Jedro

Ob pravilni ugotovitvi, da izpodbijani sklep o imenovanju ni upravni akt, ampak akt nosilca izvršilne veje oblasti, utemeljen na politični diskreciji, je upravno sodišče s tem, ko je tožbo zavrglo, pravilno uporabilo določbo 36. člena ZUS-1.

Izrek

1. Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se potrdi 1. točka izreka izpodbijanega sklepa . 2. Pritožba zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US) zavrglo tožbo tožečih strank zoper sklep tožene stranke z dne 3.1.2008.( 1. točka izreka) in posledično zavrglo tudi njuno zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev s tožbo izpodbijanega sklepa (2. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka imenovala predsednico in člane Sveta (1. točka izreka) in odločila, da preneha veljati sklep tožene stranke z dne 5.1.2007. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je izpodbijani sklep izdal minister za gospodarstvo na podlagi zakonskega pooblastila iz 157.f člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP, Uradni list RS UPB3, št. 16/07). Izpodbijani sklep je torej akt nosilca izvršilne veje oblasti, ki ga je minister dolžan izdati zaradi zagotavljanja opravljanja nalog na področju intelektualne lastnine, ki sicer glede na določbo 30. člena Zakona o državni upravi ( ZDU-1-UPB-4, Uradni list RS, št. 113/05, 89/07-odl.US in 126/07) spadajo v delovno področje Ministrstva za gospodarstvo, so pa v delu, ki ga določa 157 e. člen ZASP, prav s to določbo kot javno pooblastilo prenesene na Svet kot kolegijski organ, ki ga sestavljajo predsednik in štirje člani. Pooblastilo za odločanje o imenovanju in razrešitvi predsednika in članov Sveta je kot politična diskrecija po določbi 3. odstavka 157. f. člena ZASP dano izrecno ministru za gospodarstvo kot nosilcu izvršilne veje oblasti. Odločanje o imenovanju predsednika in članov Sveta ni upravna stvar v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Z izpodbijanim aktom ni bilo poseženo v nobeno pravico oziroma pravno korist tožnikov, saj imata tožeči stranki po določbi 157. f člena ZASP zgolj pravico predlagati člane Sveta, to pravico pa sta s predlaganjem članov sveta konzumirali. Glede na to, da je izbira med predlaganimi kandidati za člane Sveta po 3. odstavku 157. f člena ZASP v politični diskreciji ministra, po 3. členu ZUS-1 pa niso upravni akti tiste odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti, tožba ne izpolnjuje procesnih predpostavk.

Ker je pogoj za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe z vloženo tožbo začet postopek v upravnem sporu, ta pogoj pa, ker je sodišče tožbo zavrglo, ni izpolnjen, je sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Tožeči stranki v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navajata, da sta kot kolektivni organizaciji na podlagi določbe 146/1 člena ZASP upravičeni, da varujeta avtorske pravice in sicer sta na podlagi dovoljenja pristojnega organa legitimirani uveljavljati avtorske pravice svojih članov v sodnem in upravnem postopku. Svet je permanentni organ. Člani sveta se predlagajo v pogojih določbe 157. f člena ZASP, to je na podlagi javnega razpisa in predloga pristojnih pravnih oseb in sicer kolektivnih organizacij in reprezentativnih združenj uporabnikov. Že navedena določba ZASP zanika politično diskrecijo ministra. Če bi bilo temu tako javni razpis sploh ne bi bil potreben in bi minister imenoval predsednika in člane Sveta kakor bi se mu zahotelo. Svet ni organ, ki bi bil podrejen ministru. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da sta tožeči stranki konzumirali svojo pravico s tem, da sta predlagali vsaka svojega kandidata. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča na določbo 3. člena ZUS in stališče, da je izpodbijani sklep šteti za akt izvršilne veje oblasti, utemeljen na politični diskreciji. Diskrecijska pravica je pravica upravnega organa, da odloča po svoji presoji. Politična diskrecija pa ni pravica do proste odločitve v upravnih zadevah, ko se odloča na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti, ampak je ravnanje funkcionarjev, kadar jim je prepuščeno popolnoma prosto delovanje in odločanje brez obrazložitve. Tak primer je, da minister izbere sovjega državnega funkcionarja. Izbira državnega funkcionarja je predvsem izbira osebe, ki ji minister zaupa in ministra nadomešča. Ta odločitev temelji na političnih in strankarskih razlogih, ki nimajo nobene povezave z izbiro kandidatov za posamezne državne organe ali organe z javnimi pooblastili, kateri morajo izpolnjevat zakonske pogoje, pogoje razpisa, se javiti v predpisanem roku in nato biti obveščeni o svoji izbiri. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in ima podlago v določbi 36. člena ZUS-1. Po navedeni določbi sodišče tožbo zavrže, če pri predhodnem preizkusu tožbe ugotovi, da je podan kateri izmed razlogov iz 1. do 8. točke navedene določbe ZUS-1. Med temi razlogi je tudi ugotovitev, da akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. O tem, da izpodbijani sklep ministra o imenovanju predsednika in članov Sveta ni upravni akt, saj z njim ni bilo poseženo v nobeno pravico oziroma pravno korist tožečih strank, ampak je to akt nosilca izvršilne veje oblasti utemeljen na politični diskreciji, je vrhovno sodišče zavzelo stališče v sklepu št. I Up 72/2008 z dne 18. 4. 2008. Sodišče prve stopnje je temu stališču v celoti sledilo. Glede na navedeno je s tem, ko je tožbo zavrglo, pravilno uporabilo določbo 36. člena ZUS-1. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo 1. točko izreka.

Pritožbo zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je moralo pritožbeno sodišče zavreči kot prepozno.

Z izpodbijano 2. točko izreka je sodišče odločilo o zahtevi tožečih strank za izdajo začasne odredbe. Zoper tak sklep je po določbi 6. odstavka 32. člena ZUS-1 mogoče vložiti pritožbo v treh dneh. Ker iz podatkov spisa izhaja, da je bil izpodbijani sklep tožečima strankam vročen po pooblaščencu dne 17.6.2008, pritožba zoper sklep pa je bila vložena po pošti dne 1.7.2008, torej po preteku 3-dnevnega roka za vložitev pritožbe, je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavreči kot prepozno na podlagi 1. točke 365. člena in 2. odstavka 343. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1.