Jedro

Sodišče je pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, vezano le na zahtevo, da navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana, pri čemer se mora opredeliti zlasti do protislovnih dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega N.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98a Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s členom 95/1 in 92 ZKP je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku z izrednim pravnim sredstvom, povprečnino, odmerjeno na 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju spoznalo obsojenega N.V. za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZ RS. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je tudi, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju pa je s sodbo z dne 09.06.2000 pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je zagovornik obsojenca, odvetnik M.F., dne 17.10.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena, zaradi kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena in iz razloga po členu 373 ZKP (razloga iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj sodbo okrožnega sodišča ter sodbo višjega sodišča razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj zgolj pavšalno uveljavlja kršitve iz 11. točke 371. člena ZKP, ne da bi jih konkretizirala, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi uvodoma uveljavlja kršitev materialnega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP (razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP), pri čemer te kršitve ne obrazlaga. Takšno pavšalno sklicevanje na kršitve zakona pa ne more biti predmet presoje Vrhovnega sodišča v zvezi z izrednim pravnim sredstvom. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, pri čemer pa je potrebno to določbo razlagati tako, da mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi tudi obrazložena, česar pa zagovornik ni storil. Kršitev določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena (razlog iz 2. točke 420. člena ZKP) vidi zagovornik v tem, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe glede odločilnih dejstev in izpovedbami prič, saj priče niso potrdile izpovedbe oškodovanca, predvsem glede nastanka poškodbe levega gležnja. Sodišče pa se v pravnomočni sodbi tudi ni opredelilo do nasprotujočih si dokazov, pri čemer sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma razlogi v zvezi z nastankom omenjene poškodbe niso prepričljivi. Sodišče pa je tudi dokaze napačno ocenilo, kar je pripeljalo do napačno ugotovljenega dejanskega stanja.

Te navedbe pa, kot rečeno, niso utemeljene. Zakon o kazenskem postopku temelji na načelu proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena). To načelo določa pravico in dolžnost sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, pri čemer ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Sodišče je vezano le na zahtevo, da navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana, pri čemer se mora zlasti opredeliti do protislovnih dokazov. Takšno obrazložitev pa izpodbijana sodna odločba ima, oziroma ima razloge med drugim tudi o tem, na podlagi katerih okoliščin in dokazov je štelo, da je obsojenec tisti, ki je poškodoval oškodovancu levi gleženj, medtem ko je bil oškodovanec še v stoječem položaju, jasno pa se je tudi opredelilo glede verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe oziroma določno navedlo, zakaj šteje njegovo izpoved za bolj prepričljivo od zagovora obdolženca. Ugotavlja pa tudi, da so izpovedbe prič glede bistvenih okoliščin skladne (da je obsojenec oškodovanca lovil in ga brcal), medtem ko izvedenec medicinske stroke načina nastanka poškodbe, kot jo je opisal oškodovanec, ni izključil. To se pravi, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi natančno navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in tudi razloge, zakaj se je tako odločilo. Nadaljnje razlogovanje zagovornika v zahtevi, ki pomeni zgolj grajanje ocenjevanja dokazov oziroma pomeni željo, da bi sodišče upoštevalo dejstva tako kot jih vidi on, oziroma dokaze ocenjevalo kot bi jih po njegovem mnenju moralo ocenjevati, pa pomeni oporekanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), niti okoliščine, ki jih navaja v zahtevi, niso takšne narave, da bi nastal pri odločanju dvom o resničnosti odločilnih dejstev (člen 427 ZKP, katerega uporabo predlaga med drugim zagovornik v zahtevi).

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane oziroma niso obrazložene ali pa niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi določila člena 425 ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o povrnitvi stroškov, nastalih z izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih Zakona o kazenskem postopku.