Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpovedi tožnika in prič o tem, kaj je obsegalo njegovo vsakodnevno delo od ponedeljka do sobote in kaj ob nedeljah, ko je opravljal delo v delovnih prostorih v posebni dislocirani enoti znotraj baze. Upoštevajoč njihove izpovedi o tem, da so evidence podpisovali le zato, ker je toženka tako zahtevala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da evidence ne odražajo dejanskega stanja in da tožniku predvideni nedeljski tedenski počitek ni bil zagotovljen.

Zgolj dejstvo, da je tožnik navedel, katera opravila je opravil vsako nedeljo, ne da bi jih še posebej datumsko opredelil za vsako od 23 nedelj, ne pomeni, da so trditve tožnika pomanjkljive oziroma premalo podrobne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožniku na fiduciarni račun njegovega pooblaščenca plača 3.786,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2017 do plačila (I. točka izreka) ter povrne 1.065,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo toženka. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži povračilo njenih stroškov, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage in dokaznih predlogov za to, kaj je delal na posamezen dan, v podpisani evidenci označen kot prost, sodišče prve stopnje pa ni pravilno uporabilo 285. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino za več ur dela tedaj, ko bi moral imeti tedenski počitek, ne da bi ugotavljalo naravo tožbenega zahtevka, in posledično, kaj točno je delal na dan zatrjevanega tedenskega počitka. Sodišču prve stopnje očita, da ni uporabilo 8. člena ZPP, saj se je oprlo le na izpovedi tožnika in prič, ni pa dokazno ocenilo listin z izjemo evidenc. Prezrlo je, da so evidence uradni dokumenti. Napačno je interpretiralo pisno izjavo in izpoved A. A., ki se nanaša na isto delovno mesto kot tožnikovo. Sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti tožnikovi izpovedi, da evidence ne odražajo dejanskega stanja, saj so bile formalna oblika beleženja prostih dni na vseh misijah. Sodišče prve stopnje pri dokazni oceni izpovedi prič ni upoštevalo, da so vse priče vojaki z vloženimi tožbami v istovrstnih zadevah. Sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj pričam verjame. Niti tožnik niti priče niso izpovedale, da jim je bilo delo odrejeno z ukazom. Priče so izpovedale, da sankcij ne bi bilo, če evidenc ne bi podpisali. Tožnik je podal pomanjkljivo in nekonkretizirano trditveno podlago. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi A. A. oziroma jo je le pavšalno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je z ugotovitvijo, da je moral nekatera opravila (izdelava in dopolnitev poročil, priprave na delo naslednjega dne ipd.) opraviti v nedeljo, ker sicer v ponedeljek dela ne bi mogel opraviti, prekoračilo trditveno podlago tožnika. Intenziteta misije ni bila takšna, da bi zahtevala poglobljene priprave na dan počitka. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da pri tedenskem počitku ne gre za enovito pravico. Meni, da bi tožniku lahko sodišče prisodilo odškodnino le do dejanskega prikrajšanja po urah, za posamezne dneve je bilo tožniku namreč lahko zagotovljeno določeno število ur tedenskega počitka glede na (neugotovljene) dejanske obremenitve na posamezni dan. Nasprotuje načinu izračuna odškodnine v 15. točki obrazložitve, dela tožnik ni opravljal 24 ur na dan, temveč kvečjemu 2 do 6. Sklicuje se na sodbo prvostopenjskega sodišča IV Pd 244/2019, sodbe VDSS Pdp 568/2020, Pdp 496/2022 in Pdp 201/2020 ter sklep VS VIII Ips 8/2021. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter pritožbeno sodišče z njim soglaša in se v zvezi s tem sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi neomogočenega tedenskega počitka na mednarodni misiji (drugi odstavek 97f. člena Zakona o obrambi, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. – ZObr). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil za čas od 29. 10. 2014 do 29. 4. 2015 napoten na opravljanje vojaške službe zunaj države v okviru sodelovanja RS in SV v Mirovnih silah „JOINT ENTERPRISE“ - KFOR Kosovo pod poveljstvom NATA z mandatom OZN- SVNKON 30 KFOR na formacijski dolžnosti podčastnik, v uradniškem nazivu štabni vodnik, in je opravljal dela in naloge kot B. v skupini z C. C., skupinama B. pa je poveljeval D. D., ki je bil tožnikov neposredni nadrejeni. Enoti sta bili glede opravljanja operativnega dela podrejeni le romunskemu poveljniku.

6. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična (prim. odločbi VS VIII Ips 13/2008). V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki.

7. V zvezi z očitkom, da razen evidenc o prostih dneh sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo listin, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba niti ne konkretizira, katere od teh listin naj bi narekovale drugačno presojo odločilnih dejstev. Ker je toženka zlasti s sklicevanjem na tožnikov podpis evidenc trdila, da mu je zagotovila tedenski počitek, je prvostopenjsko sodišče presojalo njihovo verodostojnost in verodostojnost tedenskih načrtov dela s seznami prostih dni (listina B 5). Pravilno jih je dokazno ocenilo kot neverodostojne, saj so v svojih izpovedih tožnik ter priči D. D. in C. C. prepričljivo izpovedali, da so evidence kljub temu, da ne izkazujejo dejanskega stanja, zaradi izdanega ukaza poveljstva podpisovali vsi pripadniki, zavrnitev podpisa pa bi lahko pomenila odhod z misije. Glede na to je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da načrtovana prosta nedelja v tedenskih načrtih dela in podpisi tožnika v evidencah ne dokazujejo, da mu je bil tedenski počitek ob nedeljah omogočen.

8. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni kot nepravilni. Iz odgovora na tožbo izhaja trditev, da je bilo tožniku po evidencah zagotovljenih 23 dni tedenskega počitka (ti so vsi nedelje).1 Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpovedi tožnika in prič o tem, kaj je obsegalo njegovo vsakodnevno delo od ponedeljka do sobote in kaj ob nedeljah, ko je opravljal delo v delovnih prostorih v posebni dislocirani enoti znotraj baze (priprava okvirnega plana dela in aktivnosti za prihajajoč teden, ki ga je bilo treba poslati v odobritev nadrejenemu romunskemu poveljniku, ažuriranje tedenskih poročil in priprava poročila o sestankih z viri, ki so bili opravljeni v petek in soboto, ter zvečer pregled prispelih informacij znotraj posebnega varnostnega omrežja ter zbiranje podatkov s strani odprtih virov). Upoštevajoč njihove izpovedi o tem, da so evidence podpisovali le zato, ker je toženka tako zahtevala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da evidence ne odražajo dejanskega stanja in da tožniku predvideni nedeljski tedenski počitek ni bil zagotovljen.

9. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje pomanjkljivo trditveno podlago tožnika, saj je že v tožbi ustrezno opredelil, kaj je delal od ponedeljka do sobote in kaj ob nedeljah (na strani 3 tožbe so konkretno opredeljena vsa opravila, ugotovljena s strani sodišča prve stopnje, ki jih je bil tožnik dolžan opraviti ob nedeljah). Zgolj dejstvo, da je tožnik navedel, katera opravila je opravil vsako nedeljo, ne da bi jih še posebej datumsko opredelil za vsako od 23 nedelj, ne pomeni, da so trditve tožnika pomanjkljive oziroma premalo podrobne. Glede na naravo dela v B. pa dodatnih vsebinskih podrobnosti delovnih nalog tožnik zaradi varovanja tajnih podatkov niti ni smel navesti. Nenazadnje tudi iz izjave A. A. (B 8) izhaja, da je organizacija in delo te skupine varovano v skladu z zakonom o tajnih podatkih.

10. Res je, da so evidence uraden dokument in formalna oblika beleženja prostih dni na vseh misijah, vendar to po presoji pritožbenega sodišča še ne pomeni, da v sodnem postopku ni mogoče dokazati, da njihova vsebina ni resnična. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi na podlagi listinske izjave A. A. sodišče moralo sprejeti drugačen dokazni zaključek. Ta je res zatrdil, da naj bi evidence odražale dejansko stanje in da varnostna situacija na misiji ni zahtevala povečane angažiranosti posameznikov, vendar je to zgolj splošna izjava, ki niti ni bila podana za tožnika, temveč za tožnico v drugem individualnem delovnem sporu (Pdp 118/2022). Sicer pa je ključno, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da je bil A. A. tožniku nadrejen v smislu, da bi mu bilo sploh lahko poznano tožnikovo dejansko delo in koriščenje tedenskega počitka. Kot je namreč poudaril v svoji pisni izjavi, B. skupini on ni neposredno odrejal dela, temveč je bila organizacija dela v pristojnosti vodje te skupine, ki ji je delo odrejal vodja X (častnik romunske vojske).

11. Sodišču prve stopnje pritožba očita neupoštevanje tega, da sta tožnikovi priči C. C. in D. D. vložila tožbi zoper toženko na enaki dejanski in pravni podlagi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zgolj zaradi uveljavitve ustavne pravice do sodnega varstva prič ni mogoče označiti za neverodostojne, sicer pa je morebitno krivo pričanje (ki ga toženka niti ne zatrjuje) kaznivo dejanje. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj jima verjame, saj je glede odločilnih dejstev izrecno in pravilno ugotovilo, da so bile izpovedi tožnika in prič skladne, tudi po oceni pritožbenega sodišča pa je dokazna ocena prepričljiva.

12. Na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva pritožbeno zatrjevanje, da tožnik in priče niso izpovedali, da jim je bilo delo na dneve tedenskega počitka odrejeno z ukazom. Iz dokaznega postopka izhaja, da sta bili dvočlanski enoti, ki sta delovali v okviru B. skupine, glede vsebine dela podrejeni romunskemu poveljniku. Iz izpovedi vodje te skupine D. D. izhaja, da so člani skupine opravljali delo na podlagi ukazov in usmeritev romunskega poveljnika ter da narava in intenziteta obveščevalnega dela ne omogočata prostega dne, saj so bili 24/7 vpeti v delo in so morali biti vselej na razpolago romunskemu poveljstvu, glede na vojaško hierarhijo pa se izvršitve ukaza ni smelo odkloniti. Tako se je glede na izpovedi zaslišanih tudi delovni del dneva ob nedeljah zaključeval šele v večernih urah. Ne drži, da naj bi tožnik ob nedeljah opravljal delo samoiniciativno. Ugotovitvi, da se obveščevalna dejavnost v času počitka ni mogla prekiniti, toženka v pritožbi celo pritrjuje. Ker je bila skupina B. glede odrejanja in vsebine dela podrejena le romunskemu poveljniku, kar je potrdil tudi E. E., ki mu je bila skupina po nacionalni liniji podrejena, je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje, da toženka (slovensko poveljstvo) ni zahtevala od tožnika opravljanja dela ob nedeljah. Zaradi omenjene usmeritve (ukaza) romunskega poveljnika je pravno nepomembno pritožbeno navajanje, da bi moral D. D. poročati o neomogočanju tedenskega počitka romunskemu in slovenskemu poveljniku.

13. Pritožba še navaja, da bi bil upoštevajoč listinsko izjavo A. A. o načinu in vsebini delovanja skupine B. in ob dejstvu, da je potrebna pri njenem delu ažurnost, mogoč le zaključek, da pisanje poročil v nedeljo ni imelo smisla. Ker A. A. skupini B. ni odrejal dela, po presoji pritožbenega sodišča z njegovo izjavo ni mogoče uspešno utemeljevati nesmiselnosti opravljanja dela skupine ob nedeljah. Pritožba navaja, da bi tožnik lahko pisal dokumente na kak drug dan (v trditvah je toženka zatrjevala soboto), vendar pa kot že navedeno niti ni bilo v pristojnosti toženke, da tožniku daje napotila glede organizacije dela. Iz izpovedi tožnika in prič izhaja, da je bil čas od ponedeljka do sobote namenjen delu na terenu, zato je razumljivo, da je v nedeljo, ko je bil tožnik v bazi, dopolnil in uredil dokumente, ki so bili napisani med tednom, pripravil tedensko poročilo, natančen tedenski načrt o delu v prihodnjih dneh, pridobival informacije o človeških virih idr. Ob upoštevanju vseh nalog, za katere iz izpodbijane sodbe izhaja, da jih je tožnik opravljal ob nedeljah, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu tedenski počitek ni bil omogočen.

14. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na listinsko izjavo A. A. o tem, da je vsem pripadnikom SV v KFOR opredeljeval delovni čas SOP; trajal je od ponedeljka do sobote, izven opredeljenega delovnega časa pa je delovanje poveljstva zagotavljalo osebje, namensko za te naloge. Kot je bilo že obrazloženo, je bil tožnik glede opravljanja dela podrejen romunskemu poveljstvu, za katerega SOP ni veljal. Glede na to, da se opravljanje obveščevalne službe ni moglo prekiniti, pa pritožba niti ne pojasni, kdo naj bi spadal v osebje, ki naj bi v smislu SOP nadomestilo tožnika zunaj opredeljenega delovnega časa.

15. Ker tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine (140. člen Zakona o javnih uslužbencih, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZJU). Neutemeljena sta očitka, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo narave tožbenega zahtevka ter da je uporabilo napačno metodologijo izračuna višine denarne odškodnine, saj je sodišče prve stopnje skladno z ustaljeno metodologijo pravilno upoštevalo, da je znesek mesečne plače določen za povprečje 174 ur mesečno; da je plača določena za delovne in ne koledarske dneve (v trajanju 24 ur). Pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da je bilo tožniku glede na ugotovljene zadolžitve določeno število ur tedenskega počitka vsak teden vendarle zagotovljeno (češ da je bil ob nedeljah z nalogami obremenjen največ 6 ur dnevno), pa je nedopustna pritožbena novota. Toženka to prvič navaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da brez svoje krivde tega ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede na to pritožbeno sodišče ne presoja teh trditev in v zvezi z njimi zatrjevanega materialnopravnega stališča ter sodne prakse pritožbenega in vrhovnega sodišča v zvezi s plačilom za dejansko opravljeno delo.

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvih odstavkov 154. in 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.

1 Datum 29. 2. 2015 se pomotoma omenja v evidenci, saj leto 2015 ni bilo prestopno.