Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Samo uveljavljanje revizijskih razlogov in njihova utemeljitev, brez konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča. Revidenta nista navedla, kakšne konkretne posledice ima zanju izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanju zelo hude, zato izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izkazala.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje sta tožnika (v nadaljevanju revidenta) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicujeta na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašata stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo revidentov zoper odločbo tožene stranke, št. 35108-286/2012-2-0641 z dne 12. 10. 2012. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena zahteva revidentov za izrek ničnosti odločbe tožene stranke, št. 350-02-242/2004-KB z dne 18. 4. 2005, s katero je tožena stranka v obnovljenem postopku, ki je bil obnovljen na zahtevo solastnika stanovanjskega objekta, odpravila revidentoma izdano gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo tam navedenega stanovanjskega objekta na tam navedenem zemljišču in zavrnila zahtevo za njegovo izdajo. Revidenta sta uveljavlja ničnostni razlog iz 3. točke 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je ni mogoče izvršiti. Tožena stranka je ugotovila, da zaradi odprave gradbenega dovoljenja, čeprav je bila z njim dovoljena gradnja (rekonstrukcija) že izvršena, uveljavljani ničnostni razlog ni podan, saj z odločbo o odpravi gradbenega dovoljenja revidentoma ni bila naložena nobena obveznost ali dolžno ravnanje in se ta odločba tudi ne izvršuje.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenta uveljavljata dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

7. V prejšnji točki te obrazložitve opisanega trditvenega bremena revidenta nista izpolnila. Nista namreč konkretno navedla, katero je tisto pomembno pravno vprašanje glede na vsebino te zadeve, zaradi katerega pričakujeta, da bo Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Navedla sta le, da gre po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju „kar bo obrazloženo v nadaljevanju“ revizije. V nadaljevanju revizije pa sta le pojasnila uveljavljane revizijske razloge (bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava), pravnega vprašanja, ki ga uveljavljata kot pogoj za dovoljenost revizije, pa nista opredelila in ne konkretizirala. Samo uveljavljanje revizijskih razlogov in njihova utemeljitev, brez konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, na način iz 8. točke te obrazložitve, pa za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča. Tako stališče je že ustaljeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. odločbe X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 494/2012 in X Ips 92/2013).

8. Revidenta uveljavljata dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 773/2007, X Ips 509/2008, X Ips 212/2009, X Ips 180/2010, X Ips 273/2010, X Ips 450/2011, X Ips 392/2011, X Ips 15/2012, X Ips 72/2012, X Ips 494/2012, X Ips 82/2013 in ostale), mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

9. Revidenta sta navedla, da ima izpodbijana odločitev zanju zelo hude posledice „kar bo obrazloženo v nadaljevanju“ revizije. Vendar v nadaljevanju revizije nista navedla, kakšne konkretne posledice ima zanju izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanju zelo hude. V revizijskih razlogih sta navedla le, da odločbe, katere ničnost sta uveljavljala, ni mogoče izvršiti brez povzročitve nenadomestljive škode. Ta njuna navedba, pa glede na v 4. in 9. točke te obrazložitve pojasnjeno trditveno in dokazno breme, ki je na njuni strani, za dovoljenost revizije ne zadošča. Zato revidenta nista izkazala izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Ker revidenta nista izkazala izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).