Jedro

Zapisnik te komisije je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot vsak drug dokaz v kazenskem postopku in ni bilo dolžno ugoditi predlogu za zaslišanje njene predsednice MD, kot navaja pritožba, saj ni šlo za procesno situacijo, ko sodišče na glavni obravnavi na zahtevo stranke zasliši pričo, ki je bila v kazenskem postopku že zaslišana oziroma izvedenca, ki je podal pisni izvid in mnenje.

Upoštevati je potrebno, da je obdolženec vpisal v račun lažne podatke, ko je navedel dela, ki niso bila opravljena, ob tem višino zneska na računu, in da je bil račun podlaga za ravnanje soobdolženca, ki je ta znesek neupravičeno nakazal z žiro računa Krajevne skupnosti Petišovci na račun svoje žene. Glede na navedeno bi bil zaključek, da gre za dejanje majhnega pomena, nepravilen, in zato pritožba, ko uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ni utemeljena.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obd. GG in obd. ZŽ se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd. GG se oprosti plačila sodne takse.

Obd. ZŽ je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. GG spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen 5 mesecev zapora, na podlagi določila 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa oškodovancema Občini Lendava in KS Petišovci prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku skupaj 9.080,48 EUR, s presežkom pa ju je napotilo na pravdo, na pravdo pa je s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo tudi soobdolženca ZŽ. Z isto sodbo je obd. ZŽ spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po prvem odstavku 240. člena KZ določilo kazen 2 meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Glede stroškov kazenskega postopka je po določilu četrtega odstavka 95. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obeh obdolžencev, pri čemer se to ne nanaša na potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov, proračun.

2. Proti takšni sodbi sta se pritožila: zagovornik obd. GG iz vseh razlogov, kot uvodoma navaja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, in zagovornik obd. ZŽ zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe in mu v celoti prisodi premoženjskopravni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožba zagovornika obd. GG: Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da so bile obdolžencu kršene pravice do obrambe, in sicer naj bi sodišče njegovo pravico do zagovora obravnavalo kot obteževalno okoliščino. Pritožba nima prav. V obrazložitvi odločbe o kazenski sankciji je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo, da obteževalnih okoliščin pri obdolžencu ni ugotovilo, torej okoliščino, da se je obdolženec zagovarjal na glavni obravnavi šele po izvedbi dokazov, ni štelo kot obteževalno, obdolžencu pa tudi ni bila kršena pravica do obrambe zato, ker je zavrnilo dokazne predloge, kot navaja pritožba. To je namreč storilo iz razloga, ker je ocenilo, da je zaradi jasnosti zadeve njihova izvedba nepotrebna, svojo odločitev pa je v sodbi (na straneh 6 in 7) tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo in z razlogi prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Pravice obrambe obsojencu torej niso bile kršene.

5. Pritožba uvodoma navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ne obrazloži, tovrstnih kršitev pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče, ko je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (člen 383/I -1 ZKP).

6. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in je imelo za izrek obsodilne sodbe zanesljivo oporo v zbranem dokaznem gradivu. Z razlogi prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih, da ne bo ponavljanja, povzema, glede pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

7. Pritožba navaja, da bi bilo potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja pridobiti dokumentacijo, ki jo je obdolženec izročil novemu vodstvu krajevne skupnosti, vključno z blagajniško knjigo, tako pa bi se ugotovilo, da so denar v gotovini prejeli delavci in člani sveta krajevne skupnosti, kar so zaslišane priče potrdile. V postopek bi bilo potrebno pritegniti drugega izvedenca finančne stroke, zaslišati takratnega župana občine ter MD, predsednico komisije, ki naj bi nepravilnosti odkrila, ne pa le prebrati zapisnik seje. Obdolženec po pritožbi ni storil kaznivega dejanja, ker krajevna skupnost ne opravlja gospodarske ali kakšne druge pridobitne dejavnosti, sicer pa ni mogel ravnati na škodo krajevne skupnosti, ker bi to blagajnik, ki je vodil blagajniško knjigo, zaznal. 8. Takšnim navedbam ni mogoče pritrditi. Pritožba ne more biti uspešna, ko trdi, da bi bilo potrebno pridobiti dokumentacijo Krajevne skupnosti P, iz katere bi bilo razvidno, da je bilo dogovorjeno izplačilo nagrade v gotovini zato, ker tako ni bilo potrebno odvesti še dodatnih obveznosti, saj bi se s tem proračun dodatno obremenjeval, kot navaja. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno kot nepotrebnega zavrnilo, pri tem pa pritožba ni prepričljiva, ko zatrjuje, da bi lahko bili takšni očitno nezakoniti sklepi sploh sprejeti in zapisani. Glede na okoliščino, da je bil denar z računa Krajevne skupnosti P na podlagi fiktivnih računov nakazan na račun žene predsednika krajevne skupnosti, torej obdolženca, in da je nepravilnosti pri poslovanju ugotovila posebna komisija, pri čemer je izvedenka finančne stroke tudi po oceni pritožbenega sodišča izdelala strokovno in prepričljivo izvedensko mnenje ter da je iz podatkov spisa in njenega mnenja jasno razvidno, da dokumentacija ne potrjuje, da so bili zneski delavcem in članom sveta krajevne skupnosti v navedenih višinah izplačani v gotovini, sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi predlagane dokaze izvedlo, ker je bilo dejansko stanje zadosti razjasnjeno. Pritožnik navaja, da bi bilo potrebno zaslišati predsednico komisije MD, ker je po njegovi oceni vprašljiva verodostojnost zapisnika te komisije iz razloga, ker priča OM o delu komisije ni vedel veliko povedati, z zavrnitvijo tega dokaznega predloga pa naj bi sodišče prve stopnje tudi kršilo obdolženčevo pravico do obrambe. Tudi v tem pritožniku ni mogoče pritrditi. Priča OM je pojasnil, da so bili sklepi komisije sprejeti po pregledu prevzete dokumentacije krajevne skupnosti, pojasnil je tudi svojo vlogo v komisiji (l. št. 149 do 150, 224, 380) in navedel, da je bilo zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri delu krajevne skupnosti potrebno podati kazensko ovadbo, pri tem pa se je skliceval na ugotovitve, ki jih je komisija zapisala v zapisnik. Zapisnik te komisije je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot vsak drug dokaz v kazenskem postopku in ni bilo dolžno ugoditi predlogu za zaslišanje njene predsednice MD, kot navaja pritožba, saj ni šlo za procesno situacijo, ko sodišče na glavni obravnavi na zahtevo stranke zasliši pričo, ki je bila v kazenskem postopku že zaslišana oziroma izvedenca, ki je podal pisni izvid in mnenje. Glede na vsebino zapisnika navedene komisije in vsebino ostalih izvedenih dokazov, ki jih je sodišče v izpodbijani sodbi podrobno in prepričljivo ocenilo in obrazložilo, pa je predlog za zaslišanje priče MD utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega, saj so ugotovitve komisije v zapisniku jasno povzete. S tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za njeno zaslišanje, obdolžencu torej ni kršilo njegovo pravico do obrambe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da zaslišanje župana Občine L ni potrebno in da ni potrebno priskrbeti dokumentacijo krajevne skupnosti, nobenega razloga pa ni imelo niti za zaključek, ki ga ponuja pritožba, in sicer, da so priče zanikale prejem denarja v gotovini zato, ker so se bale, da bodo zaradi tega tudi same v kazenskem postopku. Iz izpovedbe priče I ČB tega namreč ni mogoče zaključiti, priča JV pa tudi ni potrdil, da se je znesek 1,000.000,00 SIT izplačal v gotovini, kot želi prikazati pritožba. Prav tako ni imelo razloga za sklepanje, da bi lahko prisotnost blagajnika pri poslovanju krajevne skupnosti obdolžencu preprečila njegovo nezakonito ravnanje, na kazensko odgovornost obdolženca pa ne vpliva niti okoliščina, da je bila obtožba zoper soobdolženega VŠ umaknjena. Krajevna skupnost P je opravljala gospodarsko dejavnost, kar je pravilno pojasnilo v svoji sodbi že sodišče prve stopnje (na strani 7 in 8), saj krajevna skupnost v okviru svoje dejavnosti oziroma namenov, zaradi katerih je ustanovljena, med drugim tudi razpolaga in gospodari s premoženjem skupnosti (Statut Občine L – l. št. 340 do 360), torej opravlja tudi gospodarsko dejavnost v smislu petega odstavka 126. člena KZ.

9. Pritožnik graja tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in trdi, da je nerazumljiva, premoženjskopravni zahtevek pa neutemeljeno prisojen, ker so bili zneski za nagrade in različne zneske članom krajevne skupnosti in delavcem izplačani. Pritožbi tudi glede tega ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženec neupravičeno nakazal denar v skupnem znesku 9.080,48 EUR v tolarski protivrednosti na račun svoje žene MG, ki do tega ni bila upravičena, na ta način pa ji je na škodo KS Petišovci in proračuna Občine L pridobil premoženjsko korist v navedenem znesku in utemeljeno zaključilo, da noben izveden dokaz ne potrjuje sklepanja, da je ta denar, ki je bil nakazan na račun obdolženčeve žene, dobil kdo drug za delo pri krajevni skupnosti. Priglašen premoženjskopravni zahtevek v tem znesku je zato upravičeno prisodilo Krajevni skupnosti P in Občini L kot oškodovancema, izrek pa je jasen in ni nerazumljiv, kot trdi pritožba.

10. Pritožba obdolženčevega zagovornika pa neutemeljeno graja tudi odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero kazenske sankcije, to je težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo kazenske odgovornosti obdolženca in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, pri čemer tudi po oceni pritožbenega sodišča teža obravnavanega kaznivega dejanja ne dopušča izreka pogojne obsodbe, torej zgolj sankcije opominjevalne narave. Ko se pritožnik zavzema za izrek pogojne obsodbe, še navaja, da je obdolženec ravnal glede na odločitve občine in krajevne skupnosti. Takšna trditev pa ni pravilna, ker nima podlage v izvedenih dokazih. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo skrb za otroka, pa tudi potek časa od storitve kaznivega dejanja ter mu izreklo zaporno kazen v ustrezni višini.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu prvostopenjske sodbe po uradni dolžnosti (člen 383/I ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi zagovornika obd. GG odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

13. Pritožba zagovornika obd. ZŽ: Zagovornik obdolženca navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker ni uporabilo določila 14. člena KZ in obdolženca oprostilo obtožbe, saj gre za dejanje majhnega pomena.

14. Pritožbi ni mogoče pritrditi, njeno trditev pa je utemeljeno in prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje (peti odstavek na str. 15 sodbe). Upoštevati je potrebno, da je obdolženec vpisal v račun lažne podatke, ko je navedel dela, ki niso bila opravljena, ob tem višino zneska na računu, in da je bil račun podlaga za ravnanje soobdolženca, ki je ta znesek neupravičeno nakazal z žiro računa Krajevne skupnosti P na račun svoje žene. Glede na navedeno bi bil zaključek, da gre za dejanje majhnega pomena, nepravilen, in zato pritožba, ko uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, ni utemeljena.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje kaznivega dejanja, ki ga je storil obd. ZŽ. Z zaključki prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih povzema.

16. Pritožnik skuša prepričati z lastno dokazno oceno obravnavane zadeve, ki pa ji ni mogoče pritrditi. Pri tem ponavlja zagovor obdolženca, ki ga je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje in navaja, da je za Krajevno skupnost P izstavil le dve fakturi, od tega eno za razširitev pokopališča, drugo pa za zasipavanje vaških cest in poljskih poti, ki je bila popravljena in je bilo nato na njej zapisano zimsko čiščenje, da bi delo lahko dobil plačano, sodišče prve stopnje pa pri tem zmotno zaključuje, da je bil povezan z obdolžencem in da gre za fiktivni račun, ki zato ni bil zaveden v obdolženčeve poslovne knjige. Soobdolženec pa ga je oškodoval, saj je takšen popravljen račun uporabil in ne zavrgel, kot sta se dogovorila.

17. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo drugače kot pritožba in ni imelo razloga, da bi obdolžencu prisodilo premoženjskopravni zahtevek, ki ga je priglasil. Pritožbene navedbe njegovega zagovornika namreč ne morejo spremeniti pravilnosti zaključka prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec izstavil račun za zimsko čiščenje krajevnih cest, ki ga je podpisal, čeprav je vedel, da teh storitev ni opravil in da je v račun vpisal lažne podatke ter ga ni evidentiral v knjigo prihodkov in odhodkov, torej je vpisal lažne podatke v poslovne listine, ki se morajo voditi na podlagi citiranih členov v izreku sodbe navedenih predpisov. Upravičeno je zaključilo, da obdolženčevemu zagovoru ne gre verjeti, ker bi nenazadnje račun zavedel v poslovne knjige ob nastanku poslovnega dogodka in bi relativno visok znesek tudi poskusil izterjati, če bi delo v resnici opravil. 18. Glede na navedeno, in ker v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi povzročilo dvom o pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zagovornika obd. ZŽ zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

19. Zoper prvostopenjsko odločbo o kazenski sankciji se obdolženčev zagovornik ni pritožil, pritožbeno sodišče pa jo je preizkusilo po uradni dolžnosti (člen 386 ZKP). Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo obdolžencu v korist. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter mu izreklo pogojno obsodbo kot primerno kazensko sankcijo, v njej pa določilo primerno kazen in ustrezno preizkusno dobo.

20. Iz navedenih razlogov, in ker tudi v tem delu sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo tudi pritožbo zagovornika obd. ZŽ (člen 391 ZKP).

21. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da je obd. ZŽ samostojni podjetnik in prejema dohodek, zaradi česar je zmožen plačati sodno takso (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).