Jedro

Postopek za izdajo soglasja za priključitev, ki je v EZ izrecno opredeljen kot upravni, je prvostopenjski organ, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tudi vodil po določbah ZUP. Vendar pa so bila procesna pravila, ki jih določa ta zakon, kršena. Tožnik se ni imel možnost udeleževati ugotovitvenega postopka ter pred izdajo odločbe izreči se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev, kot bi mu to glede na načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), konkretizirano v določbah 146. člena ZUP, moralo biti zagotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, soglasje za priključitev št. 594803 z dne 14. 6. 2011 A. d.d. se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

A. d.d. (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožniku izdalo izpodbijano odločbo - soglasje za priključitev za objekt MFE FORTRADE, parc. št. 2656/1 k.o. …, v občini Vrhnika, pod tam navedenimi elektroenergetskimi, tehničnimi in ostalimi pogoji. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je tožnik 26. 5. 2011 z vlogo zaprosil upravljalca distribucijskega omrežja za izdajo soglasja za priključitev za objekt MFE FORTRADE na parceli št. 2656/1 k.o. …. Organ je ugotovil, da je tožnik vlogi za izdajo soglasja za priključitev priložil vso potrebno dokumentacijo in dokazila, ki so pogoj za izdajo soglasja. Glede na navedeno je bilo na podlagi 71. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), dejstev, ugotovljenih v postopku, in določil Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju SPDO) odločeno, kot izhaja iz izreka odločbe.

Javna agencija Republike Slovenije za energijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 26. 7. 2011 zavrnila pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. V obrazložitvi odločbe navaja, da izdajo soglasij za priključitev urejajo SPDO in Sistemska obratovalna navodila za distribucijsko omrežje električne energije (v nadaljevanju SONDO). Iz SPDO izhaja, da je priključek sestav električnih vodov in naprav visoke, srednje ali nizke napetosti, ki so potrebne za priključitev uporabnika na omrežje in jih opredeli sistemski operater distribucijskega omrežja (v nadaljevanju SODO) v soglasju za priključitev; enako določa tudi SONDO. Prav tako mora SODO z meritvami in analizami preveriti, ali so pogoji v omrežju na obstoječem ali načrtovanem priključnem mestu zadostni za obratovanje naprav. Organ prve stopnje je po pooblastilu SODO izdal soglasje za priključitev, v katerem je po opravljenih analizah opredelil priključno mesto in je tako ravnal v skladu z veljavno zakonodajo s področja izdajanja soglasij za priključitev. Iz dopisa organa prve stopnje z dne 29. 6. 2011 izhaja, da so izbrali priključek na transformatorski postaji po opravljenih analizah, iz razloga, ker bi bilo na priključku na fasadi objekta tožnika mogoče pričakovati 1.000 EUR izgube na letni ravni in bi zato tožnik na račun nekoga drugega v sistemu prejel v sistemu podpor letno 1.000 EUR več. Zaradi tega je organ prve stopnje določil priključek, ki je bil skrbno izbran in zagotavlja tehnično in ekonomsko optimalno vključitev sončne elektrarne na distribucijsko omrežje, na fasadi transformatorske postaje. Za svoje navedbe, da bi bila izvedba priključka na transformatorsko postajo nevarna ter da B. in izvajalec C. predlagata priključek na objektu tožnika, ta ni predložil nobenega dokaza, pa tudi nobenega dokaza, da vzdrževalec parcele, na kateri stoji transformatorska postaja, predlaga izvedbo priključka drugje oziroma na parceli tožnika.

Tožnik v tožbi navaja, da meni, da je določitev lokacije priključnega mesta v izpodbijani odločbi neustrezna. Prav tako je po njegovem mnenju neustrezna določitev prevzemno predajnega mesta, ki za lokacijo določa fasado transformatorske postaje, verjetno isto, ki je določena že za namestitev priključnega mesta. Tožnik uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Prvostopenjski organ v postopku ni opravil ustne obravnave, priključno mesto pa je določil arbitrarno, ne da bi pri tem upošteval želje tožnika, da se priključno mesto izvede na fasadi njegovega objekta na parceli št. 2656/1 k.o. …. Kot merilno priključno mesto je določil transformatorsko postajo, ki je od objekta tožnika oddaljena več kot 150 metrov. Navedeno bi za tožnika lahko pomenilo odstop od investicije, saj bi moral poleg že obstoječih vodov po nepotrebnem potegniti še lastne vode, to pa za seboj povleče pridobivanje stvarnih pravic - služnosti, ki pa vsaj po postopku za nujno pot predstavljajo neobhodno oviro. Tožnik dalje meni, da so bila pravila postopka kršena tudi s tem, ko je prvostopenjski organ podal odgovor na tožnikovo pritožbo. Iz navedenega odgovora izhaja, da naj bi prvostopenjski organ tožniku pojasnil, da je bilo mesto priključitve skrbno izbrano in zagotavlja tehnično ter ekonomsko optimalno vključitev objekta MFE na distribucijsko omrežje, in da naj bi tožnika sprotno obveščal o vsem preko telefonskih razgovorov, elektronske pošte in osebno na sestankih oziroma na nivoju nadzorništva. Vendar pa so bila navedena obveščanja očitno neformalne narave, saj tožniku uradno s strani prvostopenjskega organa ni bilo poslano nič, v okviru neformalnih razgovorov pa mu tudi ni bilo pojasnjeno, zakaj je prvostopenjski organ mesto priključitve določil ravno na transformatorski postaji. Iz odgovora izhaja tudi, da tožniku ni mogoče dopustiti izbire lokacije prevzemno predajnega mesta, ker bi bil sicer tožnik obogaten za cca 1.000 EUR letno. Vendar navedene utemeljitve prvostopenjski organ dokazno ne podpre, očitno pa je, da gre za neko vrsto strokovnih izračunov in analiz, ki tožniku nikoli niso bili predstavljeni. V samem upravnem postopku tožniku nikoli ni bilo pojasnjeno, da takšne analize oziroma izračuni obstajajo, niti mu ni bilo pojasnjeno, kdo naj bi takšne izračune izvedel, zlasti pa ni tožnik imel moč ugovarjati zoper pravilnost, strokovnost in utemeljenost takšnih izračunov. Čeprav mora investitor že tako ali tako sam financirati izgradnjo priključka do javnega omrežja, ga očitno upravni organi prikrajšajo še za dohodek oziroma mu naprtijo izgube, ki se ustvarijo na novo izgrajeni veji električnega omrežja. V obravnavanem primeru je tožnik predlagal postavitev električnega priključka na njegovi lastni parceli, prvostopenjski organ pa mu je dovolil postavitev priključka na tuji nepremičnini. Takšna upravna praksa lahko slehernemu vlagatelju prepreči investicijo. Zadošča zgolj en sosed, po čigar parceli bi sicer moral teči priključek, ki takega priključka ne dovoli ali celo zahteva ekonomsko neupravičeno nadomestilo. Materialnopravna podlaga, ki je bila po mnenju tožnika ob tem kršena, pa je 112. člen SONDO, ki določa, da se prevzemno predajno mesto določi na podlagi konfiguracije omrežja, priključne moči in ostalih zahtev uporabnika, navedenih v vlogi za izdajo soglasja za priključitev. Merilo za presojo so torej zahteve uporabnika, od tega zlasti konfiguracija omrežja ter priključna moč. Odločitev v izpodbijani odločbi kaže, da se upravljalec distribucijskega omrežja izogiba odgovornosti izgradnje in razvoja električnega omrežja, to vlogo pa na nedopusten in strokovno neutemeljen način prevaljuje na pleča investitorjev. Tožnik še dodaja, ob tem ko se sklicuje na obrazložitev drugostopenjske odločbe, da iz te ni razvidno, ali se tam navedeni priključek nanaša na priključek za odjem ali za prevzem električne energije, kar je bistvenega pomena za obravnavanje predmetne zadeve. Tožnik kot investitor v električni objekt oziroma v sončno elektrarno predvideva, da bo na priključnem mestu pravzaprav oddajal električno energijo, zaradi česar vprašanje, ali je priključno mesto zadostno za obratovanje naprav, ni na mestu. Tožnik pa drugostopenjski odločbi očita tudi, da ni ustrezno obrazložena, saj se ne sklicuje na konkretne člene SONDO. Tožnik vztraja, da niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ v postopku nista izvedla ustreznih analiz, ki po mnenju tožnika dejansko ne obstajajo. To pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Analize, na katere se sklicuje drugostopenjski organ, so očitno dokaz v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik še dodaja, da dopis prvostopenjskega organa z dne 29. 6. 2011 ne predstavlja dokaza v predmetnem postopku, zaradi česar se drugostopenjski organ nanj ne bi mogel sklicevati. Prav tako prvostopenjski organ ne more s tem odgovorom dopolnjevati obrazložitve izpodbijane odločbe, ker pravila postopka tega ne dopuščajo. Tožnik predlaga, naj sodišče v dokazne namene zasliši njegovega prokurista A.A., predlaga pa tudi postavitev izvedenca elektroenergetske stroke. Sodišču predlaga, naj odpravi drugostopenjsko odločbo oziroma podrejeno naj odpravi prvostopenjsko odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da je organ prve stopnje po pooblastilu SODO izdal soglasje za priključitev, v katerem je po opravljenih analizah opredelil priključno mesto in je tako ravnal v skladu z veljavno zakonodajo s področja izdajanja soglasij. Analize in meritve so bile predložene drugostopenjskemu organu v postopku odločanja o pritožbi, prav tako je bil z njimi seznanjen tožnik v postopku na prvi stopnji. Analize so pokazale, da obstoječi vodi ne omogočajo priključitve sončne elektrarne takšne moči, kar pomeni, da ne omogočajo oddaje takšne moči v omrežje. Ravno zaradi tega je pomembno zgraditi nove vode in sončno elektrarno priključiti na priključno mesto, kot ga je določil prvostopenjski organ. Soglasje za priključitev je bilo tako izdano v skladu z zahtevami veljavne zakonodaje, pri čemer je prvostopenjski organ še posebej upošteval SONDO. Toženka se tudi ne strinja, da bi bila odločitev v sporni točki sprejeta arbitrarno ter nepravilno brez ustne obravnavne in brez pogovora s tožnikom. Sklicuje se na 154. člen ZUP. Navaja, da je prvostopenjski organ menil, da je tožniku na neformalnih srečanjih dovolj pojasnil stvari, zakaj priključitev na fasado njegovega objekta ni mogoča. Prav tako mu je ustno, pred izdajo soglasja za priključitev obrazložil, kje bo določil priključno mesto v soglasju za priključitev. Tako je bil tožnik z odločitvijo organa v sporni točki seznanjen. Tožnik tudi ni zahteval, naj prvostopenjski organ opravi ustno obravnavo. Tako je organ prve stopnje na podlagi analiz in meritev določil priključno mesto v izpodbijani odločbi skladno z veljavno zakonodajo. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba, s katero je bilo tožniku dano soglasje za priključitev za objekt MFE FORTRADE, lociran na parc. št. 2656/1 k.o. …, pod tam navedenimi elektroenergetskimi, tehničnimi in ostalimi pogoji, kot pravno podlago za odločitev navaja 71. člen EZ in (splošno) določila SPDO. Drugostopenjski organ kot pravno podlago navaja še (splošno) določila SONDO. Po 71. členu EZ (prvi odstavek) mora uporabnik omrežja za vsako posamezno priključitev na energetsko omrežje ali njeno spremembo pridobiti soglasje za priključitev; pogoje za soglasje za priključitev pa določajo, kadar gre za priključitev na električno omrežje, SPDO (Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije). O izdaji ali zavrnitvi soglasja za priključitev odloča po javnem pooblastilu sistemski operater z odločbo v upravnem postopku (drugi odstavek). V nadaljnjih določbah 71. člena EZ (tretji do osmi odstavek) je določeno še, v kakšnih primerih uporabnik omrežja nima pravice do priključitve, kako se delijo stroški ojačitev omrežij in pristojnost organov za odločanje o pritožbah zoper odločbe o izdaji ali zavrnitvi soglasja za priključitev. SPDO med drugim (v točki II.2.) podrobneje urejajo postopek za izdajo soglasja za priključitev (vsebina vloge, pogoji za izdajo, vsebina soglasja, njegova veljavnost, prenos soglasja na novega uporabnika). SONDO (1. člen) pa določajo sistem obratovanja za elektroenergetsko distribucijsko omrežje, opredeljujejo storitev distribucije električne energije po distribucijskem omrežju, način zagotavljanja sistemskih storitev na distribucijskem omrežju, obratovanje in razvoj distribucijskega omrežja ter tehnične pogoje za priključitev na distribucijsko omrežje.

Postopek za izdajo soglasja za priključitev, ki je v EZ izrecno opredeljen kot upravni, je prvostopenjski organ, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tudi vodil po določbah ZUP. Vendar pa so bila tudi po presoji sodišča, kot zatrjuje tožnik, procesna pravila, ki jih določa ta zakon, kršena. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije upravnega spisa prvostopenjskega postopka namreč ne izhaja, da bi tožnik imel možnost udeleževati se ugotovitvenega postopka ter pred izdajo odločbe izreči se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev, kot bi mu to glede na načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), konkretizirano v določbah 146. člena ZUP, moralo biti zagotovljeno. Pri tem je sodišče presodilo (drugače kot drugostopenjski organ v svoji odločbi), da kot dokumenta, ki bi bil dokaz o poteku in vsebini prvostopenjskega postopka, ni mogoče šteti dopisa – odgovora z dne 29. 6. 2011, ki ga je tožniku poslal prvostopenjski organ po tem, ko je ta vložil pritožbo (torej po zaključku prvostopenjskega postopka), in iz katerega med drugim izhaja, da naj bi bile tožniku na predhodnih razgovorih rešitve, kot jih obsegajo pogoji v izpodbijanem soglasju, predstavljene in obrazložene, kajti dokumenti prvostopenjskega spisa ne potrjujejo, da bi postopek tako potekal, torej niti, da bi bil tožnik seznanjen z odločilnimi dejstvi, in tudi ne, da bi mu bilo omogočeno o tem se izjaviti (ZUP zahteva, da se o ustni obravnavi, o ustnih izjavah strank ali drugih oseb in o drugih pomembnejših dejanjih v postopku sestavi zapisnik - 74. člen). Zato sodišče tudi navedbe toženke v odgovoru na tožbo, da je bil tožnik v prvostopenjskem postopku seznanjen z analizami in meritvami, glede na katere je prvostopenjski organ določil priključno mesto, da je bil seznanjen s predvideno lokacijo priključnega mesta ter z razlogi, zaradi katerih priključitev na fasadi tožnikovega objekta ni mogoča, presoja kot neutemeljene, saj spisna dokumentacija takega poteka postopka, da bi bil tožnik seznanjen z odločilnimi dejstvi in okoliščinami, ne potrjuje, pa tudi ne, da bi se tožnik o teh mogel izjaviti. Ob tem sodišče še dodaja, da pa niti ni sporno, da pri izdaji soglasja za priključitev ne gre za postopek, v katerem bi bilo po določbah 144. člena ZUP mogoče odločiti po skrajšanem postopku, saj se na katero od določb tega člena ne sklicujeta v svojih odločbah ne prvostopenjski, ne drugostopenjski organ in tudi ne toženka v odgovoru na tožbo. Če pa stranki v primeru, ko mora biti voden posebni ugotovitveni postopek (ta pa se izvaja z ustno obravnavo ali brez, upoštevaje pri tem določbe 154. člena ZUP), ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, je to bistvena kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Če ta kršitev v postopku na drugi upravni stopnji ni odpravljena in če je ne odpravi sodišče v upravnem sporu, mora zaradi nje odločbo odpraviti (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), saj za absolutno bistvene kršitve pravil postopka, med katere šteje na podlagi tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 tudi kršitev po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, že po zakonu velja domneva, da so vplivale ali mogle vplivati na odločitev v zadevi.

Ob ugotovljeni zgoraj navedeni bistveni kršitvi pravil postopka, ki je sodišče ni odpravilo in ki zato terja odpravo izpodbijane odločbe, se sodišče do ostalih navedb strank, ker to ni smiselno, posebej ne opredeljuje.

Glede na povedano je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V tem bo ta moral tožniku omogočiti, da se bo udeleževal ugotovitvenega postopka, ki bo voden za ugotovitev relevantnih dejstev glede na tožnikovo zahtevo in relevantne materialnopravne predpise, ter da se bo pred izdajo odločbe tožnik mogel izreči o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Izdana odločba pa bo morala biti obrazložena v skladu z določbami 214. člena ZUP, pri čemer bo z vsebino v smislu četrtega odstavka 214. člena ZUP (skrajšana obrazložitev) – kot jo sicer vsebuje izpodbijana odločba - mogla biti obrazložena le v primeru, da bo v celoti ugodeno zahtevi tožnika za izdajo soglasja za priključitev ter da po zaključenem ugotovitvenem postopku ter pred izdajo odločbe tožnik ne bo ugovarjal nobenemu od pogojev, ki bodo glede na dejansko in pravno stanje stvari določeni v soglasju za priključitev, in bo navedeno tudi izhajalo iz dokumentov spisne dokumentacije.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku, ki ga zastopa pooblaščenec, ki je odvetnik, na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznalo stroške v višini 350,00 EUR, skupaj z uveljavljanim 20 % DDV.