Jedro

Oznaka pošte na pošiljki „ni dvignil“ ne pomeni, da stranka ne more dokazovati nasprotnega, kot je navedeno na poštni pošiljki. Ker sta toženca (s predložitvijo osebne izkaznice) dokazala, da v času vročanja nista živela na naslovu, kjer se je opravljalo vročanje, sodno pisanje ni bilo pravilno vročeno, zaradi česar je podan obnovitveni razlog po 2. točki 394. čl. ZPP.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. 2 izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sodbe zaradi izostanka Okrajnega sodišča v Kranju P 480/97 z dne 16.5.2003 in ugotovilo, da je postala sodba pravnomočna 15.4.2004. V točki 2 pa je predlogu za obnovo postopka ugodilo in razveljavilo zgoraj navedeno sodbo.

Zoper tako odločitev pod tč. 2 izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne predlog za obnovo postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da bi sodišče lahko postopalo po čl. 145/2 ZPP, če bi bilo s strani pošte ob vrnitvi teh sodnih pošiljk poslano obvestilo, da je naslovnik preseljen. Sodišče v podatkih spisa nima podlage, da naj bi bilo postopanje poštnega uslužbenca nepravilno. V takih krajih, kot je G., poštarji ljudi poznajo in bi v primeru, če bi bila toženca preseljena, to označil na pošiljki in jo vrnil sodišču. O preselitvi bi morala toženca obvestiti pošto, saj sta vedela, da zoper njiju teče postopek P 480/97 in bi morala trpeti posledice svojega ravnanja. Vročitev je bila opravljena v skladu s čl. 141 in 142 ZPP. Sodišče je nekritično sledilo trditvam tožencev, da sta za sodbo izvedela 31.3.2004 na OGU Kranj. Toženca sta za vsebino sodbe zvedela, saj drugače ugovora ne bi vložila, to je 17.2.2003. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožnikov in v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbenem postopku je sporna samo odločitev o obnovi postopka (tč. 2 izreka izpodbijanega sklepa).

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo zoper odločbo, s katero je postopek pravnomočno končan, med drugim tudi iz razlogov, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje (tč. 2 čl. 394 ZPP). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženca v času, ko je bila izdana sodba na podlagi izostanka (16.5.2003), nista živela na naslovu G. 31, Z., kamor ju je vabilo sodišče prve stopnje, temveč na naslovu Cesta na R. 11a, S. K. (priloga B4 fotokopija osebne izkaznice), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vabilo in sodna pisanja niso bila pravilno vročena toženi stranki in je zaradi tega pravilno ugodilo predlogu za obnovo postopka ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek čl. 400/2 v zvezi s čl. 394 tč. 2 ZPP). Oznake v pošiljkah pošte „ni dvignil“ ne dokazujejo vročitve in ne pomenijo, da stranka ne more dokazovati nekaj drugega, kot je navedeno in označeno na poštni pošiljki, kot smiselno izhaja iz trditev v pritožbi. Za trditve, da sta se toženca izmikala vročitvam, tožnik ne ponuja nikakršnih dokazov, niti ni na mestu trditev, kaj bi morala tožena stranka storiti v primeru preselitve. Neutemeljene so nadaljnje pavšalne pritožbene trditve, da sta bila toženca seznanjena z izpodbijano sodbo z vsebino sporne sodbe 6.2.2004 ob prejemu izvršilnega sklepa, ko pa kaj takega ne izhaja iz izvršilnega spisa In 293/2003. Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (čl. 365/2 ZPP).

Toženca z odgovorom na pritožbo nista v ničemer prispevala k razjasnitvi stvari in morata v posledici tega sama trpeti stroške, ki so jima nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.