Jedro

Čeprav ni potrebno, da bi tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe do potankosti opredelila, na kaj se nanaša zahtevani znesek oziroma terjatev in zadošča že splošnejša opredelitev posameznih postavk ob sklepčni tožbi, golo sklicevanje na sklep o izvršbi, katerega sestavni del je tudi predlog z izvršbo, ki vsebuje navedbo posameznih verodostojnih listin, na podlagi katerih je tožeča stranka zoper toženo stranko predlagala izvršbo, ne predstavlja takšne splošne opredelitve posameznih postavk, ki bi zadoščale za ugotovitev, da je obstoj terjatve zoper toženo stranko verjetno izkazan.

Zgolj slabo finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje tožene stranke kot objektivno dejstvo, ne zadošča za izdajo začasne odredbe, saj mora biti izkazana subjektivna in konkretna nevarnost delovanja tožene stranke. Opis trenutnega finančnega, likvidnostnega in premoženjskega stanja tožene stranke je lahko zgolj izhodišče za utemeljevanje obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena, vendar sama po sebi ne zadošča za ugotovitev obstoja te nevarnosti, saj je potrebno tudi izkazati odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem s strani tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se predlog za izdajo začasne odredbe z dne 14. 1. 2015 z izrekom prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin tožene stranke, naštetih v izreku, zavrne (I. točka izreka) ter da tožeča stranka sama nosi svoje stroške tega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper tak sklep se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencih zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 2. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, saj se je sklicevala na sklep o izvršbi z dne 3. 9. 2014 ter na predlog za izvršbo, v katerem so natančno opredeljene verodostojne listine, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svoje trditve o obstoju terjatve. Za izpolnjenost prvega pogoja za izdajo začasne odredbe ni potrebno, da je sodišče o obstoju terjatve prepričano. Zadostuje že, da terjatev verjetno obstaja, kar pomeni, da so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva, močnejši od tistih, ki govore zoper njega. V skladu s sodno prakso ni potrebno, da bi tožnik do potankosti opredelil, na kaj se nanaša zahtevani znesek oziroma terjatev, temveč zadošča že splošnejša opredelitev posameznih postavk, ki jasno izhajajo iz sklepa o izvršbi in pripadajočega predloga za dovolitev izvršbe. V zvezi z zaključki sodišča prve stopnje glede izkazanosti subjektivne nevarnosti tožeča stranka v pritožbi navaja, da je Vrhovno sodišče že leta 1999 zavzelo stališče, da se nevarnost izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju, ki ima za posledico onemogočanje ali otežkočenje izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to, ter da je dolžnikova krivda (subjektivna odgovornost) za ugotovitev nevarnosti ni relevantna. Stališče prvostopenjskega sodišča, da mora pri denarni terjatvi nevarnost izhajati iz zavestnega dolžnikovega ravnanja, ki meri na to, da bo upniku onemogočil ali otežil izvršbo, je pravno zmotno. Tožeča stranka je jasno navedla in opredelila slabo premoženjsko stanje tožene stranke ter dejstvo, da so na večini toženkinega premoženja že vpisane hipoteke. Iz tega sledi logičen zaključek, da je tožena stranka s svojim premoženjem že razpolagala oziroma se pretirano zadolževala ter tako tožeči stranki otežila uspešno izvršbo. Krivda in nagib tožene stranke pri tovrstnem razpolaganju nista relevantni in tega tožeči stranki niti ni potrebno dokazovati. Toženkino razpolaganje s premoženjem se namreč izkazuje predvsem z dejstvi iz sfere tožene stranke, do katerih ima tožeča stranka omejen dostop. Poleg tega je izkazovanje otežene uveljavitve terjatve v prihodnosti ter izkazovanje dejstev, da je do take posledice prišlo zaradi dolžnikovega ravnanja, že samo po sebi za predlagatelja precej zahtevno. Dodatno izkazovanje dolžnikovega krivdnega namena bi prepogosto pripeljalo do situacij, ko upnik pogoja subjektivne nevarnosti ne bo mogel izkazati. Zato bi bilo takšno razlogovanje sodišča v popolnem nasprotju z ustaljeno sodno prakso in bi lahko v prihodnosti predstavljalo precedens, ki bi gospodarskim subjektom na trgu v celoti odvzel pravico do zavarovanja svoje terjatve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvi odstavek 270. člena ZIZ določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. V skladu z drugim odstavkom 270. člena ZIZ mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je po vsebinski preučitvi predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ocenilo, da tožeča stranka z navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe ni izkazala niti enega od navedenih treh pogojev za izdajo začasne odredbe.

6. Kot je v zvezi z izpolnjevanjem prvega pogoja torej izkazom verjetnega obstoja terjatve ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe v zvezi s tem pogojem navajala, da razpolaga z odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva tj. sklep o izvršbi VL 114761/2014 z dne 3. 9. 2014, pri čemer denarna terjatev izhaja iz prvega odstavka izreka v znesku 266.320,54 EUR in tretjega odstavka izreka - stroški upnika v znesku 597,01 EUR. Ker se je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve zgolj sklicevalo na sklep o izvršbi in v zvezi z obstojem terjatve ni podala trditev, ki bi jo z verjetnostjo utemeljevale po temelju in po višini, sodišče prve stopnje ni moglo preizkušati resničnosti trditev o verjetnem obstoju terjatve in je zato zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, katera zavarovanje z začasno odredbo predlaga. Zgolj s takšnimi navedbami (ki bi sicer zadostovale za izkazanost pogoja za izdajo predhodne odredbe) tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da je z njimi tožeča stranka verjetno izkazala obstoj terjatve zoper toženo stranko, čeprav je predlog za izvršbo, v katerem so navedeni podatki o posameznih verodostojnih listinah - računih, ki jih je tožeča stranka izdala toženi stranki in v predmetni zadevi iztožuje njihovo plačilo, sestavni del sklepa o izvršbi. Samo dejstvo, da so računi bili izdani, po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavljajo zadostne verjetnosti, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke tudi dejansko obstaja. Čeprav v skladu s sodno prakso ni potrebno, da bi tožeča stranka do potankosti opredelila, na kaj se nanaša zahtevani znesek oziroma terjatev, ter da zadošča že splošnejša opredelitev posameznih postavk ob sklepčni tožbi (kot izpostavlja tožeča stranka v svoji pritožbi in se pri tem očitno opira na vsebino sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1570/2012 z dne 6. 6. 2012), v obravnavani zadevi ni mogoče šteti, da je zgolj s sklicevanjem na predlog za izvršbo oziroma sklep o izvršbi, katerega sestavni del je tudi predlog z izvršbo, ki vsebuje navedbo posameznih verodostojnih listin, na podlagi katerih je tožeča stranka zoper toženo stranko predlagala izvršbo, ne predstavlja takšne splošnejše opredelitve posameznih postavk, kot zmotno meni tožeča stranka. V sodni praksi je namreč sprejeto tudi stališče, da mora upnik izpolnjenost pogojev s stopnjo verjetnosti izkazati že v samem predlogu za zavarovanje z začasno odredbo (glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1991/2010 z dne 9. 6. 2010), kar pomeni, da mora predlagatelj v predlogu za izdajo začasne odredbe terjatev primerno opredeliti in priložiti oziroma predlagati dokaze, ki bodo izkazali njen verjeten obstoj. Če je predlog za začasno odredbo vložen hkrati s tožbo, sama vložitev tožbe še ne izkazuje verjetnega obstoja terjatve, saj je že Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 430/2002 z dne 16. 10. 2003 pojasnilo, da se z vložitvijo tožbe šele pojavi dvom, ter da so ob vložitvi tožbe razlogi, ki govorijo za resničnost ali neresničnost dejstev v tožbi, v ravnovesju, za verjetnost pa je treba dokazati več. V predmetni zadevi pa tožeča stranka do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe niti ni vložila popolne tožbe, saj se je v predlogu za začasno odredbo sklicevala na vložen predlog za izvršbo ter sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki pa je bil razveljavljen v dovolitvenem delu. Ker se v primeru obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, se postopek nadaljuje kot pri tožbi, in se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine obravnava kot tožba v pravdnem postopku, vendar šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma sedaj tožeča stranka navede dejansko podlago toženčeve obveznosti, tvori tožbo (glej sklep Višjega sodišča v Celju Cp 297/2013 z dne 7. 11. 2013 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 69/2011 z dne 21. 5. 2013). Ker v predmetni zadevi tožeča stranka hkrati s predlogom za zavarovanje z začasno odredbo ni vložila tudi pripravljalne vloge, v kateri bi navedlo dejansko podlago toženčeve obveznosti, je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni izkazan prvi pogoj za izdajo začasne odredbe tj. verjetnost obstoja terjatve zoper toženo stranko, pravilen.

7. Četudi bi šteli, da za izkaz verjetnosti obstoja terjatve zadošča že predlog za izvršbo in sklicevanje na izdane račune, brez utemeljitve dejanske podlage za izdajo računov, je potrebno pritrditi tudi presoji prvostopenjskega sodišča, da v obravnavani zadevi tožeča stranka tudi ni izkazala obstoja drugega pogoja tj. obstoja nevarnosti, da bo zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem s strani tožene stranke, uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve se za izkaz te nevarnosti zahteva subjektivna nevarnost, kar pomeni, da je potrebno dokazati nevarnost aktivnega delovanja oziroma opustitve s strani tožene stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve.

8. Obstoj nevarnosti onemogočanja ali precejšnjega oteževanja uveljavljanja terjatve je tožeča stranka utemeljevala z povzemanjem podatkov iz bonitetne informacije, ki jo je pridobila pri Agenciji za javno pravne evidence in storitve (AJPES), iz katere izhaja, (-) da tožena stranka po stanju na dan 20. 6. 2014 spada v bonitetno oceno SB8, kar je tretja najslabša skupina, v katero spadajo gospodarske družbe, katerih zmožnost za poravnanje obveznosti je nizka in v veliki meri pogojena z razmerami v poslovnem okolju, saj takšne družbe dosegajo vrednosti kazalnikov, ki odražajo dejavnike tveganja za nastop dogodka neplačila in je modelsko ocenjena verjetnost nastopa dogodka neplačila visoka ter pomembno višja kot v 7. bonitetnem razredu; (-) da maksimalna vzdržna zadolženost tožene stranke znaša 559.632,00 EUR, medtem, ko je tožena stranka dejansko zadolžena za 9.194.900,00 EUR, kar pomeni vsaj 20 x preveč; (-) da ima tožena stranka izkazan negativni denarni tok, kar pomeni, da je podana verjetnost, da tožena stranka v prihodnje ne bo uspela plačevati zapadlih obveznosti niti z zamudo; (-) da je delež denarnega toka v sredstvih tožene stranke negativen; (-) da je tožena stranka izjemno zadolžena, ker je delež celotnih obveznosti v opredmetenih sredstvih v virih sredstev enak 82 %; (-) da ni sposobna več pokrivati obresti; (-) da je še v letu 2012 dosegla čisti dobiček 10.546,00 EUR, nato pa v letu 2013 poslovno čisto izgubo 5.103.739,00 EUR; (-) da tožena stranka dosega negativno čisto donosnost kapitala, negativno čisto donosnost sredstev ter prihodkov; (-) da je razmerje med finančnimi obveznostmi in EBITDA, izjemno negativno in znaša -9.358, medtem ko je na ravni dejavnosti ta kazalnik ocenjen na 4,430; (-) da je tožeča stranka prepričana, da tožena stranka ne more poplačati njene terjatve na noben način, saj ima za skoraj 5.000.000,00 EUR bilančne izgube, medtem, ko znaša ta kazalnik na ravni dejavnosti pozitivnih 14.000.000,00 EUR; (-) da se je pri lastnikih tožene stranke začela kriza s stavko vseh zaposlenih in napovedmi stečaja že 2. 7. 2014, kar je utemeljujejo podatki iz članka v časopisu D. z dne 2. 7. 2014, iz katerega naj bi izhajalo, da je lastnik tožene stranke, to je družba P. že dlje časa v velikih oziroma hudih finančnih težavah, pri čemer družba P. svojemu lastniku družbi H. dolguje 16.000.000,00 EUR. Stečaj tožene stranke je po mnenju tožeče stranke le še vprašanje časa, zaradi česar je potrebna sodna intervencija v smislu zavarovanja njene terjatve.

9. Sodišče prve stopnje je povzete navedbe tožeče stranke o slabem finančnem, likvidnostnem in premoženjskem stanju tožene stranke ocenilo le kot opis stanja tožene stranke, ne pa njenega delovanja, ki se zahteva pri izkazu verjetne nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ. S takšno oceno soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki pritrjuje tudi stališču, da zgolj slabo finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje tožene stranke kot objektivno dejstvo, ne zadošča za izdajo začasne odredbe, saj mora biti izkazana subjektivna in konkretna nevarnost delovanja tožene stranke, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje. Opis trenutnega finančnega, likvidnostnega in premoženjskega stanja tožene stranke je lahko zgolj izhodišče za utemeljevanje obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena, vendar sam po sebi ne zadošča za ugotovitev obstoja te nevarnosti, saj je potrebno tudi izkazati odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem s strani tožene stranke. Iz samega opisa finančnega, likvidnostnega in premoženjskega stanja tožene stranke namreč ni mogoče vleči smiselnih zaključkov, da je tožena stranka s svojim premoženjem razpolagala v preteklosti in se pretirano zadolževala, sodelovala pri raznih neuspešnih projektih ter tako tožeči stranki otežila uspešno izvršbo, kot to navaja tožeča stranka v pritožbi. Tožeča stranka bi morala namreč v predlogu za izdajo začasne odredbe podati konkretne navedbe, iz katerih bi izhajalo, da tožena stranka kljub tako slabemu finančnemu, premoženjskemu in likvidnostnemu stanju s posli izven obsega njenega rednega poslovanja negativno vpliva na možnost poplačila svojih upnikov. Razpolaganje s premoženjem, ki je opravljeno v okviru redne dejavnosti in povsem neodvisno od vprašanja uveljavitve terjatve, ponavadi ne konstruira pogojev subjektivne nevarnosti, ne glede na to, ali ogrožajo uveljavitev terjatve ali ne, medtem ko izredno oziroma nepojasnjeno razpolaganje, ki vsaj v splošnem poteka v smeri onemogočanja oziroma izogibanja uveljavitvi terjatve upnikov (pri čemer ni nujno, da gre za izogibanje konkretni terjatvi), najverjetneje kaže na obstoj subjektivne nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ (tako Vrtačnik, U. ter Pogorelčnik, N. v članku Pogoji za izdajo začasne odredbe, revija Odvetnik, 2014, št. 64, stran 11, ki se v tem delu sklicujeta na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 119/2012 z dne 6. 3. 2012). Tako po prepričanju pritožbenega sodišča navedbe tožeče stranke v predlogu za začasno odredbo jasno o slabem premoženjskem stanju tožene stranke in izpostavljeno dejstvo, da so na večini toženkinega premoženja že vpisane hipoteke, ne zadoščajo za ugotovitev obstoja nevarnosti razpolaganja s premoženjem v škodo tožeče stranke. Čeprav je izkazovanje razpolaganja s premoženjem s strani tožene stranke lahko za tožečo stranko težavno, ker ga lahko izkazuje zgolj na podlagi javno dostopnih podatkov, je to kljub vsemu možno, ravno s primerjavo podatkov o poslovanju tožene stranke v preteklem in predpreteklem letu ob upoštevanju pojasnil k računovodskim izkazom, ki jih morajo gospodarske družbe oddati hkrati z bilanco stanja in izkazom poslovnega izida. Pri tem je potrebno poudariti, da dodatno izkazovanje dolžnikovega krivdnega namena pri razpolaganju (tudi) po mnenju pritožbenega sodišča ni potrebno, kot sicer pravilno navaja tožeča stranka v pritožbi, vendar pa tožeča stranka pri tem očitno zmotno meni, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom oziroma ob razlogih, ki jih je navedlo v obrazložitvi zahtevalo, da naj bi izkazala dolžnikov krivdni namen tj. da je dolžnik razpolagal s svojim premoženjem namenoma tako, da bi upnikom onemogočil uveljavitev njihovih terjatev. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevalo kaj takšnega, saj je zgolj navedlo, da stanje tožene stranke kot objektivno dejstvo ne zadošča za izdajo začasne odredbe, temveč mora biti izkazana subjektivna in konkretna nevarnost delovanja tožene stranke, kar pa ne pomeni, da je potrebno upniku dokazovati tudi namen dolžnika oziroma tožene stranke, da bi s razpolaganjem s svojim premoženjem upnikom otežila ali onemogočila izvršbo.

10. Nenazadnje pa se je strinjati tudi s sicer pritožbeno neizpodbijanem zaključkom, da tožeča stranka s svojimi navedbami tudi ni izkazala tretjega pogoja za izdajo začasne odredbe tj. da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Kot je prepričljivo pojasnilo prvostopenjsko sodišče v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni mogoče sprejeti navedb tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe, da je večina premoženja tožene stranke že pod hipotekami in drugimi zavarovanji, zaradi česar bi se s predlogom vpisala na mesta za bankami in drugimi večjimi upniki, saj izdaja začasne odredbe, s katero se toženi stranki prepove razpolaganje z njenim premoženjem, sredstvo, ki zelo posegajo v pravno zavarovana upravičenja lastnika nepremičnine in toženi stranki onemogoča ali vsaj bistveno oteži ustvarjanje morebitnega dobička oziroma dohodka na podlagi odsvojitve ali obremenitve nepremičnin.

11. Glede na navedeno in ker tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožbeno sodišče ni zasledilo nobene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. in 366. členom ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, pritožbenih stroškov, ki jih je priglasila v obravnavani pritožbi ter zahtevala njihovo povračilo, ni mogoče šteti za potrebne in jih je tožeča stranka dolžna kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP in 366. členom ZPP).