Jedro

ZPPSL pojem "slabo ekonomsko-finančno stanje" uporabi samo v prvem odstavku 125. člena. Tega pojma posebej ne opredeljuje. Gre za nedoločen pravni pojem - opredelitev njegove vsebine pa je vprašanje uporabe materialnega prava. Za obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti ni treba, da bi izpodbojni nasprotnik z gotovostjo vedel, da bo prišlo do stečaja. Iz tega, da zakon v 125. členu govori o slabem ekonomsko-finančnem stanju, ne pa morda kar o obstoju stečajnega razloga, je mogoče napraviti kvečjemu sklep, da za ta element izpodbojnega dejanskega stanu ni potreben obstoj stečajnega razloga, ampak je mogoče o slabem ekonomsko-finančnem stanju govoriti že prej.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, s katero je to med drugim ugotovilo, da sta pravni dejanji - sporazuma pravdnih strank, in sicer sporazum opr.št. Sv 795/98, sklenjen v notarski pisarni E. L. dne 21.10.1998 ter sporazum opr. št. Sv 990/98, sklenjen v notarski pisarni E. L. dne 9.12.1998 ter vsa pravna dejanja, izvršena na podlagi navedenih sporazumov, na podlagi katerih je tožena stranka pridobila zastavno pravico na nepremičninah, navedenih v 2. točki prvega in v 3. točki drugega navedenega sporazuma, proti stečajni masi brez pravnega učinka in ugotovilo, da ne obstaja ločitvena pravica tožene stranke v zavarovanje denarnih terjatev tožene stranke na podlagi kreditnih pogodb, v zneskih in na nepremičninah, navedenih v omenjenih sporazumih.

Zoper takšno odločitev vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano drugostopenjsko in prvostopenjsko sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Izvod revizije je bil poslan tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Glede kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Sodišče druge stopnje naj bi storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi izpodbijana sodba ne imela razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče pa naj bi tudi ne bilo odgovorilo na pritožbene navedbe. Po zatrjevanju revidenta drugostopenjsko sodišče le pavšalno navaja, da je prišlo do oškodovanja upnikov, zaradi česar naj bi ne bilo mogoče preveriti, na kakšni podlagi je bila pritožba tožene stranke zavrnjena. Pritožbeno sodišče naj bi obravnavalo domnevno navedbo tožene stranke o tem, da posli niso bili sklenjeni z namenom oškodovanja, čeprav naj bi te navedbe v pritožbi sploh ne bilo, na drugi strani pa naj bi se ne opredelilo do pritožbenih navedb, da niso podani subjektivni in objektivni elementi izpodbijanja. Ta revidentov očitek ni utemeljen. Revident je v pritožbi nasprotoval (sicer pravno res nepomembni) trditvi tožeče stranke, naj bi bil sklepal izpodbijane posle z namenom oškodovanja drugih upnikov (zadnji odstavek na 2. strani pritožbe z dne 14.2.2002), pritožbeno sodišče je to njegovo navedbo v izpodbijani odločbi korektno povzelo (drugi odstavek na 2. strani) in potem nanjo tudi pravilno odgovorilo, da za izpodbojnost pravnih dejanj stečajnega dolžnika ni potreben oškodovalni namen (tretji odstavek na 3. strani obrazložitve). Tudi ne drži navedba, da se glede obstoja objektivnih in subjektivnih elementov izpodbijanja drugostopenjsko sodišče ni opredelilo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je drugostopenjsko sodišče ta vprašanja obravnavalo in na pritožbene navedbe tudi odgovorilo (glej zlasti tretji odstavek na 3. in nadaljevanje na 4. strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri presoji, ali je utemeljitev glede teh vprašanj zadostna, je treba upoštevati, da je pritožbeno sodišče soglašalo z utemeljitvijo, ki jo je obširneje podalo sodišče prve stopnje. Očitek, da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej ni utemeljen.

Glede kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Neutemeljen je nadalje očitek, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko naj bi se ne izjasnilo glede revidentove trditve, da so bili izpodbijani pravni posli sklenjeni zaradi izvajanja prisilnih predpisov o varnem bančnem poslovanju in ne z namenom oškodovanja drugih upnikov oziroma naklanjanja ugodnosti revidentu. Šlo naj bi za odločilno dejstvo, glede katerega naj bi revident v prvostopenjski odločbi ne dobil odgovora oziroma stališča sodišča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v tem delu ne gre za odločilno dejstvo, pač pa za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, samo posredno tudi za vprašanje kršitve postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, kolikor bi bila obrazložitev prvostopenjske sodbe res delno pomanjkljiva. Da namen sklenitve izpodbojnega dejanja ni odločilen za vprašanje, ali bo dejanje izpodbojno v primeru stečaja, izhaja posredno že iz delno notranje neskladnih navedb revidenta v tej reviziji (glej obrazložitev v prejšnjem odstavku). Zakaj namen sklenitve izpodbojnega dejanja ni odločilen, pa je pojasnilo drugostopenjsko sodišče in s tem odpravilo pomanjkljivost v obrazložitvi prvostopenjske odločbe. Tudi revizijska navedba, da prvostopenjska sodba nima razlogov o tem, kako na izpodbojnost vplivajo posebni predpisi, ki urejajo varno poslovanje bank, ne drži. Sodišče prve stopnje je na te navedbe odgovorilo (gl. predvsem drugi odstavek na 10. strani obrazložitve). Revizijsko sodišče k temu še dodaja, da določba 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 s spremembami - ZPPSL) v ničemer ne ovira bank, da ustrezno in pravočasno zavarujejo svoje plasmaje na način, ki ne bo spravljal v nedopustno neenakopraven položaj drugih upnikov. Tudi revizijski očitek, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo določb o dokaznem bremenu glede vprašanja obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti, ni utemeljen. Obstoja subjektivnega elementa naj bi tožeča stranka ne bila dokazala, sodišče prve stopnje pa je kljub temu ugotovilo, da je revident vedel za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke. Ta očitek bi lahko pomenil kršitev določbe 212. člena ZPP. Te kršitve sicer tudi ni med bistvenimi kršitvami absolutnega značaja iz drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa je revident nanjo opozarjal že v pritožbi: če bi jo bilo prvostopenjsko sodišče res zagrešilo, drugostopenjsko sodišče pa je v izpodbijani odločbi ne bi bilo odpravilo, bi lahko šlo za primer kršitve iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, ki predstavlja dopusten revizijski razlog. Zato je moralo revizijsko sodišče preveriti utemeljenost tega očitka. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da je revident vedel oziroma bi moral vedeti za njeno slabo ekonomsko finančno stanje. Navedla je, da je revident imel svojega člana v njenem nadzornem odboru, da je bil ta seznanjen s finančno ekonomsko situacijo, da je bila tožeča stranka nelikvidna, na kar je bilo mogoče sklepati iz dalj časa trajajoče blokade njenega žiro računa in da si je revident v vseh kreditnih pogodbah zagotovil pravico, da od tožeče stranke kadarkoli zahteva periodično ali zaključno bilanco ter drugo dokumentacijo. S tem je tožeča stranka zadostila zahtevam, ki ji jih glede tega odločilnega dejstva nalaga trditveno breme. Za takšne navedbe je ponudila tudi ustrezne dokaze: podatke o članstvu v nadzornem odboru, poročilo revizijske hiše P. o reviziji za leto 1997, ki opozarja na možnost stečaja, in kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je te dokaze tudi izvedlo in na njihovi podlagi prišlo do prepričanja, da je revident vedel za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Ugotovilo je tudi - in to ugotovitev povzema tudi pritožbeno sodišče - da med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, da je revident poznal ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Ne nazadnje to dejstvo priznava revident tudi v reviziji, ko ponovno navaja, da je dobro poznal tožničino ekonomsko finančno stanje (glej o tem v nadaljevanju pri utemeljitvi glede zmotne uporabe materialnega prava). Revidentove na vedbe o kršitvi procesnih pravil o dokaznem bremenu torej niso utemeljene.

Glede zmotne uporabe materialnega prava a) Objektivni element izpodbojnosti Kot pravno zmotno revident posebej navaja stališče sodišč, da je prišlo do oškodovanja stečajnih upnikov ali naklanjanja ugodnosti posameznemu upniku tudi glede zneskov po dodatku 5 in 6 h kreditni pogodbi št. 268/95, na podlagi katerih naj bi bila tožeča stranka prejela dodatnih 100,000.000,00 SIT kredita, ter po dodatku št. 6 h kreditni pogodbi 117/96, na podlagi katerega naj bi se bil znesek kredita povečal z 10,000.000,00 na 35,000.000,00 SIT. Z zavarovanjem teh dveh novih kreditov naj bi se premoženje tožeče stranke ne bilo zmanjšalo, saj naj bi za dodatno zavarovanje prejela dodatna sredstva. Revizijsko sodišče najprej opozarja, da presoja o tem, ali posamezno dejanje predstavlja oškodovanje stečajnih upnikov oziroma naklanjanje ugodnosti upnikom, res pomeni reševanje materialnopravnega vprašanja, ne pa morda vprašanja pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar sta tako sodišče prve stopnje (glej zlasti drugi odstavek na str. 8 in drugi ter peti odstavek na str. 9 prvostopenjske sodbe) kot sodišče druge stopnje (glej drugostopenjsko sodbo zlasti drugi odstavek na str. 3 in na str. 4 zgoraj) ugotovili, da je revident tudi po navedenih aneksih tožeči stranki najprej odobril določene zneske kredita, naknadno pa sta stranki te terjatve dodatno zavarovali z ustanovitvijo zastavne pravice. To so dejanske ugotovitve, na katere je tudi revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob takšnem dejanskem stanju pa sta sodišči pravilno presodili, da imajo takšna pravna dejanja vse objektivne znake izpodbojnega pravnega dejanja po tretjem odstavku 125. člena ZPPSL. Revident glede tega vprašanja ne navaja nobenih novih pravnih argumentov, zato se v tem delu tudi revizijsko sodišče v celoti sklicuje na utemeljitev sodišča prve stopnje (glej zlasti peti odstavek na strani 9 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

b) Subjektivni element izpodbojnosti Glede subjektivnega elementa izpodbojnosti (vednosti o dolžnikovem slabem ekonomsko-finančnem stanju) revident najprej izrecno potrdi, da je dobro poznal ekonomsko-finančno stanje, v nadaljevanju pa ponovi očitek, da v spisu ni dokazov, da je vedel za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke, in da tožeča stranka sploh ni bila v slabem ekonomsko finančnem stanju. Likvidnostne težave, ki jih je tožeča stranka imela, naj bi namreč ne pomenile slabega ekonomsko-finančnega stanja, saj naj bi jih bilo mogoče rešiti s prodajo premoženja.

V prvem delu (da v spisu ni dokazov, da je vedel za slabo ekonomsko finančno stanje tožeče stranke) revidentova navedba lahko pomeni le neutemeljeni očitek o kršitvi postopkovnih določb o dokaznem bremenu (glej zgoraj), in še očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Iz slednjega razloga revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP) in na ta očitek revizijskemu sodišču ni treba odgovarjati.

V drugem delu (da tožeča stranka sploh ni bila v slabem ekonomsko-finančnem stanju) lahko revidentova navedba pomeni očitek o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju (zakaj takega revizijskega očitka ni treba presojati, glej zgoraj), ali pa tudi impliciten očitek napačne uporabe materialnega prava (tako je to domnevno pomanjkljivost opredelil revident), ker naj bi sodišče likvidnostne težave tožeče stranke - za katere ni sporno, da jih je revident v času sklepanja izpodbijanih poslov poznal - napačno kvalificiralo kot slabo ekonomsko-finančno stanje.

ZPPSL pojem "slabo ekonomsko-finančno stanje" uporabi samo v prvem odstavku 125. člena. Tega pojma posebej ne opredeljuje. Gre za nedoločen pravni pojem - opredelitev njegove vsebine pa je vprašanje uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da za obstoj subjektivnega elementa ni treba, da bi izpodbojni nasprotnik z gotovostjo vedel, da bo prišlo do stečaja. Še več, slabega ekonomsko-finančnega stanja kot elementa izpodbojnega dejanskega stanu tudi ni mogoče enačiti s stečajnim razlogom: v času, ko je bilo izpodbojno dejanje storjeno, lahko sploh še niso podani stečajni razlogi, ekonomsko-finančno stanje pa je že "slabo" v smislu prvega odstavka 125. člena ZPPSL. Iz določbe 125. člena ZPPSL sicer izhaja, da temelji na logičnem izhodišču, da je vsak subjekt, nad katerim je bil začet stečaj, bil določen čas pred stečajem tudi v slabem ekonomsko-finančnem stanju. Iz tega, da zakon v 125. členu govori o slabem ekonomsko-finančnem stanju, ne pa morda kar o obstoju stečajnega razloga, pa je mogoče napraviti kvečjemu sklep, da za ta element izpodbojnega dejanskega stanu ni potreben obstoj stečajnega razloga, ampak je mogoče o slabem ekonomsko -finančnem stanju govoriti že prej. Vsaj obstoj stečajnega razloga (dalj časa trajajoča plačilna nesposobnost ali prezadolženost) pa že sam po sebi predstavlja tudi slabo ekonomsko-finančno stanje. S tem, ko sta napravili sklep, da je insolventnost tožeče stranke predstavljala njeno slabo ekonomsko-finančno stanje, sodišči torej nista napačno uporabili materialnega prava.

Druge kršitve Obe sodišči naj bi napačno uporabili materialno pravo tudi s tem, ko kot objektivni element izpodbojnosti štejeta to, da so v času sklepanja dejanj, s katerimi bi revident pridobil pravico do ločenega poplačila, terjatve že obstajale. Takšno stališče naj bi bilo v direktnem nasprotju z določbo 250. člena tedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, - ZIZ), ki je bil pravna podlaga za sklenitev izpodbijanih dejanj. Po navedeni določbi je moral namreč notarski zapis, ki je bil podlaga za zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini, vsebovati med drugim sporazum strank o obstoju terjatve. Iz tega naj bi izhajalo, da je morala v vsakem primeru terjatev najprej obstajati, šele za tem naj bi jo bilo dopustno zavarovati z vknjižbo zastavne pravice. Pravno stališče v izpodbijani sodbi naj bi tako pomenilo, da so izpodbojni vsi sporazumi po ZIZ, ki so bili sklenjeni v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, s čimer naj bi se zmanjševala pravna varnost. Tudi teh revidentovih navedb ni mogoče upoštevati. Pravno stališče, da je pri presoji, ali gre za naklanjanje ugodnosti posameznemu upniku, odločilno tudi, ali je terjatev obstajala, preden je bilo storjeno izpodbijano dejanje, temelji na določbi tretjega odstavka 125. člena ZPPSL, ki v zvezi s tem izrecno govori ravno o dejanju, s katerim je stečajni upnik pridobil položaj ločitvenega upnika. Ta določba ZPPSL ne preprečuje sklepanja takšnih zavarovanj, postavlja jih le v negotov položaj, kolikor to zahteva uresničitev načela enakomernega poplačila vseh upnikov v stečajnem postopku. Ne drži, da bi se s tem zmanjšala pravna varnost: določba ravno zagotavlja pravno varnost upnikov, ki so v primerljivem položaju. Da je bilo določbo 125. člena ZPPSL v razmerju do 250. člena ZIZ treba razumeti tako, kot sta jo razumeli sodišči, izhaja tudi iz določbe 252. člena ZIZ: ta je posebej omogočal zavarovanje bodočih terjatev - ki bi tudi v primeru poznejšega dolžnikovega stečaja ne bilo izpodbojno in ne vzdrži argument, da bi ob takšni razlagi 125. člena ZPPSL po ZIZ sploh ne bilo mogoče sklepati neizpodbojnih zavarovanj terjatev. To velja ne glede na to, da je bil postopek po 252. ZIZ členu kompliciran in je bila zato z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZIZ (Uradni list RS, št. 75/02 - ZIZ-A) z novim tretjim odstavkom ta možnost vključena v 250. člen. Ne gre torej za to, da bi ZIZ ne omogočal tudi takšnega zavarovanja terjatev, ki bi bilo neizpodbojno, marveč za to, da je šlo v primeru spornih terjatev za takšne, ki v času svojega nastanka niso bile zavarovane, in jih glede na to zaradi načel stečajnega postopka, ne pa morebiti zaradi napačnega razumevanja ZIZ, sploh ni bilo mogoče več pravno brezhibno zavarovati.

Revident se sklicuje še na 131. člen ZPPSL, ki ureja učinek stečajnega postopka na ločitvene pravice in zatrjuje, da določba predstavlja lex specialis v razmerju do 125. in 128. člena ZPPSL, zaradi česar naj bi slednje ne bile uporabne za sporni primer. Tudi to revidentovo pravno stališče je napačno. Če je že mogoče govoriti o razmerju splošnosti in posebnosti med navedenimi določbami, potem morata po načelu lex specialis derogat legi generali kot posebnejši prevladati določbi 125. in 128. člena. Prvi odstavek 131. člena na splošno ureja vpliv začetka stečajnega postopka na prej pridobljene pravice do posebnega poplačila iz določenega upnikovega premoženja in šele uvaja pojem ločitvene pravice ter daje podlago za izjemen odstop od načela enakomernega poplačila upnikov. Drugi odstavek 131. člena pomeni delen odstop od določbe drugega odstavka 111. člena ZPPSL, po kateri se prekinejo postopki za zavarovanje in izvršbo, ki so v teku, in tudi predstavlja delen odstop od načela enakomernega poplačila upnikov. Že zato, ker uvajata izjemo od splošnih načel, je obe določbi treba razlagati omejujoče. Posebna omejitev teh izjem je določena ravno v členu 125, člen 128 pa odpravlja vsak dvom, ali naj določba 125. člena velja tudi v primerih, ko imajo pravna dejanja za podlago odločbe, ki so lahko izvršilni naslovi.

Glede na navedeno ne obstaja noben revizijski razlog, ki jih je navajal revident, sodišče pa v izpodbijani sodbi tudi ni našlo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).