Jedro

Pritožba zmotno navaja, da je uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja vezano le na 5-letni zastaralni rok (202. člen ZDR-1), ki v obravnavani zadevi še ni potekel. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da obstoja delovnega razmerja ni mogoče obravnavati kot predhodno vprašanje, za kar se zavzema pritožba. Sodišče mora pri obravnavanju predhodnega vprašanja upoštevati vsa pravila, kot če bi sodilo o samostojnem zahtevku v pravdi, kar pomeni tudi upoštevanje materialnih rokov (v zvezi z uveljavljanjem takega zahtevka), če so ti določeni.

Glede rokov, v katerih je treba uveljavljati sodno varstvo v podobnih primerih, kot je obravnavani, je ustaljena tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. Temelj za priznanje pravic iz delovnega razmerja je obstoj delovnega razmerja, za odločitev v obravnavani zadevi pa je zato bistveno, da obstoj delovnega razmerja med strankama za vtoževano obdobje ni bil ugotovljen. Kljub posameznim pomislekom teorije, na katere opozarja pritožba, se ni spremenilo uveljavljeno stališče sodne prakse, da mora tožnik (domnevni delavec) tudi v primeru, ko želi le ugotovitev obstoja delovnega razmerja v preteklosti in ne uveljavlja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tožbo vložiti najkasneje v 30 dneh po prenehanju takega razmerja. Obstoja delovnega razmerja kot podlage za odločitev o plačilu terjatev iz delovnega razmerja tako ne more zahtevati kadarkoli, temveč le v rokih iz prvega do tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se III. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 28,00 EUR stroškov pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe in sklepa zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici: plačati znesek 26.493,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2017 dalje do plačila; odvesti davek in plačati prispevke od dolgovanih bruto regresov za letni dopust v zneskih 195,92 EUR za leto 2013, 789,15 EUR za leto 2014, 789,15 EUR za leto 2015 in 789,15 EUR za leto 2016; plačati premalo izplačano plačo v skupnem znesku 1.210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila; obračunati razliko do zakonsko predpisane minimalne bruto plače v skupnem bruto znesku 3.281,54 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov tožnici izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za obveznost preteklega meseca do plačila. V II. točki izreka sodbe in sklepa je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da jo tožena stranka za obdobje od 1. 9. 2013 do 31. 12. 2016 prijavi v socialno zavarovanje, ji za isto obdobje odvede davek in prispevke glede na plačano neto plačo, po obračunu že plačanih prispevkov pa izplača razliko do odvedenih davkov in prispevkov. V III. točki izreka sodbe in sklepa je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 2.774,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica se v pritožbi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je s tožbenim zahtevkom prekludirana, ker ga ni podala znotraj roka iz 200. člena Zakona o delovnih razmerjih. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da bi morala tožbo vložiti v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja, saj niti ne zatrjuje, da bi ji delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Opozarja, da je temelj zahtevka izključno v prikrajšanju pri plači in ostalih prejemkih iz delovnega razmerja, za terjatve iz tega naslova pa je predpisan 5-letni zastaralni rok, ki še ni potekel. Tudi sicer ugotavljanje obstoja delovnega razmerja skladno z določbami ZDR-1 ni vezano na rok. Takšno je tudi stališče (novejše) stroke. Dr. Barbara Kresal v komentarju k 18. členu ZDR-1 navaja, da bi bilo treba stališče sodne prakse nadgraditi v smeri, da 30-dnevni rok velja le za zahtevek v zvezi z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, v primerih, ko oseba meni, da je bila v delovnem razmerju (čeprav ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi) in uveljavlja le denarne zahtevke iz tega razmerja, pa prekluzivni 30-dnevni rok ne bi smel veljati. Obstoj delovnega razmerja bi se moral v takšnih primerih ugotavljati le kot predhodno vprašanje. To stališče je skladno tudi z novejšo evropsko sodno prakso na tem področju. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, razen v odločitvi o stroških postopka v III. točki izreka sodbe in sklepa.

6. Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. Pd 146/2017 dne 25. 8. 2017, ki je 3. 10. 2017 postal pravnomočen, zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica za čas od 1. 9. 2013 do 31. 12. 2016 zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, saj je tožbo vložila po poteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). S preostalimi zahtevki, postavljenimi v tožbi, je tožnica od tožene stranke za obdobje od 1. 9. 2013 do 31. 12. 2016 zahtevala plačilo vseh prispevkov in ostalih davčnih obveznosti, ki v delovnem razmerju bremenijo delodajalca in jih je morala tožnica plačati sama, prijavo v socialno zavarovanje, plačilo regresa za letni dopust, povračilo stroškov za prihod na delo, povračilo regresa za malico in odškodnino za neizrabljen letni dopust. Za nekatere od vtoževanih mesecev je zahtevala tudi razliko do zakonsko predpisane minimalne plače ter vračilo zneskov, ki naj bi jih tožena stranka pri izplačilu obveznosti po pogodbi neupravičeno pobotala z nasprotno obveznostjo iz naslova posojila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da za prisojo vtoževanih zahtevkov ni pravne podlage, zato je odločilo, kot izhaja iz 1. točke te obrazložitve.

7. Pritožba zmotno navaja, da je uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja vezano le na 5-letni zastaralni rok (202. člen ZDR-1), ki v obravnavani zadevi še ni potekel. Pritožbeno sodišče je že v zadevi opr. št. Pdp 167/2018 z dne 12. 9. 2018, v kateri je šlo za primerljivo pravno situacijo, zavzelo stališče, da obstoja delovnega razmerja ni mogoče obravnavati kot predhodno vprašanje, za kar se zavzema pritožba1. Sodišče mora pri obravnavanju predhodnega vprašanja upoštevati vsa pravila, kot če bi sodilo o samostojnem zahtevku v pravdi, kar pomeni tudi upoštevanje materialnih rokov (v zvezi z uveljavljanjem takega zahtevka), če so ti določeni.

8. Glede rokov, v katerih je treba uveljavljati sodno varstvo v podobnih primerih, kot je obravnavani, je ustaljena tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (glej npr. odločitve opr. št. VIII Ips 9/2009, VIII Ips 108/2010, VIII Ips 70/2013 in VIII Ips 230/2016). Temelj za priznanje pravic iz delovnega razmerja je obstoj delovnega razmerja, za odločitev v obravnavani zadevi pa je zato bistveno, da obstoj delovnega razmerja med strankama za vtoževano obdobje ni bil ugotovljen. Kljub posameznim pomislekom teorije, na katere opozarja pritožba, se ni spremenilo uveljavljeno stališče sodne prakse, da mora tožnik (domnevni delavec) tudi v primeru, ko želi le ugotovitev obstoja delovnega razmerja v preteklosti in ne uveljavlja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tožbo vložiti najkasneje v 30 dneh po prenehanju takega razmerja. Obstoja delovnega razmerja kot podlage za odločitev o plačilu terjatev iz delovnega razmerja tako ne more zahtevati kadarkoli, temveč le v rokih iz prvega do tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. 9. Pritožba pa utemeljeno nasprotuje odločitvi v III. točki izreka sodbe in sklepa, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.774,24 EUR. V obravnavani zadevi gre namreč za spor o obstoju delovnega razmerja, v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) pa delodajalec v tovrstnih sporih sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka2. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano odločitev o stroških postopka na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

10. Ker v preostalem delu niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka na podlagi določbe 154. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbe skladno s pritožbenim uspehom3. Tožnica je v pritožbi glede na določila Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) utemeljeno priglasila: 375 točk nagrade za sestavo pritožbe po 4. točki tar. št. 15 OT v zvezi s tretjo alinejo točke 1.b tar. št. 15 ter 7,5 točke za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 279,99 EUR. Tožena stranka je zato tožnici dolžna povrniti 28,00 EUR (279,99 EUR x 0,1) stroškov pritožbe v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila. Višji priglašeni stroški tožnice nimajo podlage v določilih OT. Tožena stranka glede na določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 Enako tudi v zadevah opr. št. Pdp 563/2017, Pdp 184/2018, Pdp 987/2018 in drugih. 2 Razen v primeru, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, česar tožena stranka niti ne zatrjuje. 3 Po presoji pritožbenega sodišča je tožnica s pritožbo uspela do višine 10 %.