Jedro

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel na delovnem mestu pri razkladanju tovora. Pasivna legitimacija tožene stranke (delodajalca) za objektivno odgovornost za škodo, nastalo pri razkladanju tovora, ni podana, ker se ne ukvarja z dejavnostjo razkladanja tovora, temveč le s carinskim poslovanjem in prevozom blaga. Za škodo pri razkladanju odgovarja razkladalec. Tudi po določbah 32. in 67. člena ZPPCP-1 je za razkladanje tovora zadolžen prejemnik tovora. Tožena stranka tudi ni bila imetnik tovora, ki se je razkladal (saj je bila zadolžena le za njegov prevoz). Kljub navedenemu pa se tožena stranka kot delodajalec ne more povsem razbremeniti odškodninske odgovornosti, ker je v okviru opravljanja dejavnosti prevoza svojim delavcem – voznikom naložila, da so dolžni pomagati pri raztovarjanju in natovarjanju, v obravnavanem primeru pa je prišlo do nezgode prav v zvezi z opravljanjem takšnega dela.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval izplačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu v višini 12.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2008 do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.084,50 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega roka za izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik se je poškodoval, ko je opravljal delo za toženo stranko in je bil pri njej v delovnem razmerju, zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Pasivno legitimacijo je namreč vezalo na vprašanje lastništva nevarne stvari oz. na vprašanje opravljanja nevarnega dela. Krog odgovornih oseb je v odškodninskem pravu širši od kroga lastninsko pravnih upravičencev. Za škodo od nevarne stvari pa odgovarja njen imetnik, to je prevoznik, ki ima na blagu do izročitve zastavno pravico. Prav tako za škodo odgovarja tisti, ki dejavnost opravlja. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, tudi ko je najprej ugotavljalo razloge za objektivno odgovornost, saj tožnik zatrjuje krivdno odškodninsko odgovornost, zato je najprej potrebno ugotavljati obstoj le-te. Napačna je tudi dokazna ocena o tem, da tožnik ni uspel dokazati krivdne odškodninske odgovornosti, saj je tožena stranka tista, ki je dolžna dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Iz listin, ki jih je predložila tožena stranka, pa izhaja, da je tožena stranka delo ocenila kot tvegano prav iz razlogov, ki jih navaja tožnik, in je tveganje podano prav za načine poškodovanja, kakršen je bil tožnikov. Vendar pa je sodišče sledilo izpovedbi prič namesto listini. Tožena stranka je s pravilnikoma uredila vprašanje delovne naloge pomoči pri razkladanju. Zmotni so zaključki sodišča prve stopnje, da je pravilnik potrebno interpretirati tako, da pomoč pri razkladanju pomeni le odmikanje stebričkov, ki držijo streho kamiona. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko tožniku ni omogočilo izvajanja dokazov v njegovo korist, saj je zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem za varstvo pri delu. S tem je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, kar je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zmotno je tudi navajanje, da je sporazum o odpovedi pravici do odškodnine, ki ga je tožnik podpisal ob prenehanju delovnega razmerja, veljaven. Ta podpis je bil namreč izsiljen in ni odraz svobodne volje pogodbenih strank, saj se je tožnik takrat nahajal v nečloveških razmerah, v katere ga je pahnil tedanji direktor in sedanji večinski lastnik ter prokurist A.A.. Bil je brez zdravstvenega zavarovanja in le formalno prijavljen na naslovu A.A., sicer pa je z dovoljenjem slednjega smel poškodovan stanovati v kamionu. Prav tako ne drži, da tožnik ni dokazal, da se je zdravil po 25. 10. 2007, saj je jasno navedel, da se je zdravil v Srbiji, v zvezi s trajanjem zdravljenja pa je predlagal tudi izvedenca medicinske stroke in po njem vpogled v svojo zdravstveno dokumentacijo. Sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, sodba pa je v tem delu protispisna. Zaradi navedenih bistvenih kršitev postopka in napačne uporabe materialnega prava je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, zlasti ne načela kontradiktornosti, z zavrnitvijo posameznih dokaznih predlogov tožnika. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi natančno obrazložilo, zakaj je dokazne predloge zavrnilo.

Prvostopenjsko sodišče ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, pa tudi materialno pravo je uporabilo zmotno in zato sprejelo napačno odločitev.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nesrečo pri delu. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 11. 5. 2007 na delovnem mestu utrpel pri razkladanju tovora pri družbi A. d.d.. Med razkladanjem z viličarjem je ena paleta zapela v cerado kamiona, zato jo je hotel poravnati. Stopil je na keson in prijel za les na sredini palete, ki se je odtrgal, zato je tožnik padel s kesona na tla. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da v zvezi z opisanim škodnim dogodkom ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj tožena stranka ni pasivno legitimirana. Škoda je nastala pri razkladanju tovora pri prejemniku le-tega, družbi A. d.d., ki je zadolžena za razkladanje in tudi odgovarja za morebitno povzročeno škodo. Tožena stranka pa ob nastanku škode ni bila imetnik palete, prav tako se ni ukvarjala z dejavnostjo razkladanja tovora. Paleta s papirjem, težka 30 kg in ovita v polivinilast papir brez ostrih vogalov, sama po sebi ni nevarna stvar, prav tako ni razkladanje take palete z viličarjem delo s povečano nevarnostjo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, pa tudi ne krivdna, saj je tožnik ravnal nedopustno, ker pri razkladanju tovora sploh ne bi smel sodelovati. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da se je tožnik tudi odpovedal odškodnini s podpisom sporazuma z dne 25. 10. 2007, zato je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke za objektivno odgovornost za škodo, nastalo pri razkladanju tovora. Iz izpovedb prič A.A., B.B. in C.C. izhaja, da se tožena stranka ni ukvarjala z dejavnostjo razkladanja tovora, temveč le s carinskim poslovanjem in prevozom blaga, ter da za škodo pri razkladanju odgovarja razkladalec. Tudi po določbah 32. in 67. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP-1; Ur. l. RS, št. 126/2003) za razkladanje tovora zadolžen prejemnik tovora, v konkretnem primeru je bila to družba A. d.d.. Tožena stranka tudi ni bila imetnik tovora, ki se je razkladal (saj je bila zadolžena le za njegov prevoz), zato niti ni relevantno, ali je paleta s papirjem, ovita v polivinil, nevarna stvar. Kljub navedenemu pa se tožena stranka kot delodajalec ne more povsem razbremeniti odškodninske odgovornosti, ker je v okviru opravljanja dejavnosti prevoza svojim delavcem – voznikom naložila, da so dolžni pomagati pri raztovarjanju in natovarjanju, v obravnavanem primeru pa je prišlo do nezgode prav v zvezi z opravljanjem takšnega dela.

Preuranjen je zaključek sodišča prve stopnje, da je do škode prišlo izključno zaradi nedopustnega ravnanja tožnika. Iz izpovedbe B.B., ki je tožnika uvedel v delo, izhaja, da vozniki že sami vedo, kakšne so njihove dolžnosti in tudi tožnik je to moral vedeti glede na svojo starost, zato mu ni dal posebnih navodil v zvezi z delom pri razkladanju (ne pri poskusni vožnji in tudi ne kasneje). C.C. pa je izpovedal, da se dogaja, da vozniki pomagajo pri razkladanju. Iz opisa delovnega mesta voznika tovornega vozila sicer izhaja, da mora delavec na tem delovnem mestu pomagati pri natovarjanju in raztovarjanju, iz ocene tveganja pa, da morajo vozniki tudi ročno premeščati bremena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre takšno pomoč interpretirati le kot odmikanje stebričkov, ki držijo streho kamiona. Takšen zaključek, ki ga je sodišče oprlo le na izpovedbo priče B.B., je neskladen z oceno tveganja, hkrati pa tudi neživljenjski. Glede na pravilnik (ki vozniku tovornega vozila nalaga pomoč pri natovarjanju in raztovarjanju), izpovedbe prič (da mora voznik nadzorovati razkladanje in ga kontrolirati, razkladalca opozarjati ter odmakniti stebričke iz poda kesona) in z ozirom na to, da se navedenih opravil ne da opravljati, ne da bi bil voznik v delovnem območju viličarja, predvsem pa zaradi dejstva, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z izvedencem za varstvo pri delu (ki bi med drugim lahko pojasnil, kakšna navodila bi moral tožnik ob uvajanju v delo prejeti ter kakšne so običajne dolžnosti in pravilno ravnanje voznika tovornega vozila pri razkladanju), je vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da v konkretnem primeru krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

Zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik pravici do odškodnine odpovedal s sporazumom z dne 25. 10. 2007, je zmoten. Iz navedenega sporazuma med tožnikom in toženo stranko izhaja, da tožniku preneha delovno razmerje pri toženi stranki, ko bo razrešen delovnih obveznosti in bo vrnil zadolžene predmete, obveznosti tožene stranke do tožnika pa so plača za mesec oktober 2007. A.A. je izpovedal, da se klavzula „Zaposleni se s podpisom tega sporazuma popolnoma strinja, da nima nobena stran v sporazumu nikakršnih nerealiziranih obveznosti do druge, razen zgoraj naštetih“ napiše rutinsko in sicer zato, da delavec ne bi pustil kakšnih obveznosti na kartici ali neplačanih kazni, in da tožena stranka ne bi prejela naknadnih zahtevkov iz delovnega razmerja, kot so razlike v regresu za letni dopust in podobno. Tožnik pa je izpovedal, da so se s tem sporazumom, ki ga je podpisal pod pritiskom, dogovorili, da mu delodajalec izplača neporavnane obveznosti iz naslova plače. Po stališču pritožbenega sodišča se je ta sporazum nanašal na delodajalčeve obveznosti izplačil iz delovnega razmerja, nikakor pa ne na morebitno odškodnino za nesrečo pri delu. Ob tem tudi ne gre spregledati dejstva, da je tožnik po poškodbi pričel delati 23. 9. 2007, zato celotna škoda (predvsem zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) na dan podpisa sporazuma, 25. 10. 2007, še ni mogla biti znana. Sodišče pa je tudi napačno zaključilo, da tožnik ni dokazal zdravljenja tudi po 25. 10. 2007, saj je slednji predlagal dokaz z izvedencem in pribavo zdravstvenega kartona, česar pa sodišče prve stopnje ni izvedlo.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vse okoliščine, ki so pomembne pri presoji utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, na katere je pritožbeno sodišče tekom obrazložitve že opozorilo in ponovno presoditi, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Pri tem bo k razjasnitvi dejanskega stanja bistveno pripomoglo zaslišanje delavca, ki je kritičnega dne opravljal raztovarjanje z viličarjem (sodišče prve stopnje je od podjetja A. d.d. že pridobilo imena delavcev, ki so kritičnega dne delali pri pretovoru), sodišče pa naj po potrebi angažira tudi izvedenca za varstvo pri delu. V primeru, da bo ugotovljen temelj tožnikovega zahtevka (odškodninska odgovornost tožene stranke za nesrečo pri delu dne 11. 5. 2007), naj sodišče prve stopnje izvede tudi dokaze za ugotavljanje višine odškodnine, ki pripada tožniku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.