25. 11. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 28. 7. 2009 in uveljavlja, da je pri njej podana invalidnost, na podlagi katere ji je potrebno priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Toženec je namreč na podlagi skladnih izvedenskih mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje z dne 24. 6. 2009 in z dne 7. 10. 2009, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerega je bila razporejena, to je pomočnik delovnega inštruktorja – javno delo, zato pri njej ni invalidnosti, zavrnil njeno zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Po 1. odstavku 60. člena do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Skladno s 1. alinejo 2. odstavka citiranega člena je invalidnost I. kategorije podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. II. kategorija invalidnosti je skladno z 2. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Skladno s 3. alinejo 2. odstavka citiranega člena je invalidnost III. kategorije podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku glede tožničine delazmožnosti pridobilo pisno izvedensko mnenje sodne izvedenke za nevrologijo mag. A.A. z dne 12. 7. 2012 in na tožničine pripombe še pisno dopolnitev tega mnenja z dne 24. 8. 2012. Sodna izvedenka je menila, da pri tožnici do dokončnosti izpodbijane odločbe ni prišlo do izgube delovne zmožnosti in je še zmožna opravljati pridobitno delo, zato pri njej ni podana I. kategorija invalidnosti. Nadalje je sodna izvedenka ocenila, da je tožničina delovna zmožnost za svoj poklic medicinske sestre manjša od 50 %, zato pri njej ni podana II. kategorija invalidnosti. Ocenila je, da je še zmožna za večino del in nalog, ki jih pod splošnimi pogoji izvajajo medicinske sestre, zato tudi ni podlage za oceno III. kategorije invalidnosti. Po njenem mnenju bi tožnica lahko delala v ambulanti kot srednja medicinska sestra, ne bi pa mogla delati pri delih, ki zahtevajo fin prijem in gibe s prsti, kot so dela v enotah intenzivne nege ali inštrumentarke. Ocenila je, da je pri tožnici sicer potrebna omejitev dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, vendar tožnica za takšna dela že pred nastopom prve zaposlitve zaradi bolezenske deformacije prsnega dela hrbtenice ni bila zmožna. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnega izvedenskega mnenja presodilo, da pri tožnici ni invalidnosti. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča vsaj preuranjena, saj sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s tožničino invalidnostjo. V zvezi s tem se najprej odpira vprašanje tožničinega svojega poklica.

Invalidska komisija I. in II. stopnje sta tožničino invalidnost v predsodnem postopku ocenjevali glede na delovno mesto, na katerega je bila nazadnje razporejena, to je pomočnik inštruktorja, ki ga je tožnica opravljala preko javnih del. V sodni praksi, na primer v odločbi Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 210/2010 z dne 7. 2. 2012, je bilo že večkrat zavzeto stališče, da dela, ki se opravlja v okviru javnih del, ni mogoče že samo zaradi tega opredeliti kot svoj poklic. Za razliko od toženca je sodišče prve stopnje tožničino invalidnost sicer ugotavljalo glede na poklic medicinske sestre, vendar pri tem ni posebej ugotavljalo, kaj je tožničin svoj poklic, kot ga definira 60. člen ZPIZ-1, in glede na katerega se ocenjuje invalidnost. Kot svoj poklic se po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 namreč šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnica, ki je po izobrazbi sicer zdravstveni tehnik, je med postopkom pred sodiščem prve stopnje, nazadnje še na zadnjem naroku za glavno obravnavo, zatrjevala, da kot medicinska sestra ni delala že več deset let. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica najprej nekaj let delala kot medicinska sestra, nato pa je vse do leta 1997, ko je postala brezposelna, opravljala administrativna dela. Navedeno pomeni, da je potrebno v obravnavanem primeru za pravilno uporabo materialnega prava, to je 3. odstavka 60. člena ZPIZ-1, najprej ugotoviti, kaj je tožničin svoj poklic, in šele nato glede na ta poklic ocenjevati tudi invalidnost. Pri tem je po stališču pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru glede na to, da je tožnica od leta 1997 brezposelna in je od takrat dalje delala le preko javnih del, pred tem pa je delo, ustrezno njeni izobrazbi opravljala le krajše obdobje, potrebno upoštevati tisto delo, ki ga je tožnica opravljala pretežni čas. To pa pomeni, da bo potrebno, v kolikor bo v dopolnjenem dokaznem postopku ugotovljeno, da tožničin svoj poklic ni medicinska sestra, temveč tudi kakšno drugo delo, njeno invalidnost z ustreznim sodnim izvedencem oceniti glede na ugotovljen svoj poklic.

Tudi sicer je dejansko stanje glede tožničine delazmožnosti za poklic medicinske sestre ostalo nepopolno ugotovljeno, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

Sodna izvedenka je oceno tožničine delazmožnosti za delo medicinske sestre podala na podlagi tožničinega osebnega pregleda in razpoložljive medicinske dokumentacije, kot je razvidna iz pisnega izvedenskega mnenja z dne 12. 7. 2007, vključno z medicinsko dokumentacijo, ki jo je sodni izvedenki dostavila tožnica. Na izrecno vprašanje sodišča prve stopnje, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za svoj poklic medicinske sestre za 50 % ali več, je sodna izvedenka ocenila, da je na podlagi dejansko potrjenih ugotovitev o poslabšanju zdravstvenega stanja delovna zmožnost za svoj poklic medicinske sestre pri tožnici manjša od 50 % in ne izpolnjuje pogojev za oceno II. kategorije invalidnosti. Ocena sodne izvedenke, da je delovna zmožnost za svoj poklic medicinska sestra pri tožnici manjša od 50 %, in (sicer pravni) zaključek, da ne izpolnjuje pogojev za oceno II. kategorije invalidnosti sta si, glede na to, da je II. kategorija invalidnosti podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več (2. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1) med seboj v nasprotju, oziroma je izvedensko mnenje v tem delu nejasno. Kljub temu je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi takšno mnenje sprejelo in, ne da bi to nejasnost ustrezno razčistilo, zaključilo, da pri tožnici ob delovni zmožnosti za svoj poklic medicinske sestre, ki je glede na podano izvedensko mnenje manjša od 50 %, ni podana II. kategorija invalidnosti.

Nadalje je sodna izvedenka ocenila, da so pri tožnici glede na zdravstveno stanje potrebe določene omejitve, in sicer dvigovanje in prenašanje bremen, globok predklon in daljše prisilne drže ter delo, pri katerem so prekomerno obremenjena zapestja (fleksijski gibi), delo za tekočim trakom, izpostavljenost vibracijam, mrazu, vlagi in mrzli vodi. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da so pri tožnici zaradi stanja hrbtenice, to je degenerativne spremembe celotne hrbtenice in deformacije prsnega dela hrbtenice, potrebne določene omejitve pri delu, to so izogibanje pretiranim obremenitvam, kot so dvigovanje in prenašanje težkih bremen, globok predklon in daljše prisilne drže. V zvezi s tem je sodna izvedenka menila, da zaradi bolezni prsnega dela hrbtenice, ki je lahko nastala le v razvojnem obdobju, tožnica za fizično težja dela ni bila zmožna že pred prvo zaposlitvijo in je zaradi posledic bolezni potrebovala ustrezne omejitve. Zato je menila, da razbremenitev dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, ni utemeljena. Na tožničine pripombe, da v mladosti ni imela težav s hrbtenico, ki so se začele leta 2000, je sodna izvedenka sicer vztrajala pri podanem mnenju in opozorila, da ni specialistka ortopedije. Tožnica je še na zadnjem naroku za glavno obravnavo vztrajala, da v mladosti ni imela težav s hrbtenico. Kljub temu je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sledilo izvedenskemu mnenju tudi v tem delu in zaključilo, da so bile tožnici omejitve pri delu zaradi stanja hrbtenice potrebne že pred prvo zaposlitvijo, zaradi česar pri njej ni invalidnosti. Tožnica je predložila zdravniška spričevala preventivnih zdravstvenih pregledov od leta 1976 do leta 2007, iz katerih izhaja, da je sicer za različna dela ves čas, razen v letu 2002, ko je specialist medicine dela, prometa in športa dne 8. 10. 2002 ocenil, da je za delo pomoč na oddelku doma oskrbovancev (javna dela) zmožna z omejitvijo dvigovanja in prenašanja težjih bremen, zmožna brez omejitev. Do teh zdravniških spričeval se niti sodna izvedenka niti sodišče prve stopnje nista opredelila. Za pravilno uporabo materialnega prava, to je 60. člena ZPIZ-1, pa je potrebno razčistiti razhajanja med mnenjem sodne izvedenke, da za delo ni bila zmožna že pred prvo zaposlitvijo, in zdravniškimi spričevali, da je za razna dela, vključno z delom medicinske sestre v letu 1976, zmožna, zlasti zato, ker je sodna izvedenka že sama opozorila, da ni specialistka ortopedije. Pri tem ni nepomembno, ali je tožnica ta dela, vključno z delom medicinske sestre, dejansko opravljala in koliko časa. Po stališču pritožbenega sodišča je namreč za odločitev o zadevi, oziroma za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožnici, če za to izpolnjuje vse pogoje, bistvenega pomena ugotovitev, da je tožnica opravila več preventivnih zdravniških pregledov, da je za delo zmožna brez omejitev in je ta dela tudi dejansko opravljala. Takšna je tudi sodna praksa (na primer sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 639/2008 z dne 6. 4. 2009). Tega sodišče prve stopnje v doslej izvedenem dokaznem postopku ni ugotavljalo, zato je presoja, da tožnica ni bila zmožna za delo že pred prvo zaposlitvijo, najmanj preuranjena. Iz doslej izvedenih dokazov namreč izhaja, da so pri tožnici zaradi težav s hrbtenico potrebne določene razbremenitve pri delu, za ugotovitev eventualne invalidnosti in priznanje ustreznih pravic pa je potrebno, poleg tožničinega svojega poklica, ugotoviti, od kdaj dalje je zdravstveno stanje tožnice zaradi okvare hrbtenice tako, da svojega poklica ne more več opravljati, oziroma ali je med opravljanjem del, ki jih je tožnica opravljala, prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem do zmanjšanja delovne zmožnosti.

V zvezi z omejitvami prekomerne obremenjenosti zapestja oziroma fleksijskih gibov, dela za tekočim trakom, izpostavljenosti vibracijam, mrazu, vlagi in mrzli vodi, za katere je sicer sodna izvedenka ugotovila, da so pri tožnici potrebne zaradi okvare medialnih živcev, je menila, da le-te pri tožnici niso potrebne, ker takšnih obremenitev pri delu medicinske sestre pod splošnimi pogoji ni. Pojasnila je, da bi tožnica lahko delala v ambulanti kot srednja medicinska sestra, ne bi pa mogla delati na delih, ki zahtevajo fin prijem in gibe s prsti rok, kot so dela v enotah intenzivne nege ali kot inštrumentarka. Pri ambulantnem delu običajno ni neugodnih mikroklimatskih pogojev, delo za računalnikom zajema le del obveznosti medicinske sestre, in ne zahteva dolgotrajnega sedenja in tipkanja. Glede na takšno mnenje je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da pri tožnici ni podana niti III. kategorija invalidnosti, kot jo v smislu omejene delovne zmožnosti opredeljuje 3. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da je tožnica po mnenju sodne izvedenke zmožna le za večino del in nalog medicinske sestre pod splošnimi pogoji, ne pa za vsa dela in naloge. Iz doslej izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da so pri tožnici potrebne razbremenitve pri delu. Za pravilno uporabo materialnega prava je potrebno natančno ugotoviti, katero drugo delo v okviru svojega poklica tožnica glede na očitno potrebne razbremenitve še lahko opravlja.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, ki se na podlagi določbe 355. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj je potrebno ugotoviti dejansko stanje in izvesti dokaze, ki v doslej izvedenem dokaznem postopku še niso bili izvedeni. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju z natančnim zaslišanjem tožnice, katera dela je opravljala in koliko časa, najprej ugotoviti, katera dela ustrezajo tožničinemu svojemu poklicu, kot ga definira 3. odstavek 60. člena ZPIZ-1, in glede na ta poklic ugotoviti, ali je pri njej podana invalidnost. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno invalidnost tožnice ugotavljati vsaj še glede dela, ki ga je tožnica opravljala daljši čas oziroma pretežno glede na vsa dela, ki jih je tožnica opravljala pred brezposelnostjo. Ocena invalidnosti tožnice glede na njen poklic doslej še ni bila podana v celoti, saj je bilo upoštevano le delo medicinske sestre, za katero sicer ima izobrazbo, vendar ga je opravljala le krajši čas, zato bo potrebno v novem sojenju v tej smeri že pridobljena izvedenska mnenja dopolniti z oceno tožničine delazmožnosti še za opravljanje svojega poklica. Nadalje bo v zvezi z doslej ugotavljano invalidnostjo glede na delo medicinske sestre, potrebno razčistiti razhajanja med mnenjem sodne izvedenke, da za delo ni bila zmožna že pred prvo zaposlitvijo, in zdravniškimi spričevali, da je za razna dela, vključno z delom medicinske sestre v letu 1976, zmožna, ter pridobiti ustno mnenje že angažirane sodne sodne izvedenke, oziroma če bo to potrebno izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda v zvezi z vprašanjem, ali je pri tožnici glede na stanje hrbtenice tekom dela prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih so pri tožnici potrebne razbremenitve pri delu. Z ustreznim sodnim izvedencem je potrebno tudi natančno ugotoviti, katero drugo delo v okviru svojega poklica tožnica glede na očitno potrebne razbremenitve še lahko opravlja. Glede na neskladje v izvedenskem mnenju sodne izvedenke nevrologije glede zmanjšane zmožnosti za opravljanje poklica, pa je potrebno ugotoviti tudi, za koliko je zmanjšana tožničina zmožnost za svoj poklic. Šele glede na tako ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z tožničinim svojim poklicem in delazmožnostjo ter nadalje ugotovitvijo, ali izpolnjuje pogoje za razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti, bo mogoče odločati o tožničinih pravicah iz invalidskega zavarovanja in s tem v zvezi presoditi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca.

Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških pritožbe pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo o stroških postopka odločalo na podlagi uspeha v sporu (154. člen ZPP).