Jedro

Kadar je v postopku ugotovljeno, da je mogoča vrnitev nepremičnine v last in posest le v delu, pa ni mogoče enostavno vzpostaviti solastninske pravice v korist upravičenca, kot je v obravnavanem primeru to storila toženka, ampak je treba pred vrnitvijo dela nepremičnine v last in posest najprej izvesti parcelacijo, in ta del ločiti od dela nepremičnine, na katerem obstajajo ovire za vrnitev v naravi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 490-31/2012/219 z dne 8. 11. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano delno odločbo zavezanki Republiki Sloveniji naložila, da mora v roku 15 dni od njene pravnomočnosti izročiti tožnici v last in posest nepremičnino, razglašeno za naravno znamenitost, in sicer parc. št. 572/18 k.o. ..., v deležu do 2260/2768 (1. točka izreka). Odločila je še, da se sprememba zemljiškoknjižnega stanja opravi v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti po pravnomočnosti delne odločbe (2. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločeno ob vrnitvi celotnega podržavljenega premoženja (3. točka izreka).

2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da predmetna parcela ne predstavlja le dovozne poti k hiši na parc. št. 572/17, ampak tudi obkroža stavbi na parcelah 572/20 in 572/19, za kateri ni dvoma, da sta v njeni lasti. Jasno je, da takšno zemljišče, ne more biti v povezavi s tistim, kar izpodbijana odločba predstavlja kot rešitev za stanovanjsko stavbo na parceli 572/17. Poudarja, da lastniki stavbe na parceli 572/17, ki nimajo formalnega dostopa do njim lastnega objekta, ne morejo imeti solastninske pravice na zemljiških, ki s samim objektom nimajo stičišča. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženki v ponovno odločanje ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka in Državno odvetništvo RS na tožbo nista odgovorila. Je pa na tožbo odgovoril A. d. d., ki navaja, da v predmetni zadevi sicer ne izkazuje pravnega interesa za sodelovanje v postopku, da pa v postopku ves čas poudarja, da je bila predmetna nepremičnina denacionalizirana že v večji izmeri, kot je bila podržavljena.

4. Tožba je utemeljena.

5. Iz tožbe izhaja, da se tožnica ne strinja z vzpostavitvijo solastnine na parc. št. 572/18. 6. Sodišče pritrjuje tožnici, da je takšen način vračanja podržavljenih nepremičnin nepravilen in v nasprotju s sodno prakso, ki je glede tega vprašanja enotna (sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2113/2015, II Cp 1649/2017, sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 571/2009 in druge).

7. V postopku denacionalizacije se praviloma vrača podržavljeno premoženje v last v in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža (prvi odstavek 16. člena ZDen). Če premoženja ni mogoče vrniti v celoti, se premoženje lahko vrne tudi le deloma, za razliko v vrednosti pa plača odškodnina (drugi odstavek navedenega člena).

8. Navedeno pomeni, da je za premoženje, katerega vrnitev se zahteva, treba natančno ugotoviti, ali je mogoča njegova vrnitev v naravi. Če je v postopku ugotovljeno, da zaradi zakonsko določenih ovir ta ni mogoča ali ni mogoča v celotnem obsegu, pa se določi odškodnina.

9. Kadar je v postopku ugotovljeno, da je mogoča vrnitev nepremičnine v last in posest le v delu, pa ni mogoče enostavno vzpostaviti solastninske pravice v korist upravičenca, kot je v obravnavanem primeru to storila toženka, ampak je treba pred vrnitvijo dela nepremičnine v last in posest najprej izvesti parcelacijo, in ta del ločiti od dela nepremičnine, na katerem obstajajo ovire za vrnitev v naravi. Le tako bo jasno, da je upravičencu res vrnjen del nepremičnine, za katerega je organ ugotovil, da ni ovir za vrnitev v naravi ni, ne pa tudi del, za katerega je ugotovil, da ovire obstajajo. Solastninski delež se namreč nanaša na celotno parcelo, torej tudi na tisti njen realni del (površino), za katerega je organ ugotovil, da ga v naravi ni mogoče vrniti.

10. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka dejansko stanje ponovno ugotoviti ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

11. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).