Jedro

Nasprotje med razlogi ne predstavlja absolutne bistvene postopkovne kršitve, če je izpodbijano sodbo kljub temu mogoče preizkusiti.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi. 2. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi v celoti ohranilo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka prvostopenjske odločbe), ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 28.368,00 SIT (2. točka izreka drugostopenjske odločbe), in toženi stranki naložilo povrnitev 28.795,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (3. točka izreka prvostopenjske odločbe). Tožena stranka se je proti navedeni odločbi pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlagala pa razveljavitev izpodbijane odločbe z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe. Pritožba (zoper sodbo) je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Ker je bila izpodbijana odločba izdana pred dnem 14.07.1999, je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo po določbah Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77). Pritožba ni utemeljena. V izpodbijani odločbi je podano zatrjevano nasprotje med razlogi. Če je toženi stranki nastala škoda, pač delo (letvičenje koledarjev) ni moglo biti "v redu opravljeno" (list. št. 23). Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da "je tožeča stranka pri letvičenju povzročila poškodbe na koledarjih" (list. št. 24). Vendar pa je ne glede na podano nasprotje med razlogi izpodbijano odločbo mogoče preizkusiti (in zato ni podana absolutna bistvena postopkovna kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77). Tožena stranka namreč ni ponudila dokazov za ugotovitev višine škode, ki jo je uveljavljala v pobot, kot je to pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče (list. št. 24). Tožena stranka je s predlaganim zaslišanjem direktorja tožene stranke in predstavnikov tožeče stranke (list. št. 17) dokazovala grajanje napak in zavrnitev vtoževanega računa (241. člen ZPP/77), ne pa znižanje cene s strani M. d.o.o. (list. št. 28), kar je dejstvo, ki je bilo pomembno za odločbo (220. člen ZPP/77). Sicer pa pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja in dokazno oceno, predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog. Sodba, s katero se je končal gospodarski spor v postopku majhne vrednosti, se namreč sme izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih postopkovnih kršitev in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 467. člena ZPP/77), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka sicer kot pritožbenega razloga ni navedla zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa njene pritožbene navedbe dejansko predstavljajo prav ta (nedovoljen) pritožbeni razlog. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 368. člena in 2. odstavka 380. člena ZPP/77 pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo zakonito in pravilno odločbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka). Slednje je namreč na ugotovljeno dejansko stanje (na podlagi pravila o dokaznem bremenu) pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo zatrjevane, ne katere druge, absolutne bistvene postopkovne kršitve. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP/77 sklenilo, da sama trpi pritožbene stroške (2. točka izreka).