Jedro

Skupno starševstvo je po določbi prvega odstavka 105. člena ZZZDR lahko izključno posledica sporazuma staršev. Zato ne glede na željo otrok, da bi bila rada z obema staršema enako in da sta oba starša zanju sposobna skrbeti, skupnega starševstva sodišče ni moglo vzpostaviti; tega ne bi moglo niti v primeru ugotovitve, da tožnica skupno starševstvo morebiti odklanja iz neutemeljenih razlogov: bistveno je (le), da sporazum o tem ni bil dosežen, sodišče pa s sodbo skupnega starševstva staršu, ki mu nasprotuje, ne more vsiliti (niti če je takšna želja otrok ali če ga priporoči izvedenec psiholog).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, med njenim trajanjem rojena skupna mladoletna otroka A. Š. in M. Š. dodelilo v varstvo in vzgojo materi N. Š., odločilo o njunih stikih z očetom A. Š. in slednjega zavezalo plačevati od izdaje sodbe dalje po 250,00 EUR preživnine mesečno za vsakega. 2. Pritožbo toženca, ki je izpodbijal sodbo prvostopenjskega sodišča v celoti, je pritožbeno sodišče zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Obsega izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ni opredelil, iz obrazložitve pa je mogoče razbrati, da izpodbija odločitev o varstvu in vzgoji, o stikih in o preživnini. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodb prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma povzema potek postopka pred navedenima sodiščema in vsebino odločitev, ki sta jih sprejeli, ter bistvene razloge njunih sodb. V utemeljitev vloženega izrednega pravnega sredstva posebno pozornost namenja odločitvi o varstvu in vzgoji mladoletnih otrok. V zvezi z njo zapiše očitek, da sodišče ni upoštevalo, da se je tožnica leta 2007 odselila iz do tedaj skupnega štirisobnega stanovanja, v katerem imata otroka vsak svojo sobo, v najemniško dvosobno stanovanje, ter da sta takrat otroka ostala pri očetu. Graja stališče sodišča, da preselitev v manjše stanovanje ne pomeni bistvenega posega v dotedanje življenje otrok, saj je bilo zavzeto ob neupoštevanju okoliščine, da bosta otroka glede na njuno starost in različen spol potrebovala vsak svojo sobo. Z utemeljitvijo, da sta oba starša enako primerna za varstvo in vzgojo otrok in da sta oba otroka izrecno izjavila, da želita biti z obema staršema enako, se zavzema za skupno starševstvo. Do tega bi moralo po njegovem prepričanju priti, saj imajo želje otrok v starosti, v kakršni sta otroka pravdnih strank, odločilen pomen, kar utemeljuje s sklicevanjem na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah ter na sodno prakso, od katere izpodbijana odločitev po njegovem mnenju nedovoljeno odstopa. Glede stikov povzema zapis v sodbi pritožbenega sodišča, da se bosta pravdni stranki o tem v bodoče uspeli dogovarjati, kar je po njegovem mnenju kontradiktorno: če bi se stranki uspeli sporazumeti, ne bi bilo potrebno, da o tem odloča sodišče. V zvezi z odločitvijo o preživnini navaja, da pritožbeno sodišče ni (ustrezno) odgovorilo na njegovo pritožbeno trditev, da niso bili upoštevani dohodki, ki jih tožnica prejema iz svojega podjetja (o čemer natančnejših trditev ni mogel postaviti, ker do tozadevnih podatkov sam ne more priti) in da je izračun stroškov preživljanja otrok napačen. Končno tudi ni bilo upoštevano, da sta otroka po odselitvi matere živela pri očetu, ki ju je ta čas preživljal pretežno sam, kar je vplivalo na razmerje med njegovimi dohodki in stroški. Vse navedeno po revidentovem prepričanju kaže, da obstajajo nasprotja med listinami in razlogi sodb in da sodbi obeh sodišč ne upoštevata odločilnih dejstev ter da je odločitev materialnopravno zmotna.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravnomočna odločitev, da se mladoletna skupna otroka pravdnih strank dodelita v varstvo in vzgojo materi, je po revidentovem prepričanju materialnopravno zmotna zato, ker bi moralo biti določeno skupno starševstvo, pa ni bilo. Temu ni tako. Skupno starševstvo je po določbi prvega odstavka 105. člena ZZZDR lahko izključno posledica sporazuma staršev. Ratio te določbe je, kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče, da je s skupnim starševstvom najbolje poskrbljeno za koristi otroka le v primeru, ko se starša medsebojno zelo dobro razumeta, sta sposobna dobre komunikacije in sta se zmožna dobro usklajevati. V konkretnem primeru tožnica (z argumentom, da v razmerju med pravdnima strankama prav prej navedenih kvalitet ni) s skupnim starševstvom ni soglašala. Zato ne glede na željo otrok, da bi bila rada z obema staršema enako in da sta oba starša zanju sposobna skrbeti, skupnega starševstva ni moglo vzpostaviti; tega ne bi moglo niti v primeru ugotovitve, da tožnica skupno starševstvo morebiti odklanja iz neutemeljenih razlogov: bistveno je (le), da sporazum o tem ni bil dosežen, sodišče pa s sodbo skupnega starševstva staršu, ki mu nasprotuje, ne more vsiliti (niti če je takšna želja otrok ali če ga priporoči izvedenec psiholog). Drugačno stališče ne izhaja iz nobene od sodnih odločb Vrhovnega sodišča, na katere se v tej zvezi sklicuje revident. Zavrnitev skupnega starševstva tako ni v nasprotju z materialnim pravom in ne s sodno prakso.

7. Določitev stikov na ta način, da bi bila otroka pri vsakem od staršev natančno enako, bi dejansko vzpostavila skupno starševstvo. Zakaj to v konkretnem primeru ne pride v poštev, je bilo že pojasnjeno. Sodišče prve stopnje je stike otrok z očetom določilo upoštevaje vse relevantne okoliščine primera (starost otrok, njune šolske in izvenšolske dejavnosti, objektivne okoliščine na strani pravdnih strank in podobno), pritožbeno sodišče pa je pravilno pojasnilo, da se njihov obseg na podlagi sporazuma strank lahko tudi poveča. Odločitev, kakršno sta sprejeli nižji sodišči (in ki je manj ohlapna od tiste, ki jo je predlagala tožnica, pa je sodišče ni sprejelo zaradi otežene komunikacije med pravdnima strankama, ki je bila za takšno odločitev ovira), je v korist otrok in ne posega v očetovo roditeljsko pravico. Očitane kontradiktornosti v razlogih izpodbijane sodbe ni: če se pravdni stranki glede na želje otrok ne bosta dogovorili drugače (na primer za večji obseg stikov, za stike ob drugih dnevnih in podobno), bo pač veljal pravnomočno določen režim stikov.

8. Ne drži, da toženec ni dobil odgovora na svoje pritožbene trditve o neupoštevanju dohodka tožnice iz njenega podjetja (s čemer smiselno uveljavlja bistveno kršitev procesnih pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V predzadnjem odstavku na šesti strani sodbe mu je sodišče druge stopnje pojasnilo, da je prvostopenjsko sodišče pri porazdelitvi preživninskega bremena med oba starša izhajalo predvsem iz razmerja med dohodkoma pravdnih strank in njunih stroškov, pri čemer je bilo ugotovljeno, da tožničina plača znaša 1.290,00 EUR, toženčeva pa 2.699,00 EUR mesečno ter da je (ne glede na takšen razkorak v plačah) tožencu naložilo v plačilo preživnino, ki "pokriva" polovico življenjskih stroškov vsakega od otrok in da bi zato toženec, da bi dosegel zase ugodnejšo prerazporeditev preživninskega bremena, moral dokazati, da tožnica z (domnevnim) dohodkom iz svojega podjetja doseže ali celo preseže zaslužek toženca. Tega pa toženec ni niti trdil, pač pa je le v pritožbi zapisal, da je višina preživnine ugotovljena napačno, ker niso bili upoštevani vsi relevantni podatki: za izračun dohodkov tožnice namreč ni bil pridobljen izračun dohodnine za leto 2007. Tudi predloga, naj sodišče pribavi izračun dohodnine za tožnico za leto 2007, ni podal. Tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki razpravno načelo ni toliko zrahljano oziroma preiskovalno načelo ne stopa v ospredje do takšne mere, da pravdne stranke ne bi imele nobene obveznosti pri zbiranju procesnega gradiva (7. člen ZPP).

9. Revizija je torej neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).