Jedro

Vlada je upravičena razrešiti člane kapitalskega sklada tudi pred potekom njihovega mandata, saj ji to ne prepovedujeta niti ZPIZ-1, niti statut kapitalskega sklada.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je s sklepom z dne 15.6.2000 tožnika razrešila kot člana skupščine Kapitalskega sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d., L. (v nadaljnjem besedilu Kapitalski sklad) in z dnem 16.6.2000 imenovala nove člane.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil najprej z odločbo tožene stranke z dne 1.6.2000 imenovan za člana skupščine Kapitalskega sklada s 4-letnim mandatom, nato pa ga je tožena stranka s sklepom, izpodbijanim v tem upravnem sporu, razrešila kot člana skupščine te pravne osebe. Ker se le s 4-letnim mandatom članov skupščine zagotavlja stabilnost in trdnost poslovanja Kapitalskega sklada, je tožena stranka s predčasno razrešitvijo članov skupščine kršila predpise in statut Kapitalskega sklada, zato je že zaradi tega izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen. Z izpodbijanim aktom je poseženo v njegov pravni interes. Z imenovanjem za člana skupščine je namreč prevzel odgovornost za upravljanje skupščine in odgovornost, da bo delal v skladu z javnim interesom. V skladu z javnim interesom pa je tudi spoštovanje predpisov, ki urejajo področje delovanja Kapitalskega sklada. Z izpodbijanim sklepom so kršene tudi njegove z ustavo varovane pravice iz 14., 22. in 23. člena. Sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki je bil tožniku posredovan, navaja, da izpodbijani sklep ni upravni akt po 1. odstavku 3. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, dalje ZUS), ker z njim ni odločeno o kakšni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, niti akt po 2. odstavku 3. člena ZUS, saj se to določilo nanaša zgolj na razrešitve funkcionarjev in nosilcev javnih služb, kar pa tožnik kot član skupščine Kapitalskega sklada ni bil. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrže. V kolikor pa bo sodišče tožbo vendar obravnavalo, pa jo je, po mnenju tožene stranke, potrebno kot neutemeljeno zavrniti. Po določbi 4. odstavka 246. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, v nadaljnjem besedilu ZPIZ-1) imenuje skupščino Kapitalskega sklada Vlada Republike Slovenije. Organ, ki je pristojen za imenovanje, je pristojen tudi za razrešitev, razen če zakon ne določa drugače, kar pa v konkretni zadevi tudi ni sporno. Dejstvo, da je bil tožnik v skladu s statutom Kapitalskega sklada imenovan za dobo štirih let še ne pomeni, da ga v tem času vlada ne more razrešiti. Niti ZPIZ-1 niti statut Kapitalskega sklada namreč vladi tega ne prepovedujeta. Ker tožnik ni bil razrešen iz krivdnih razlogov, v izpodbijanem sklepu tudi niso navedena dejstva in okoliščine, zaradi katerih je bil akt izdan. Meni, da tožnikova razrešitev ni ogrozila stabilnosti in kontinuitete dela Kapitalskega sklada. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sklep, ki je izpodbijan v tem upravnem sporu in s katerim je bilo odločeno o razrešitvi članov skupščine Kapitalskega sklada ter o imenovanju novih, res ni upravni akt, izdan v upravnem postopku. Ker pa je, po presoji sodišča, to posamični akt o razrešitvi oziroma o imenovanju, za katerega se po določbi 3. odstavka 3. člena ZUS uporabljajo določbe ZUS, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta, gre torej za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Tožnik je bil z izpodbijanim aktom razrešen kot član skupščine Kapitalskega sklada proti svoji volji in še pred potekom 4-letnega mandata, zato je bilo, po presoji sodišča, poseženo v njegovo pravno korist, ki je v tem, da bi funkcijo, na katero ga je imenovala tožena stranka opravljal do izteka mandata. Zato gre tožniku pravno varstvo po ZUS. Z zagotovitvijo položaja stranke v upravnem sporu pa je neutemeljen tožnikov ugovor, ki se nanaša na kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS.

Organizacijo in delo Kapitalskega sklada ureja ZPIZ-1 v VI. poglavju. Kapitalski sklad je po določbi 243. člena pravna oseba, ki je ustanovljena za opravljanje dejavnosti po ZPIZ-1, organizirana kot delniška družba, za katero se uporabljajo določbe Zakona o gospodarskih družbah o delniški družbi, če ni z ZPIZ-1 ali drugim zakonom drugače določeno. Njegov edini ustanovitelj in edini delničar je Republika Slovenija. Po določbi 4. odstavka 246. člena ZPIZ-1 imenuje skupščino Kapitalskega sklada Vlada Republike Slovenije.

Enako določa tudi statut Kapitalskega sklada z 21.4.2000 v 14. členu. Na navedeni pravni podlagi je tožena stranka izdala v tem upravnem sporu izpodbijani sklep, s katerim je razrešila člane skupščine Kapitalskega sklada, med njimi tudi tožnika in imenovala nove. Organ, ki je pristojen za imenovanje članov skupščine, je po mnenju pritožbenega sodišča pristojen tudi za njihovo razrešitev, razen, če z zakonom ni določeno drugače, kar pa v obravnavanem primeru ni. Zato je tožena stranka upravičena odločati tudi o razrešitvi članov skupščine. Pa tudi sicer tožnik tega ne izpodbija. Niti ZPIZ-1 niti statut Kapitalskega sklada vladi ne prepovedujeta razrešiti članov skupščine pred iztekom njihovega 4-letnega mandata. To pa pomeni, da ima vlada pravico razrešiti člane skupščine tudi pred iztekom njihovega mandata, kot je to storila v obravnavanem primeru. Zato po presoji sodišča tožnikov ugovor, da je izpodbijani sklep samo zaradi tega nezakonit, ni utemeljen.

Pavšalno zatrjevanih in z ničemer izkazanih ugovorov o kršitvi ustavnih pravic tožnika sodišče ni upoštevalo.

Sodišče je odločalo le o zakonitosti v upravnem sporu izpodbijanega akta, zato po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.