Jedro

Po prvem odstavku 292. člena ZUP je možno v upravni izvršbi podajati le ugovore v zvezi s samo izvršbo in ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (izvršilnega naslova).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe je Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ), ugotovil, da je točka 1.1 izreka odločbe tega organa št. 06113-426/2010-14 z dne 22. 6. 2010 postala 1. 10. 2010 izvršljiva. Z njo je bilo tožeči stranki – upravljavcu odlagališča za nenevarne odpadke Sežana naloženo, da mora do 30. 9. 2010 zagotoviti, da se bodo na tem odlagališču odlagali samo tisti komunalni odpadki, ki bodo predhodno obdelani po postopkih iz referenčne sheme obdelave komunalnih odpadkov iz Priloge 1 Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (v nadaljevanju Uredba) ali po postopkih, ki so glede zmanjšanja vsebnosti biološko razgradljivih sestavin odpadkov enakovredni postopkom iz te sheme. V kolikor tožeča stranka v roku do 31. 3. 2011 ne bo v celoti izpolnila obveznosti na podlagi izvršljive odločbe, se bo opravila izvršba s prisilitvijo z uporabo denarne kazni v višini 10.000,00 EUR (1. točka izreka). Iz 2. točke izpodbijanega sklepa pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvedbe izvršbe. Iz obrazložitve izhaja, da je bila odločba št. 06113-426/2010-14 z dne 22. 6. 2010 tožeči stranki vročena 5. 7. 2010 ter je postala izvršljiva 1. 10. 2010, ko je potekel rok za izpolnitev obveznosti. Po poteku navedenega roka je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni izpolnila, kar ji je bilo naloženo. Zato se na podlagi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdaja sklep o dovolitvi izvršbe. Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 285. člena in drugi odstavek 298. člena ZUP ter na 157b. člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1).

2. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski organ zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper navedeni sklep. Zavrača tožnikove ugovore o pravni in dejanski nemožnosti izvršitve obveznosti iz odločbe z dne 22. 6. 2010 ter ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. 3. Tožeča stranka v tožbi navedeni sklep izpodbija. Navaja, da se je drugostopenjski organ izognil temeljnemu argumentu pritožbe tožeče stranke ter da je drugostopenjska odločba arbitrarna in predstavlja kršitev temeljnih ustavnih pravic. Pri tem se sklicuje na pravico do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP) oziroma človekove pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Iz izpodbijane odločitve izhaja, da je po Uredbi odpadke potrebno pred odlaganjem obdelati. Na ugovor, da to ni mogoče, ker ni centrov za obdelavo odpadkov, ki bi jih morali zagotoviti država in občina, pa upravna organa izpostavita formalni argument – če ni centrov za obdelavo odpadkov, pa naj upravljavci odlagališč odpadke obdelajo na drug način. Tak zaključek je pavšalen, saj organa ne navajata kakšen naj bi bil ta „drugi način“. Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih (stara) je v prilogi 1 obsegala tudi referenčno shemo postopkov obdelave komunalnih odpadkov. Po tej shemi je obdelavo mešanih komunalnih odpadkov nemogoče zagotoviti izven centra. Za predpisane postopke obdelave so potrebni posebni tehnični pogoji, ki jih upravljavec odlagališča nima, niti jih ni dolžan zagotoviti. Odpadki nastajajo dnevno in jih je potrebno zbirati. Tehnične pogoje za obdelavo pred odlaganjem pa je dolžna zagotoviti država in občina. Izpodbijani akt je zato ničen, prav tako odločba drugostopenjskega organa. Izpodbijani akt je objektivno neizvršljiv, saj upravljavec odlagališča ne more izvesti postopkov obdelave iz referenčne sheme, kar je upravnemu organu jasno. Zato tudi ne pojasni, kateri je drugi možen način obdelave komunalnih odpadkov. Tožečo stranko se prisiljuje in se ji nalaga nekaj, kar je pravno in dejansko nemogoče. Z navedenim postopkom tožena stranka prenaša svojo odgovornost za ravnanje z odpadki na tistega, ki upravlja odlagališča. Uzakonjen sistem namreč v praksi ni vzpostavljen. Odgovornost za to pa je na strani države in občine. Nezakonito je ravnanje inšpekcijskih služb, ki ob dejstvu, da centrov za obdelavo odpadkov ni, posameznim upravljavcem odlagališč nalagajo obdelavo odpadkov, ki jih pač ni mogoče obdelati, ker tega ni kje početi, neobdelane odpadke pa je prepovedano odlagati. Šele ko bosta država in občina izpolnili svoj del obveznosti iz uzakonjenega sistema ravnanja z odpadki, bo mogoče v okviru inšpekcijskega nadzora zahtevati obdelavo odpadkov. Do takrat pa je napadena odločba v izpodbijanem delu ne le materialnopravno napačna, ampak je v izpodbijanem delu po izrecni določbi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP nična, ker je sploh ni mogoče izvršiti. Odločba je objektivno neizvršljiva, saj za njeno izvršitev ni tehničnih možnosti. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi ter da se inšpekcijski postopek o dovolitvi izvršbe ustavi ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V zadevi ni sporno, da je bilo tožeči stranki z odločbo št. 06113-426/2010-14 z dne 22. 6. 2010 med drugim naloženo, da mora do 30. 9. 2010 zagotoviti, da se bodo na odlagališču Sežana odlagali samo tisti komunalni odpadki, ki bodo predhodno obdelani po postopkih iz referenčne sheme obdelave komunalnih odpadkov iz Priloge 1 Uredbe ali po postopkih, ki so glede zmanjšanja vsebnosti biološko razgradljivih sestavin odpadkov enakovredni postopkom iz te sheme. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka obveznosti iz navedene odločbe ni izpolnila. Zato je bil na podlagi 290. člena ZUP izdan izpodbijani sklep. Iz prvega odstavka 290. člena ZUP izhaja, da se s sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe. Z izpodbijanim sklepom je ugotovljen datum izvršljivosti (1. 10. 2010), določen nov rok (31. 3. 2011) za izpolnitev obveznosti in določen način izvršbe – v tem primeru s prisilitvijo, z naložitvijo denarne kazni (298. člen ZUP), če tudi v novem roku tožeča stranka ne bi upoštevala inšpekcijske odločbe. Z izpodbijanim sklepom se torej obveznost, določena v navedeni odločbi, prisilno izvršuje, ker tožeča stranka naložene obveznosti ni prostovoljno izvršila.

7. Sodišče ugotavlja, da je bila odločba prvostopenjskega organa z dne 22. 6. 2010, ki je v predmetni zadevi izvršilni naslov, predmet presoje tega sodišča, ki je s sodbo III U 526/2010 z dne 8. 7. 2011 pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Že v navedenem postopku je tožeča stranka uveljavljala ugovore, da navedene odločbe ni mogoče izvršiti, vendar je sodišče v omenjeni sodbi navedene ugovore zavrnilo. Tožeča stranka v tem postopku navaja identične ugovore, torej ugovore, ki se nanašajo na izvršilni naslov. Taki ugovori pa niso mogoči. Po prvem odstavku 292. člena ZUP je možno v upravni izvršbi podajati le ugovore v zvezi s samo izvršbo in ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (izvršilnega naslova). Iz navedenih razlogov na odločitev v tem upravnem sporu tudi ne morejo vplivati navedbe tožeče stranke, da je obrazložitev odločbe drugostopenjskega organa, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper izpodbijani sklep, pomanjkljiva in arbitrarna. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe skladen z izvršilnim naslovom ter da je z njim tožeči stranki zagrožena najnižja možna denarna kazen (10.000 EUR), ki jo določa 157b. člen ZVO-1 za primere, ko inšpektor določi način izvršbe inšpekcijskega ukrepa s prisilitvijo.

8. Ker je torej izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.