Jedro

Ker so pravno pomembne okoliščine v času podaje odpovedi, je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je zaradi prerazporeditve delovnih nalog prenehala potreba po delu tožnice, utemeljeno upoštevalo le tiste naloge, ki jih je v času pred sporno odpovedjo dejansko opravljala.

Četudi bi držala pritožbena trditev, da po podani odpovedi pri toženi stranki nihče ne opravlja naloge vodenja sistema sledljivosti soli oziroma da te naloge direktor tožene stranke ni prevzel, to ne omaje zaključka, da je tožena stranka delo reorganizirala tako, da delo tožnice na delovnem mestu vodja poslovne podpore ni bilo več potrebno. Za odločitev o obstoju organizacijskega razloga ni pomembno, ali se vodenje sistema sledljivosti pri toženi stranki izvaja ali ne, saj v tem sporu od nje ni mogoče zahtevati, naj izvaja tovrstno zakonsko dolžnost. Bistveno je namreč le, da za opravljanje te naloge ni zaposlila novega delavca, česar nenazadnje tožnica niti ne zatrjuje.

Čeprav je tožena stranka dokazala dejansko izvedbo reorganizacije dela, zaradi katere je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela, pa mora sodišče preveriti, ali s formalno sicer dokazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. V zvezi z nekaterimi okoliščinami posameznih očitkov trpinčenja na delovnem mestu, za katerega je tožnica zatrjevala, da naj bi vodilo do odpovedi in bilo pravi razlog zanjo, je vsaj preuranjen sklep, da reorganizacija dela ni bila izvedena kot eno izmed dejanj trpinčenja oziroma da organizacijski razlog ni navidezen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 2022, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, ampak še vedno traja, reintegracijo, plačilo reparacije in povrnitev stroškov postopka.

2. Tožnica zoper sodbo vlaga obširno pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je pravi razlog za odpoved v njenem osebnem razmerju z odpoklicanim direktorjem A. A., pri čemer sodišču prve stopnje očita, da je v zvezi s tem prezrlo njene navedbe o razlogih za njegov odpoklic. Vztraja, da je pravi razlog za odpoved tudi v osebnih zamerah novega direktorja tožene stranke do nje. Izjava direktorja ob vročitvi odpovedi, da bi to lahko pričakovala, ker se nista razumela, že sama po sebi predstavlja jasno izraženo izjavo volje direktorja, da pravi razlog za odpoved ni zatrjevani poslovni razlog, temveč z njegove strani razumljen konflikten odnos tožnice. Tega ne more spremeniti niti navedba sodišča prve stopnje, da je B. B. izpovedal, da je bilo direktorju žal in da je bil pogovor kulturen. Meni, da je splet okoliščin sodišče prve stopnje presojalo le parcialno, vsaka od teh okoliščin zase in sama po sebi morda res ne vpliva na zakonitost odpovedi, vendar pa povezane vse skupaj kažejo na navideznost razloga za odpoved. Opozarja, da delovna naloga glede sledljivosti soli dejansko ni bila prerazporejena, zato je odpoved iz poslovnega razloga fiktivna. Uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nasprotjem med obrazložitvijo sodbe, da tožnica neprerekano ni bila zadolžena za vzdrževanje spletne strani, ter trditveno podlago tožnice, iz katere jasno izhaja, da je to prerekala, oziroma izpovedmi prič in tožnice, da je bila zadolžena za to. Sodišču prve stopnje očita napačno ugotovljeno dejansko stanje, da dela organizacije in vodenja dokumentacijske podpore poslovanja podjetja tožnica ni opravljala. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da se vsa dela opravljajo z obstoječimi resursi. V zvezi s tem izpostavlja svoje trditve o primerjavi povprečnega števila zaposlenih v konkurenčnih družbah, ki se na trgu ukvarjajo z isto dejavnostjo, ki kažejo, da tožena stranka zgolj z dvema zaposlenima ne bo mogla opravljati svoje dejavnosti, temveč bo v kratkem iskala nove sodelavce. Sklicuje se tudi na izpoved B. B. o preveliki obremenitvi, zaradi česar potreba po njenem delu dejansko ni prenehala. Do odločilnega dejstva o verjetni novi zaposlitvi se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Meni, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bodo nastali bodoči prihranki stroškov dela, ker bo delovne naloge, ki jih je od tožnice prevzel B. B., lahko opravil le ob dodatnih nadurah, kar pomeni povečanje stroška dela. Prav tako bo morala tožena stranka plačati za storitve sestrske družbe v zvezi s prevzetimi deli. Vztraja, da je šlo pri odobravanju dopusta za sistematično in ponavljajoče se ravnanje direktorja, ki predstavlja trpinčenje na delovnem mestu. Poudarja, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o vseh očitkih glede spornosti ravnanja direktorja oziroma njegovem ignoriranju, saj ni odgovarjal na prošnje tožnice za določitev planov dopustov niti na prošnje za koriščenje dopusta. Meni, da takšno ravnanje oziroma zavestno ignoriranje, s čimer je bila tožnica v negotovosti glede koriščenja dopusta, ne potrjuje prvostopenjskega zaključka, da ni imela velikih težav pri odobravanju in koriščenju dopusta. V zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je v letu 2022 koristila 32 dni letnega dopusta, poudarja, da je z vidika trpinčenja na delovnem mestu bistven postopek, po katerem je tožena stranka obravnavala prošnje za izrabo letnega dopusta, ne pa dejstvo, koliko dni letnega dopusta je dejansko porabila. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da od oktobra 2021 ni več prejemala računov C., ker je komunikacijo z računovodstvom prevzel direktor. V tem delu je obrazložitev sodbe tudi v nasprotju sama s sabo, saj je sodišče v 12. točki sodbe ugotovilo, da je do prevzema pošte in komunikacije z računovodstvom prišlo z odpovedjo, medtem ko iz 17. točke obrazložitve izhaja ugotovitev, da je do prevzema komunikacije prišlo že eno leto prej (od mesečnega računa v oktobru 2021). Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je spregledalo konkretizirane očitke o trpinčenju na delovnem mestu zaradi namerne izločitve tožnice z internih sestankov, ki so potekali tako, da je direktor najprej dal besedo tožnici, nato pa ji je rekel, da sta končala in naj sestanek zapusti, nadaljeval je le z vodjo prodaje B. B. ali pa celo izven pisarne, s čimer jo je izločil, kar je privedlo do tega, da ni imela dostopa do informacij, ki jih je nujno potrebovala za svoje delo. Priča B. B. je potrdil, da bi bila prisotnost tožnice koristna, ker je šlo za stvari, ki jih je morala vnesti v SAP, in da je direktor kljub njeni želji odločil, da ni prisotna. Direktor tožnici ni posredoval podatkov iz drugega dela internih sestankov (oziroma ji je posredoval napačne podatke ali pa jih je posredoval nekaj mesecev prepozno, ko vnos za nazaj ni bil mogoč). Poleg tega je zahteval, da opravi vnose v SAP, za katere je vedel, da jih ne zna izvesti in jih tudi objektivno ni bilo mogoče izvesti (tožnica ni imela dostopa, ni imela kod, SAP ni omogočal vnosov za nazaj), saj sta ga tako tožnica kot tudi B. B. o tem večkrat obvestila. Meni, da je sodišče prve stopnje izjave direktorja presojalo brez upoštevanja konteksta, v katerem so bile dane, ki kaže, da je bil negativen odnos direktorja oseben in je presegal okvire delovnopravnega razmerja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka odgovarja na pritožbo tožnice. Nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo neutemeljeno uveljavlja pritožba, saj je sodba obrazložena in jo je mogoče preizkusiti.

6. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu vodja poslovne podpore. Dne 15. 11. 2022 je prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). V redni odpovedi se je tožena stranka sklicevala na poslovno odločitev o spremembi organizacije dela in racionalizaciji poslovanja. Navedla je, da se bodo naloge tega delovnega mesta prerazporedile med preostale zaposlene, del nalog bo prevzel direktor družbe, določene naloge pa se bodo izvajale s pomočjo drugih družb v poslovni skupini.

7. Sodišče prve stopnje je pri presoji obstoja poslovnega razloga izhajalo iz razlogov, navedenih v odpovedi, in ugotovilo izvedbo opisane reorganizacije, tj. da se je delo tožnice dejansko razdelilo med preostala zaposlena pri toženi stranki (direktor in sodelavec B. B.), zaposleni v sestrski družbi v Italiji pa so v pretežnem delu prevzeli knjiženje oziroma vnašanje podatkov v SAP. Ker so pravno pomembne okoliščine v času podaje odpovedi, je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je zaradi prerazporeditve delovnih nalog prenehala potreba po delu tožnice, utemeljeno upoštevalo le tiste naloge, ki jih je tožnica v času pred sporno odpovedjo po lastnih trditvah dejansko opravljala. Ob tem iz tožničine prve pripravljalne vloge z dne 14. 2. 2023 izhaja zatrjevanje, da je vse do meseca marca 2021, ko je bil njen mož odpoklican s funkcije direktorja, opravljala tudi organizacijo priprave poročil o poslovanju za potrebe vodstva podjetja in skupine C., prav tako vzdrževanje spletnih strani podjetja in organizacijo in vodenje dokumentacijske podpore poslovanja podjetja, ter da ji je bil obseg del in nalog z nastopom funkcije novega direktorja dejansko zožen. Nadalje je v zvezi z vzdrževanjem spletne strani tožnica v tretji pripravljalni vlogi z dne 17. 3. 2023 izrecno navedla, da je čez čas, ker ni prejela odgovora na vprašanja, sklepala, da ni več potrebe, da bi opravljala dela in naloge vzdrževanja spletne strani. Tožena stranka navedenih trditev ni prerekala, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve, da tožnica neprerekano v času pred podajo odpovedi ni več opravljala nalog organizacije podpore poslovanja podjetja, nalog organizacije priprave in priprave poročil o poslovanju za potrebe vodstva podjetja in skupine C. ter ni bila zadolžena za vzdrževanje spletnih strani. V zvezi s tem zato ni utemeljen pritožbeni očitek postopkovne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot tudi niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, kaj je naloga vzdrževanja spletne strani pomenila ter da po odpovedi ni bila prerazporejena oziroma je nihče ne opravlja.

8. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker o odločilnem dejstvu - opravljanju dela organizacije in vodenja dokumentacijske podpore poslovanja podjetja - obstoji nasprotje med razlogi sodbe o vsebini prepisa zvočnega posnetka in samo vsebino prepisa (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitev sodbe pravilno povzelo vsebino tožničine izpovedi, v kateri je opisala svoje delo,1 pri čemer je iz pritožbenih navedb razvidno, da gre za nalogo, ki jo je sodišče prve stopnje sicer razumelo v okviru naloge zagotavljanja priprave in posredovanja poslovne dokumentacije med vsemi deležniki v podjetju, kar pa ne pomeni protispisnosti niti zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pravilna je namreč ugotovitev, ki je pritožba ne izpodbija, da je skrb za komunikacijo prejete pošte prevzel sodelavec B. B. 9. Četudi bi držala pritožbena trditev, da po podani odpovedi pri toženi stranki nihče ne opravlja naloge vodenja sistema sledljivosti soli oziroma da te naloge direktor tožene stranke ni prevzel, to ne omaje zaključka, da je tožena stranka delo reorganizirala tako, da delo tožnice na delovnem mestu vodja poslovne podpore ni bilo več potrebno. Za odločitev o obstoju organizacijskega razloga ni pomembno, ali se vodenje sistema sledljivosti pri toženi stranki izvaja ali ne, saj v tem sporu od nje ni mogoče zahtevati, naj izvaja tovrstno zakonsko dolžnost. Bistveno je namreč le, da za opravljanje te naloge ni zaposlila novega delavca, česar nenazadnje tožnica niti ne zatrjuje.

10. Glede na nesporno dejstvo, da tožena stranka ni zaposlila nikogar novega, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se vsa dela pri toženi stranki opravljajo z obstoječimi resursi. Ni mogoče slediti nekonkretiziranim in dokazno nepodprtim domnevam tožnice, da tožena stranka zgolj z dvema zaposlenima ne bo mogla opravljati svoje dejavnosti in bo v kratkem iskala nove sodelavce, zato z vidika utemeljenosti odpovednega razloga tudi ni pravno relevantna primerjava povprečnega števila zaposlenih v konkurenčnih družbah, ki se na slovenskem trgu ukvarjajo z isto dejavnostjo kot tožena stranka. Glede pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče B. B., da je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici sam dodatno obremenjen, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica navedb o preobremenjenosti obstoječih zaposlenih in njihovem opravljanju nadurnega dela ni podala, sklicevanje na izpoved priče pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, zato se sodišču prve stopnje do te izpovedi ni bilo treba opredeliti. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica pojasnjuje, zakaj ne bo nastopil bodoči prihranek stroška dela (da bo B. B. naloge, ki jih je prevzel od tožnice, lahko opravil le ob dodatnih nadurah, ter da bo tožena stranka morala plačati za storitve sestrske družbe v zvezi s prevzetim delom vnašanja v SAP), ki so tudi sicer špekulativne, pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Tožnica jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče glede na navedeno soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati dejansko izvedbo reorganizacije dela, zaradi katere je prenehala potreba po opravljanju dela vodje poslovne podpore pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, kot izhaja iz izpodbijane odpovedi. Vendar pa lahko poslovni razlog predstavlja le objektivni razlog na strani delodajalca, ki ni povezan s konkretnim delavcem. Delodajalec, ki organizira delovni proces, ima pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta. Gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. Mora pa preveriti, ali s formalno sicer dokazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. V zvezi z nekaterimi okoliščinami posameznih očitkov trpinčenja na delovnem mestu, za katerega je tožnica zatrjevala, da naj bi vodilo do odpovedi in bilo pravi razlog zanjo, je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno sklenilo, da reorganizacija dela ni bila izvedena kot eno izmed dejanj trpinčenja tožnice oziroma da organizacijski razlog ni navidezen.

12. Tožnica tako v pritožbi glede očitkov o spornosti ravnanja direktorja tožene stranke v zvezi z dopusti utemeljeno opozarja na to, da je bila zaradi direktorjevega ignoriranja njenih prošenj za odobritev dopusta preko elektronske pošte, na katere ni odgovarjal, v negotovosti, ali bo lahko izrabila načrtovani dopust oziroma ali ji bo odobren (prošnji z dne 23. 8. 2021, 2. 3. 2022), saj ji je direktor v drugih primerih tik pred datumom koriščenja odgovoril in dopust zavrnil, zato ga je morala preklicati (23. 12. 2021, v septembru 2022). Glede na to, da tožnica trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljevala z nemožnostjo izrabe letnega dopusta, temveč z negotovostjo glede same odobritve ali zavrnitve njegove izrabe, o čemer je odločal direktor tožene stranke, je vsaj preuranjen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da glede na 32 koriščenih dni dopusta v letu 2022 ni mogla imeti prav velikih težav pri odobravanju in koriščenju dopusta, četudi je morala kdaj svoj načrtovani dopust preklicati. Delavec ima namreč pravico, da odločitev o odobritvi načrtovanega dopusta izve v čim krajšem možnem času2 in ne more domnevati, da je dopust odobren že z vložitvijo vloge za odobritev. Ravnanje delodajalca, ki delavca brez utemeljenega razloga pušča v negotovosti glede odobritve vse do zadnjega, nakazuje na zlorabo njegove pristojnosti.3 Pri ponovni presoji bo zato moralo sodišče prve stopnje kot bistveno ugotoviti, kakšen je bil pri toženi stranki običajen postopek odobravanja letnih dopustov, in v zvezi s tem, ali je ravnanje direktorja morebiti prestopilo dopustno mejo, tako da je bila tožničina negotovost glede odobritve dopusta povzročena namerno. Ob tem naj se v okviru dokazne ocene opredeli tudi do izpovedi priče B. B., da sam ni imel problemov z odobritvijo dopustov.

13. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v očitanem ravnanju direktorja tožene stranke, da ni odgovarjal na pobude tožnice po določitvi plana dopustov (tabelo želene izrabe dopustov), ne gre prepoznati graje vrednega ravnanja, čeprav bi bil vsaj odziv direktorja na tovrsten predlog primeren in korekten. Predpisi od delodajalca namreč ne zahtevajo, da se odzove na vsako pobudo ali predlog delavca. Pritožbeno sodišče ugotavlja še, da pritožbene trditve o oteževanju izrabe dopusta z zahtevo direktorja tožene stranke, da se mora glede koriščenja dopusta uskladiti še z zaposleno v sestrski družbi v Italiji, predstavljajo nedovoljeno širjenje trditvene podlage, saj je tožnica trditve o tem prvič podala šele v pisnem povzetku najbolj bistvenih podatkov v priloženi listini (četrti odstavek 226. člena ZPP), in sicer zabeležkah sestankov (A33). Pisni povzetek podatkov listine v okviru pripravljalne vloge z dne 31. 3. 2023 pa je kljub temu še vedno dokaz in ne nadomešča trditev.

14. Nadalje pritožba utemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno relevantnih navedb o izločitvi tožnice z internih sestankov, v posledici česar ni imela dostopa do informacij, ki jih je nujno potrebovala za svoje delo. V zvezi s tem niso nepomembne trditve tožnice, da so tovrstni sestanki zaradi dela na domu in pogoste odsotnosti direktorja s sedeža družbe predstavljali edini vir nujno potrebnih informacij, saj gre nesporno za majhnega delodajalca, ki je imel pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici vključno z direktorjem tri zaposlene. V zvezi z internimi sestanki bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali in na kakšen način so bili ti organizirani, ter ali v zvezi z njimi drži trditev tožnice, da po odredbi direktorja ni bila prisotna na drugem delu teh sestankov, tedaj izmenjane informacije pa je potrebovala za opravljanje svojih delovnih nalog, na primer za vnašanje podatkov v SAP.

15. Glede očitka, da tožnica od oktobra 2021 (po postavljenih vprašanjih o spornem računu za svetovanje) ni več prejemala oziroma ni imela dostopa do vseh mesečnih računov, izdanih s strani večinskega družbenika tožene stranke C., in jih računovodstvu tudi ni mogla obrazlagati, je sodišče prve stopnje skopo obrazložilo, da do tega ni prišlo zato, ker bi ji direktor omejeval podatke, temveč zato, ker je komunikacijo z računovodstvom prevzel direktor. Kot utemeljeno opozarja pritožba, na podlagi tako navedenih razlogov ni mogoče ugotoviti, kdaj je do prevzema komunikacije z računovodstvom dejansko prišlo, zlasti v povezavi s predhodno ugotovitvijo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da direktor skrbi za komunikacijo z računovodstvom, kar pa se nanaša na prenos delovnih nalog tožnice po podani odpovedi. Zatrjevano odločilno dejstvo o izključevanju oziroma omejevanju dostopa do informacij in dokumentacije tako ni popolno razčiščeno.

16. Sodišče prve stopnje je v primeru podatkov, vezanih na stroške ladij, v zvezi s katerimi je tožnica prosila za navodila, zavrnilo trditve tožnice, da jo je direktor ignoriral, ter se zadovoljilo z odgovorom direktorja tožene stranke, v katerem jo je pozval k ureditvi vnosov, rekoč da je do sedaj vnašala podatke, vezane na stroške v SAP in ne gre za nič novega, ter z odgovorom, v katerem jo je napotil, na koga naj se obrne. Vendar ob upoštevanju pritožbenih navedb tega primera dejansko ni presojalo z vidika očitka tožnice, da ji direktor ni posredoval podatkov oziroma ji je posredoval napačne podatke ali pa jih je posredoval prepozno. V zvezi z navedenim primerom kot tudi primeroma glede napačne cene soli in novega cenika za kupca D., v povezavi z možnostjo vnašanja sprememb podatkov v SAP, sodišče prve stopnje tako ni ugotovilo in obrazložilo vseh okoliščin, ki bi dokazovale, da direktor glede na njegovo seznanjenost s temi podatki ni namerno opustil posredovanja podatkov oziroma namerno zadrževal informacij za delo tožnici.

17. Pritožbeno sodišče ima pomisleke še glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici omogočala zadostno izobraževanje in stalno pomoč glede sistema oziroma programa SAP, zlasti upoštevaje tožbene trditve, da je direktor vztrajal pri izvedbi delovnih nalog, ki jih tožnica objektivno ni mogla izvesti, in načrtno ignoriral vsa opozorila tožnice, konkretno da izda račune za palete v SAP, kljub temu, da sistem SAP vnosa palet objektivno ni dopuščal, tožnica pa tudi ni vedela, katere šifre mora uporabiti in katera transakcija se uporablja za vnose, ki se niso nanašali na proces nabave soli. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se do tovrstnih pravno relevantnih navedb o navodilih oziroma odredbah direktorja za neizvedljivo vnašanje v SAP ni opredelilo ter posledično ni ugotavljalo, ali je v zvezi s takšnim odrejanjem dela podano graje vredno ravnanje direktorja tožene stranke.

18. Sodišče prve stopnje je presojalo zgolj objektivno žaljivost komentarjev direktorja tožene stranke "da je zato tu da dela", "da ne razume njenega čakanja", "če želiš pojdi, noben ni tukaj pod prisilo", ki sicer na prvi vtis oziroma objektivno tudi po presoji pritožbenega sodišča niso žaljivi in negativni, vendar pa gre pritrditi pritožbi, da je treba glede izjav upoštevati in raziskati tudi, v kakšnem kontekstu jih je direktor tožnici izrekel.4 Ob tem je vsaj preuranjen tudi zaključek, da izrečene besede direktorja ob vročitvi odpovedi (da bi to lahko pričakovala, ker se nista razumela) ne vplivajo na odločitev glede zakonitosti odpovedi.

19. Glede na to, da je pritožba tožnice utemeljena, delno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, delno zaradi zmotne materialnopravne presoje, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu z zavzetimi stališči pritožbenega sodišča ter po ugotovitvi, ali je bila sprememba organizacije dela usmerjena zoper tožnico osebno kot ena v nizu predhodnih dejanj, kar je odvisno tudi od utemeljenosti očitkov posameznih zatrjevanih ravnanj trpinčenja in njihove presoje kot celote, ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

20. Skladno z ekonomičnostjo postopka bodo pomanjkljivosti hitreje odpravljene pred sodiščem prve stopnje, ki bo lahko zgolj dopolnilo postopek, pritožbeno sodišče bi namreč moralo za pravilno presojo, da je bila odpoved podana iz poslovnega razloga, ki ni bil navidezen, v celoti ponoviti dokazni postopek sodišča prve stopnje in izvesti vse dokaze, kar pa ni namen instančnega sojenja, ki je v presoji pravilnosti prvostopenjske odločitve. Z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj ne bo prišlo do bistvenega podaljšanja trajanja sodnega postopka, temveč ravno nasprotno - postopek bi se podaljšal zaradi obsežnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Da je sprejemala pošto, organizirala, odločala, kam se pošta pošlje oziroma ali je to pošta za direktorja, njenega sodelavca, zanjo, za računovodstvo, za arhiv ali je zgolj reklamni material. 2 Prim. sklep Pdp 864/2017. 3 Prim. sodbo in sklep VSRS VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015. 4 Prim. sklep VSRS VIII Ips 85/2019.